Jedro

Stavka ni nezakonita, ker nasprotni udeleženec napovedi stavke ni poslal nadzornemu svetu predlagatelja (ampak le upravi), saj nadzorni svet ni organ upravljanja ali poslovodni organ v smislu določbe prvega odstavka 3. člena ZStk.

Ker so se stavkovne zahteve nasprotnega udeleženca nanašale na uresničevanje ekonomskih oz. socialnih pravic in interesov z dela, je bila stavka zakonita. Pri tem niso bistvene navedbe predlagatelja, češ da stavka ni bila nujna, primerna in sorazmerna oz. da posamezne stavkovne zahteve niso bile vsebinsko utemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je I. točki izreka zavrnilo zahtevek predlagatelja za ugotovitev nezakonitosti stavke, ki jo je nasprotni udeleženec napovedal 25. 11. 2010 in je trajala dne 4. 12. 2010 od 18.00 do 24.00, dne 5. 12. 2010 od 00.00 do 02.00 in od 16.00 ure do 24.00 ure, dne 11. 12. 2010 od 18.00 ure do 24.00 ure, dne 12. 12. 2010 od 00.00 ure do 02.00 ure in od 16.00 ure do 24.00 ure, dne 18. 12. 2010 od 18.00 ure do 24.00 ure in dne 19. 12. 2010 od 00.00 ure do 02.00 ure in od 16.00 ure do 24.00 ure. V II. točki izreka je zavrglo tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, v katerem je predlagatelj uveljavljal ugotovitev neutemeljenosti stavkovnih zahtev, ki jih je nasprotni udeleženec postavil z napovedjo stavke dne 25. 11. 2010 in ki so se nanašale na podaljšanje veljavnosti Sporazuma o delovnem času (SDČ) za igralništvo v družbi H. d.d., na preklic sklepa uprave z dne 27. 8. 2010, točka 3, o novem izračunu plače za čas od 1. 9. 2010 naprej in s tem v zvezi takojšnje izplačilo razlik v plačah ter plačilo zaostalega plačevanja v II. pokojninski steber in ki so se nanašale na podaljšanje veljavnosti podjetniške kolektivne pogodbe za podjetje H. d.d. do sprejetja nove. V III. točki izreki je zavrnilo predlog predlagatelja, da je dolžan nasprotni udeleženec povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti stroškov v plačilo do plačila. V IV. točki izreka je naložilo predlagatelju, da mora povrniti nasprotnemu udeležencu stroške tega postopka v znesku 2.664,00 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe.

Zoper navedena sodbo in sklep se iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje predlagatelj in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu oziroma podrednemu predlagateljevemu zahtevku in nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo stroške postopka, oziroma da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje in sicer pred spremenjenim senatom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili potrebni za pravilno odločitev v tej zadevi, izvedene dokaze pa je napačno ocenilo. Če bi sodišče prve stopnje v zvezi z izvedbo in dokazno oceno izvedenih dokazov ravnalo tako, kot mu to nalaga ZPP, bi prav gotovo razsodilo povsem nasprotno. Nenazadnje gre za odločitev o stavki v družbi, kjer je stavka udomačeno sredstvo za uveljavljanje še tako nemogočih in nespodobnih stavkovnih zahtev, zato bi vsekakor veljalo enkrat za vselej odločiti, ali so takšne „stavke o belem kruhu“, kot radi poimenujejo H. stavke, resnično zakonite oziroma utemeljene. