Up-351/00

26. 3. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., na seji senata dne 26. marca 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 782/99-3 z dne 22. 6. 2000 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Upravno sodišče je s sklepom št. U 1150/97-17 z dne 25. 8. 1999 zavrglo tožbo pritožnice zoper sklep Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (v nadaljevanju Agencija) o začetku postopka revizije za obdobje od 1. 1. 1993 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register. Upravno sodišče je ugotovilo, da gre za akt procesne narave, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu šele v okviru tožbe zoper dokončen posamični akt. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo zoper navedeni sklep Upravnega sodišča in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, vendar ne iz istih razlogov, temveč zato, ker je sklep o začetku revizije po svoji naravi upravni akt prve stopnje, zoper katerega je dopustna pritožba na pristojni drugostopni organ. Vrhovno sodišče je pritožnico še poučilo, da ima zaradi napačnega pravnega pouka v sklepu Agencije pravico vložiti pritožbo zoper izpodbijani sklep Agencije v roku 15 dni od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča.

2.Pritožnica navedeni sklep Vrhovnega sodišča izpodbija, ker naj bi temeljil na samovoljni razlagi določbe 54. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Uradni list RS, št. 48/94 in nasl. - v nadaljevanju ZAPPNI). Pritožnica meni, da je Vrhovno sodišče s takim sklepom odprlo možnost za vložitev pritožbe, za katero meni, da bi morala biti zavržena. S tem naj bi bilo onemogočeno ugotavljanje nezakonitosti sklepa Agencije, zaradi česar naj bi pritožnica ne mogla uveljaviti svojih ustavnih pravic. Izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča naj bi ne bila v skladu s 14. in 22. členom Ustave ter s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic ter temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP), kršila pa naj bi zlasti pritožničino pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz navedenega sledi, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je pravno stališče, da je treba pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu vložiti še pritožbo zoper sklep Agencije o začetku postopka revizije, pravilno. Pritožnica pa ne navaja razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je navedeno pravno stališče v nasprotju s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

4.Za kršitev pravic, ki jih pritožnica zatrjuje, bi namreč v obravnavanem primeru lahko šlo, če bi bila odločitev Vrhovnega sodišča tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Tega pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z razumnimi pravnimi argumenti utemeljilo pravno stališče, na podlagi katerega je sprejelo svojo odločitev.

5.Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali je sodišče zakon uporabilo tako, da mu je dalo vsebino, ki je v nasprotju z Ustavo. Tudi za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, saj pritožnici zavrženje tožbe v upravnem sporu, ker mora pred vložitvijo tožbe zoper izpodbijani sklep Agencije izkoristiti pravno sredstvo v upravnem postopku, ne jemlje pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) proti odločbam državnih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil.

6.Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijanem sklepu pa ne more biti sporno niti z vidika pritožničine pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Tudi v primerih, ko posamični akt, ki se spodbija, posega v ustavne pravice posameznika, sodišče ne more odločati v upravnem sporu po tretjem odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju ZUS), če je zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče je namreč pritožnici v konkretnem primeru sodno varstvo po tretjem odstavku 1. člena ZUS odreklo, ker je ugotovilo, da ima pritožnica po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku zagotovljeno sodno varstvo zoper sklep Agencije v upravnem sporu po drugem odstavku 1. člena ZUS.[1] Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi, ki jih je uporabila zoper sklep Agencije ni uspela, pa še ne pomeni kršitve pravice iz 35. člena Ustave.

7.Ker pritožnici z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba

[1] Po podatkih Agencije, za katere je Ustavno sodišče zaprosilo, pa je pritožnica po napotku Vrhovnega sodišča dne 28. 8. 2000 vložila pritožbo, ki jo je generalna direktorica kot drugostopenjski organ zavrnila kot neutemeljeno z odločbo št. 200- 13/97-1/10 z dne 28. 11. 2000. Zoper to odločbo pa je pritožnica dne 1. 12. 2000 vložila tožbo na Upravno sodišče.