Jedro

Tožnik mora biti seznanjen z dokazi, ki jih je v upravnem postopku izvedla tožena stranka in na podlagi katerih je zavrnila njegovo prošnjo za pridobitev državljanstva. Samo na podlagi okoliščine, da je tožnik zaposlen na Hrvaškem, še ni mogoče zanesljivo sklepati, da dejansko ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 10.8.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki je državljan Republike Hrvatske, za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik je vložil vlogo za pridobitev slovenskega državljastva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da ima tožnik sicer stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi na Hrvatskem, kjer je tudi zaposlen in da tako ne izpolnjuje enega temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu citiranega zakona.

V tožbi tožnik navaja, da izpodbijana odločba sploh ne navaja okoliščin, na podlagi katerih je tožena stranka ugotovila, da tožnik dejansko ne živi na območju Republike Slovenije in da zato ta odločba o odločilnem dejstvu sploh nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka. Po tožbenih navedbah je tudi zmotna ugotovitev tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi na območju Republike Slovenije. Tožnik je prišel v Slovenijo leta 1965, ko se je zaposlil kot zdravnik v ..... Od leta 1969 do 1977 je delal kot rentgenolog in predstojnik RTG oddelka splošne bolnišnice. Od aprila 1977 je zaposlen v bolnišnici na Hrvatskem. Vse od leta 1968 ima stalno prebivališče in stanovanje v Sloveniji. Vse od začetka svoje zaposlitve na Hrvatskem se praktično vsakodnevno vozi z osebnim avtomobilom iz Hrvatske v skupno stanovanje v Sloveniji, razen izjemoma, ko mora zaradi dežurstva prenočiti na Hrvatskem. Na Hrvatskem nima nobenega stanovanja, niti ni začasno prijavljen. Predlaga zaslišanje prič, ki lahko potrdijo njegove navedbe, kot tudi opravo potrebnih poizvedb pri pristojnih organih. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Dne 19.4.1993 je tožnik sodišču poslal še potrdilo (brez datuma), s katerim predsednik in blagajničarka hišnega sveta potrjujeta, da tožnik redno "poravnava vse tekoče obveznosti v bloku kot je: vodarina, smetarina, elektrika, čistilka." Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je na podlagi dokumentacije in izvedenih dokazov v upravnem spisu ugotovila, da tožnik dejansko ne živi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji in se v ta kraj iz Hrvatske ne vrača dnevno, temveč le občasno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je eden od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, da državljan druge republike (nekdanje SFRJ), tudi dejansko živi na območju Republike Slovenije. Toda v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ne navaja, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov je ugotovila, da tožnik dejansko ne živi na območju Republike Slovenije. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato v nasprotju z določbo 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86- preč. bes.), še zlasti, ker gre za odločbo, s katero se ni ugodilo tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva. V zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo - da je okoliščino, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, ugotovila na podlagi dokumentacije v upravnem spisu in izvedenih dokazov - pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tej dokumentaciji in izvedenih dokazov sploh ni seznanila tožnika in mu ni dala možnosti, da se o njih izjavi. Takšen postopek organa je v nasprotju s temeljnim načelom upravnega postopka - načelom zaslišanja strank (1. odstavek 8. člena v zvezi s 3. odstavkom 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Že iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožena stranka naj v ponovljenem postopku omogoči tožniku, da se izjavi o vseh izvedenih dokazih ter o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za pravilen zaključek o tem ali tožnik dejansko živi v Sloveniji ali na Hrvatskem. V ta namen naj tožena stranka zasliši tudi priče, ki jih v tožbi predlaga tožnik in izvede druge dokaze, za katere oceni, da so potrebni za razjasnitev stvari v konkretni zadevi.

Pojem "dejanskega življenja v Reepubliki Sloveniji" v zakonu o državljanstvu (ZDS) ni opredeljen. Gre torej za nedoločen pravni pojem, katerega vsebino mora določiti organ, ki ta zakon uporablja. Po mnenju sodišča samo na podlagi okoliščine, da je tožnik zaposlen na Hrvatskem, še ni mogoče zanesljivo sklepati, da dejansko ne živi v Sloveniji. Pravilen sklep o tem ali tožnik dejansko živi v Sloveniji ali na Hrvatskem, bo mogoče napraviti na podlagi ugotovitev okoliščin kot so: kje tožnik opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti, kako pogosto prihaja iz Hrvatske v Slovenijo, ali ima stanovanje na Hrvatskem, s kom živi v Sloveniji ipd. Ker vseh teh okoliščin tožena stranka ni ugotavljala, oziroma jih ni upoštevala, je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Sodišče je odločilo z uporabo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo kot tudi določbe zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).