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo vse predlagane priče, bi prav gotovo prišlo do drugačnega zaključka. V pritožbi navaja, da je bila predmetna stavka nezakonita zato, ker niso bili izpolnjeni niti formalni niti materialnopravni pogoji za njeno zakonitost. Glede formalnih pogojev predlagatelj navaja, da stavke ni napovedal stavkovni odbor, da nadzorni svet predlagatelja ni prejel sklepa o napovedi stavke, da sestava stavkovnih odborov po posameznih igralnicah ni bila določena z napovedjo stavke in da stavkovni odbor od dneva napovedi stavke in med njo ni poskušal sporazumno rešiti nastalega spora. Predlagatelj v nadaljevanju pritožbe podrobno obrazlaga vsako od očitanih zgoraj navedenih formalnih kršitev postopka, zaradi katerih je treba po njegovem mnenju ugotoviti, da je bila sporna stavka nezakonita. Po stališču predlagatelja pa je bila stavka nezakonita tudi iz materialnopravnih razlogov, saj je bila organizirana v nasprotju s standardi, ki jih je potrebno upoštevati in so bistveni za njeno zakonitost (načelo sorazmernosti, stavka kot zadnje sredstvo, nujnost in primernost stavke, ipd.). Predlagatelj se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 222/2005 in sklep Ustavnega sodišča RS U-I-230/96 v zvezi z nujnostjo, primernostjo in sorazmernostjo stavke. Zatrjuje, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči veliko škodo in težave. Predlagatelj je prepričan, da glede na stavkovne zahteve in izid stavke, le-ta ni bila ne nujna, ne primerna in ne sorazmerna. V nadaljevanju pritožbe predlagatelj pojasnjuje, zakaj je bila vsaka od posameznih stavkovnih zahtev, ki so bile predmet te stavke, neutemeljena, oziroma zakaj stavka zaradi vsake posamezne stavkovne zahteve ni bila niti nujna niti primerna. Poleg tega navaja, da stavkovne zahteve, ki se nanašajo na spremembo tarifnega dela PKP, sploh ne bi smele biti predmet stavke, saj gre za individualne pravice delavcev, ki so urejene v pravni normi, te pa ne morejo biti predmet stavke (VIII Ips 239/2000). Niti zahteva po podaljšanju veljavnosti SDČ niti zahteva po podaljšanju veljavnosti PKP ne pomenita uresničevanja ekonomskih in socialnih pravic, če teh pravic ni nihče kršil ali kratil. Predmetna stavka tudi ni bila sorazmerna, saj so delavci predlagatelja zaradi spremembe tarifne priloge PKP utrpeli materialno škodo v skupni višini 93.000,00 EUR, škoda, ki je nastala predlagatelju zaradi stavke, pa je znašala 4,4 milijona EUR. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejstva, da mora biti stavka zadnje sredstvo za dosego ciljev. Nasprotni udeleženec s stavko ni uspel niti v eni stavkovni zahtevi. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrglo podredni zahtevek. Stavkovna zahteva je pravica in ugotavljanje utemeljenosti stavkovne zahteve pomeni ugotavljanje utemeljenosti pravice. Nesporno je, da je predlagatelj imel in še vedno ima pravno korist za izdajo ugotovitvene sodbe, ne zgolj zato, da bi kasneje morda odškodninsko preganjal člane stavkovnega odbora, pač pa tudi zato, da prepreči stavkanje o neutemeljenih stavkovnih zahtevah, kar je za nasprotnega udeleženca postal standard obnašanja. Zato bi moralo sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku odločiti po vsebini. Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe predlagatelja in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (predlagatelj bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni uveljavljal) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v tem kolektivnem delovnem sporu primarni zahtevek predlagatelja za ugotovitev, da je bila stavka, ki se je odvijala 4. 12. 2010, 5. 12. 2010, 11. 12. 2010, 12. 12. 2010, 18. 12. 2010 in 19. 12. 2010 ob urah, kot je bila napovedana, zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da so bili za zakonitost te stavke izpolnjeni tako formalni kot tudi materialnopravni pogoji. Razlog za zavrženje podrednega zahtevka, s katerim je predlagatelj uveljavljal neutemeljenost posameznih stavkovnih zahtev, ki so bile vsebovane v „Napovedi stavke“ (A1), pa je bil v tem, da takšen ugotovitveni zahtevek, kot je bil predlagan v podrednem zahtevku, ni izpolnjeval pogojev iz 181. člena ZPP. Glede na uspeh udeležencev v tem kolektivnem delovnem sporu je posledično odločilo o pravdnih stroških obeh udeležencev.