Jedro

Drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da so navedbe odgovora na tožbo take, kot zadoščajo za ugovor nevednosti zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar je pomembno, da pri postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi upnik v predlogu za izvršbo ne navaja konkretiziranih trditev o vtoževani obveznosti. Zato se tudi dolžniku ne nalaga, da bi moral v ugovoru podati konkretne trditve - glede na procesno gradivo, ki ga ponudi s predlogom za izvršbo upnik, namreč tega tudi ne more. Povsem drugače pa je v pravdi, ko mora tožeča stranka v tožbi (poleg drugega) navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Vse to omogoča toženi stranki, da tudi ona poda določne trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam. Če takih določnih (obrazloženih) trditev ne poda, že navedeni 278. člen ZPP določa, da se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je seveda eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženki (I.) naložilo plačilo 3.294 EUR in (II.) plačilo pravdnih stroškov 183,60 EUR, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se toženka laično pritožuje. Vlogo je sicer naslovila "Odgovor tožene stranke", a jo je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot pritožbo, saj tudi sama toženka v vlogi navaja, da "ugovarja" sodbi. Navaja, da do tožbe nikoli ni bila obveščena o morebitnih obveznostih do tožeče stranke, nadalje meni, da ni pravilno opredeljena višina obveznosti, zato se ne more opredeliti do temelja in višine zahtevanega. Obveznost plačila storitve ni nikoli nastala, saj upnik ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi izkazovala opravljeno storitev. V izogib nadaljnjim stroškom je pripravljena poravnati skupno ugotovljeno obveznost.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zamudi sodbi pravilno opozorilo, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu, poleg tega pa morajo biti priložene listine in predlagani dokazi, s katerimi se ugotavljajo v odgovoru navedena dejstva (278. člen Zakona o pravdnem postopku,1 v nadaljevanju: ZPP). Drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da so navedbe odgovora na tožbo take, kot zadoščajo za ugovor nevednosti zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Vendar je pomembno, da pri postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine tudi upnik v predlogu za izvršbo ne navaja konkretiziranih trditev o vtoževani obveznosti. Zato se tudi dolžniku ne nalaga, da bi moral v ugovoru podati konkretne trditve - glede na procesno gradivo, ki ga ponudi s predlogom za izvršbo upnik, namreč tega tudi ne more. Povsem drugače pa je v pravdi, ko mora tožeča stranka v tožbi (poleg drugega) navesti določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prim. prvi odstavek 180. člena ZPP). Vse to omogoča toženi stranki, da tudi ona poda določne trditve, s katerimi nasprotuje tožbenim trditvam. Če takih določnih (obrazloženih) trditev ne poda, že navedeni 278. člen ZPP določa, da se šteje, da odgovor na tožbo ni bil vložen, kar pa je seveda eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na vsebino odgovora na tožbo pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženkin odgovor ni bil obrazložen.

6. Kot rečeno, je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe nevložitev odgovora na tožbo. Nadaljnji pogoji pa so: 1. da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je natančno presodilo obstoj vseh pogojev in pravilno zaključilo, da so pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni, s takšno presojo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Končno temu tudi pritožba ne nasprotuje.

7. Pritožba zoper zamudno sodbo je omejena. Že v pravnem pouku na sodbi je bila toženka poučena, da je ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). To z drugimi besedami pomeni, da v pritožbi zoper zamudno sodbo tožena stranka ne more navajati dejstev, ki bi jih sicer lahko navedla v odgovoru na tožbo in bi jih potem sodišče prve stopnje moralo ugotavljati. Toženka v pritožbi zgolj ponavlja svoje nedoločne trditve iz odgovora na tožbo, ne navaja pa ničesar, kar bi kazalo na zmotno uporabo materialnega prava ali kakšno procesno kršitev. Iz tega razloga in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 180, 180/1, 278, 338, 338/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.