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sporna stavka iz formalnih razlogov ni bila nezakonita. Zakonitost stavke je potrebno presojati glede na določbe Zakona o stavki (ZStk; Ur. l. SFRJ, št. 23/1991, ki se uporablja kot predpis RS). ZStk med drugim določa, da sprejme sklep o začetku stavke delavcev v organizaciji, dela organizacije ali pri delodajalcu (kot je bilo v konkretnem primeru) organ sindikalne organizacije te organizacije, dela organizacije ali pri delodajalcu (člen 2/2 ZStk). S sklepom o začetku stavke se določijo stavkovne zahteve, čas, ko se stavka začne, kraj zbiranja udeležencev stavke, oblikuje pa se tudi organ (stavkovni odbor), ki zastopa interese delavcev in v njihovem imenu vodi stavko (člen 2/4 ZStk). Stavkovni odbor mora napovedati stavko najpozneje 5 dni pred dnevom, določenim za njen začetek, tako da pošlje sklep o začetku stavke organu upravljanja in poslovodnemu organu organizacije oziroma delodajalca (člen 3/1 ZStk). Tako stavkovni odbor kot tudi predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, morajo od dneva napovedi stavke in med njo poskušati sporazumno rešiti nastali spor (člen 4/1 ZStk). Stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, morajo stavko organizirati in voditi na način, ki ne ogroža varnosti in zdravja ljudi in premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po končani stavki, delavcem, ki ne sodelujejo v stavki, pa se ne sme preprečevati, da bi delali (člen 5 ZStk).

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, se je sporna stavka začela in odvijala v skladu z zgoraj omenjenimi določbami ZStk. Sklep o začetku stavke, datiran z dne 25. 11. 2010 (A1), je sprejel nasprotni udeleženec, ki je bil eden od treh reprezentativnih sindikatov pri predlagatelju. V tem sklepu so bile navedene stavkovne zahteve (podaljšanje veljavnosti sporazuma o delovnem času za igralništvo pri predlagatelju; preklic sklepa uprave predlagatelja z dne 27. 8. 2010, točka 3, o novem izračunu plače za čas od 1. 9. 2010 naprej; takojšnje izplačilo razlik v plači in plačilo zaostalega plačevanja v II. pokojninski steber; podaljšanje veljavnosti podjetniške kolektivne pogodbe do sprejetja nove), imenovan je bil 29-članski stavkovni odbor s poimensko navedenim predsednikom, podpredsednikom in člani, v tem sklepu pa sta bila določena tudi čas in kraj poteka stavke. Ta akt, ki sicer nosi naslov „Napoved stavke“, je torej vseboval vse elemente, ki jih določa člen 2/4 ZStk glede sklepa o začetku stavke (ta akt se tudi sklicuje na 2. člen ZStk). Ne drži pritožbena navedba predlagatelja, da je sporna stavka nezakonita zato, ker je ni napovedal stavkovni odbor. Iz „Napovedi stavke“, ki po svoji naravi predstavlja sklep o začetku stavke, izhaja, da je ta akt podpisal I.Č., ki je predsednik nasprotnega udeleženca, obenem pa je bil imenovan tudi za predsednika stavkovnega odbora. Dejansko je torej I.Č. podpisal navedeni akt tako v svojstvu zakonitega zastopnika nasprotnega udeleženca (ki je pristojen za sprejem sklepa o začetku stavke – člen 2/2 ZStk) kot tudi predsednika stavkovnega odbora (ki napove stavko – člen 3/1 ZStk), zato o nezakonitosti stavke zaradi tega ni mogoče govoriti. Sklep o začetku stavke in napoved stavke sta sicer namenjena temu, da se delodajalec lahko pravočasno seznani z vsebino stavkovnih zahtev in namenom delavcev, ki bodo stavkali (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 222/2005 z dne 31. 1. 2006), to pa je bilo v konkretnem primeru doseženo.

Glede na to, da zakon ločuje postopek začetka stavke (člen 2/2, člen 2/4 ZStk) od postopka napovedi stavke (člen 3/1 ZStk), so neutemeljene pritožbene navedbe predlagatelja, da je stavka nezakonita zato, ker je v 1. točki sklepa o začetku stavke (A1) navedeno, da napoveduje (in ne da začne) stavko sindikat z dnem 25. 11. 2010 v skladu z 2. členom Zakona o stavki. Za samo napoved stavke ZStk ne predvideva kakšnega posebnega akta, temveč le določa, da jo napove stavkovni odbor tako, da (pravočasno) pošlje sklep o začetku stavke organu upravljanja in poslovodnemu organu.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba predlagatelja, da je bila stavka nezakonita zato, ker je bila napovedana le upravi predlagatelja, ne pa tudi njenemu nadzornemu svetu. Člen 3/1 ZStk določa, da se sklep o začetku stavke pošlje organu upravljanja in poslovodnemu organu, vendar pa je potrebno ob navedbi teh organov upoštevati dejstvo, da je bil ZStk sprejet v letu 1991, torej pred sprejetjem Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.), oziroma sedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Navedena zakona sta drugače uredila organe družb in njihove pristojnosti od organov upravljanja, kot jih je poznala prejšnja zakonodaja (Zakon o podjetjih; ZPod, Ur. l. SFRJ, št. 77/88 in nadalj.). Pojmu organ upravljanja in poslovodni organ sta po prejšnji zakonodaji ustrezala delavski svet (na primer člen 47 ZPod, člen 120 ZPod) oziroma individualni ali kolegijski poslovodni organ (člen 53 ZPod, člen 120 ZPod, …), pristojnosti teh organov pa so bile primerljive pristojnostim, ki jih ima na podlagi ZGD oziroma ZGD-1 uprava, ki je zadolžena za vodenje, predstavljanje in zastopanje družbe. Nadzornega sveta predlagatelja glede na njegove zakonske zadolžitve in funkcijo ni mogoče opredeliti niti kot organa upravljanja niti kot poslovodnega organa (člen 3/1 ZStk), za kar se zavzema predlagatelj v pritožbi. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil sklep o začetku stavke (A1) poslan upravi predlagatelja in to pravočasno (več kot 5 dni pred dnevom, določenim za njen začetek), je bila stavka tudi iz tega vidika zakonita. Ob tem ne gre prezreti tega, da je sicer iz podatkov spisa razbrati (A1, B3, 3. točka odgovora na predlog nasprotnega udeleženca), da je bil sklep o začetku stavke poslan tudi članom nadzornega sveta predlagatelja.

Neutemeljena je pritožbena trditev predlagatelja, da je stavka nezakonita zato, ker sestava stavkovnih straž, ki jih je omenjala „Napoved stavke“, ni bila objavljena najmanj 5 dni pred začetkom stavke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pri sporni stavki do oblikovanja posebnih stavkovnih straž sploh ni prišlo in da posebni stavkovni odbori po posameznih igralnicah niso bili oblikovani. Funkcijo stavkovnih straž (katerih namen je bil tudi zagotoviti spoštovanje člena 5/1 ZStk) so opravljali člani stavkovnega odbora, ki pa je bil oblikovan v „Napovedi stavke“, s tem aktom pa je bil pristojni organ predlagatelja pravočasno seznanjen.

Predlagatelj v pritožbi sicer pravilno opozarja, da je z ozirom na člen 4/1 ZStk stavkovni odbor s predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka, dolžan poskušati sporazumno rešiti nastali spor. ZStk stavkovnemu odboru (pa tudi predstavnikom organov, ki jim je napovedana stavka) ne daje podlage za to, da bi odklonili pogajanja s predstavniki nasprotne pogajalske strani (ki so imeli vsa pooblastila za pogajanje in sklenitev dogovora – A5). V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da se je kljub dvomu pogajalske skupine nasprotnega udeleženca o kompetentnosti pogajalske skupine predlagatelja in kljub zahtevi, da se pogajanj udeležuje tudi predsednik uprave predlagatelja, pogajalska skupina nasprotnega udeleženca vseeno pogajala. Udeležila se je namreč vseh osmih srečanj pogajalskih skupin, razen tega pa je iz zapisnikov o pogajanju z dne 29. 11. 2010, 2. 12. 2010 in 4. 12. 2010 (A2, A3, A4) razvidno, da so ta pogajanja trajala 40 minut, 1 uro oziroma 1 uro in 15 minut (pri čemer je na pogajanjih dne 2. 12. 2010 pogajalska skupina nasprotnega udeleženca predložila pogajalski skupini predlagatelja predlog dogovora in predlog novega sporazuma o delovnem času, 4. 12. 2010 pa je zahtevala odgovor na svoj predlog). Iz izpovedbe priče U.K. je med drugim razbrati, da sta se na teh treh srečanjih (A2, A3, A4), poleg zahteve za prisotnost predsednika uprave predlagatelja na pogajanjih, pogajalski skupini največ pogovarjali v zvezi z odpovedjo sporazuma o delovnem času (ker je bil ta sporazum srž stavke). Tudi dejstvo, da si je pogajalska skupina nasprotnega udeleženca med pogajanji vzela premor (kar prav tako izhaja iz izpovedbe priče U.K. in kar navaja predlagatelj v pritožbi) in da je v začetku pogajanj pogajalska skupina nasprotnega udeleženca vztrajala pri svojih zahtevah, ne pomeni, da se pogajalska skupina nasprotnega udeleženca ni hotela vsebinsko pogajati s pogajalsko skupino predlagatelja. U.K. je sicer v svoji izpovedbi ocenil, da so se začele vsebinsko obravnavati zahteve stavke šele 24. 12. 2010, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi preostalih že omenjenih ugotovitev zaključilo, da je do pogajanj med pogajalskima skupina prišlo že prej (tudi 29. 11. 2010, 2. 12. 2010 in 4. 12. 2010). Na podlagi navedenega je utemeljeno zaključilo, da nasprotnemu udeležencu ni mogoče očitati, da se s predstavniki predlagatelja njegova pogajalska skupina ni hotela pogajati in da ni poskušala sporazumno rešiti spora. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da so se pogajanja dne 29. 11. 2010, 2. 12. 2010 in 4. 12. 2010 snemala, tako da bi lahko predlagatelj svoje trditve o tem, da pogajalska skupina nasprotnega udeleženca ni izpolnjevala dolžnosti iz člena 4/1 ZStk, dokazal tudi s predložitvijo zvočnih posnetkov teh pogajanj. Teh zvočnih posnetkov pa predlagatelj kljub pozivu nasprotnega udeleženca (narok za glavno obravnavo dne 13. 9. 2011) ni predložil. Sodišče prve stopnje je v postopku nadalje ugotovilo, da so bili za zakonitost stavke izpolnjeni tudi materialnopravni pogoji. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zakonitost stavke glede materialnopravnega vidika presojati ob upoštevanju člena 1/1 ZStk (z omejitvami, ki so opredeljene v členih od 7 do 12 ZStk), kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 239/2000 z dne 6. 6. 2001. Stavka je zakonita, če je njen namen zagotoviti uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se stavkovne zahteve nasprotnega udeleženca nanašale na uresničevanje ekonomskih oziroma socialnih pravic in interesov iz dela (s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče), je bila stavka zakonita, ne glede na pritožbeni ugovor predlagatelja, da ni bila nujna, primerna in sorazmerna, oziroma da naj bi bile posamezne stavkovne zahteve vsebinsko neutemeljene. Pravica do stavke, ki je sicer ustavna pravica (77. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), je konkretizirana v ZStk, ki ureja tako pojem stavke, postopek izvedbe stavke, pravice in dolžnosti posameznih subjektov – udeležencev stavke, možnosti omejitve pravice od stavke, kot tudi posledice organiziranja in udeležbe v stavki. ZStk (niti drug zakon) ne daje sodišču podlage za presojo zakonitosti stavke z vidika njene nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti (kot razmerja med koristjo, ki jo želijo doseči stavkajoči delavci in škodo, ki jo stavka povzroči delodajalcu). Prav tako veljavna zakonodaja ne daje podlage, da bi sodišče presojalo zakonitost stavke glede na utemeljenost oziroma neutemeljenost stavkovnih zahtev. Z drugimi besedami to pomeni, da je stavka zakonita, če se začne in poteka v skladu z določbami ZStk (člen 2 – člen 5 ZStk, člen 7 – člen 12 ZStk) in če se stavkovne zahteve nanašajo na uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Glede na to je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je sporna stavka zakonita tudi iz materialnopravnega vidika, saj se stavkovne zahteve, ki so bile predmet stavke, nanašajo na uresničevanje ekonomskih oziroma socialnih pravic in interesov delavcev (podaljšanje veljavnosti sporazuma o delovnem času in podjetniške kolektivne pogodbe, izplačilo plač skladno z določbami tarifnega dela panožne kolektivne pogodbe, izplačilo zaostalega plačevanja v II. pokojninski steber, ki se je sicer do spornih dogodkov že izvajalo).

Predlagatelj se v zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da je bila stavka nezakonita iz materialnopravnih razlogov (ker ni bila nujna, primerna in sorazmerna), sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 222/2005 in sklep Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-230/96. Navedeni odločbi pa po oceni pritožbenega sodišča nista odločilnega pomena za rešitev tega kolektivnega delovnega spora. V zadevi opr. št. U-I-230/96 je Ustavno sodišče RS presojalo s strani pobudnika zatrjevano neustavnost ZStk zato, ker naj bi ta zakon s predpisovanjem pogojev za izvajanje stavke (vključno z zahtevo za vnaprejšnjo napoved stavke) prekomerno posegel v ustavno pravico do stavke (77. člen Ustave RS). Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo in med drugim ugotovilo, da vnaprejšnja napoved stavke (3. člen ZStk) sicer pomeni omejevanje ustavne pravice do stavke, vendar pa ta omejitev vzdrži ustavnosodni test sorazmernosti glede na prav tako z ustavo zagotovljeno pravico delodajalca do lastnine (33. člen Ustave RS) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Za varstvo pravic delodajalca je po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS zahteva za vnaprejšnjo napoved stavke (katere temeljni namen je preprečiti, da bi delodajalcu nastajala nesorazmerna škoda prav zaradi nepričakovanosti oziroma nenadnosti stavke, po drugi strani pa delodajalcu tudi omogočiti, da se stavki izogne, bodisi z ugoditvijo stavkovnim zahtevam, bodisi s pravočasnimi pogajanji) neogiben, najblažji in za delojemalce kar najmanj omejevalen ukrep za varstvo pravic delodajalca. V tej odločbi se Ustavno sodišče RS ni opredeljevalo do nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti stavke kot pogoja za njeno zakonitost. V sodbi opr. št. VIII Ips 222/2005 z dne 31. 1. 2006 je Vrhovno sodišče RS zavrnilo revizijsko stališče revidenta, da je potrebno pri pravici do stavke tehtati pravico delavcev do stavke na eni strani in pravico delodajalcev do zasebne lastnine na drugi strani s tem, da bi bilo treba stavki določiti okvire, v katerih so delavci stavkali na dopusten in pravičen način, ob upoštevanju ekonomskega stanja delodajalca. Če bi bila pravica do stavke omejena na zgoraj omenjeni način, bi se s tem izgubil osnovni namen stavke. Vrhovno sodišče RS je sicer navedlo (sklicujoč se na odločitev Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-230/96 z dne 28. 10. 1998), da mora zakonska ureditev prestati test sorazmernosti, kar pomeni, da mora biti stavka nujna, primerna in sorazmerna, ker se ji nasproti postavi pravica delodajalca do lastnine oziroma svobodne gospodarske pobude. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s tem še navedlo, da za majhno korist stavka ni primerna, če povzroči velike težave ali škodo, poudarilo pa je, da to ne pomeni, da se lahko stavka v tej smeri posebej omejuje, saj vsaka stavka posega tako v lastnino delodajalca, kot tudi v njegovo gospodarsko pobudo. V citirani zadevi pa je Vrhovno sodišče ugotovilo nezakonitost stavke zato, ker je prišlo do kršitve 5. člena ZStk (ker ni bila izkazana potrebna skrbnost za zdravje ljudi, ker je prišlo do preprečitve dela delavcev). To pomeni, da Vrhovno sodišče RS v citirani zadevi ni ugotovilo, da bi bila stavka nezakonita zaradi tega, ker naj ne bi bila nujna, primerna in sorazmerna.

Glede na to, da se zakonitost stavke z ozirom na stavkovne zahteve presoja ob upoštevanju člena 1/1 ZStk, niso odločilnega pomena niti pritožbene navedbe predlagatelja, s katerimi zatrjuje, da stavka ni bila niti nujna, niti potrebna, niti sorazmerna, oziroma da so bile stavkovne zahteve neutemeljene. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bile vse tri stavkovne zahteve namenjene uresničevanju ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da stavkovne zahteve, ki so se nanašale na spremembo tarifnega dela podjetniške kolektivne pogodbe, sploh ne bi smele biti predmet stavke, ker gre za individualne pravice delavcev. Po prepričanju pritožbenega sodišča je dopustna tudi stavka s stavkovno zahtevo, ki se nanaša na določbe tarifne priloge h kolektivni pogodbi, saj je tudi takšna stavka namenjena uresničevanju ekonomskih pravic delavcev. Tarifna priloga vsebuje zneske posameznih prejemkov iz delovnega razmerja (izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede, način usklajevanja plač, regres za letni dopust ...) kar pomeni, da ureja ekonomske pravice delavcev. Če delodajalec ne spoštuje določb tarifnega dela kolektivne pogodbe (npr. delavcem ne izplačuje pripadajočih plač ali drugih prejemov v dogovorjeni višini ali če jih sploh ne izplačuje) imajo delavci možnost svoje terjatve uveljaviti od delodajalca po sodni poti v individualnih delovnih sporih oziroma v kolektivnem delovnem sporu o izvrševanju kolektivne pogodbe (člen 6/a Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj., tudi 47. člen ZDSS-1). Ti zakonski možnosti pa delavcem ne onemogočata, da bi do teh svojih pravic (ki so prav gotovo ekonomske narave) prišli s pomočjo stavke. Predlagatelj se v pritožbi v zvezi s s tem neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 239/2000 z dne 6. 6. 2001, saj so se v citirani zadevi stavkovne zahteve nanašale na individualne akte delodajalca (zahteva po odpravi suspenzov, ki so bili izrečeni določenim delavcem, umik zahtev za uvedbo disciplinskih postopkov), takšne stavkovne zahteve pa niso bile v skladu s členom 1/1 ZStk. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je stavka nezakonita zato, ker ni bila nujna, oziroma ker bi bilo mogoče stavkovne zahteve uresničiti na drugačen način. Veljavna zakonodaja namreč nasprotnega udeleženca ni omejevala pri tem, da bi moral pred začetkom in izvedbo stavke poskušati sporno razmerje med njim in predlagateljem rešiti na drugačen način. Takšna obveznost (za katero se zavzema predlagatelj) bi pomenila tudi omejitev pravice do stavke, ki pa, kot je bilo že ugotovljeno, nima podlage v zakonu. Prav tako je neutemeljena pritožba o tem, da stavka ni bila nujna, ker so se stavkovne zahteve nanašale na bodoča dejstva (podaljšanje veljavnosti sporazuma o delovnem času in podjetniške kolektivne pogodbe), saj je stavka dopustna tudi za uresničevanje ekonomskih in socialnih interesov iz dela (in ne le pravic).

Tudi škoda, ki s stavko nastane delodajalcu v posledici izvedene stavke, ni odločilen element za presojo zakonitosti stavke. Škoda je legitimno sredstvo, s katerim poskušajo stavkajoči delavci pridobiti ali si zagotoviti nadaljnji obstoj določenih ekonomskih in socialnih pravic oziroma interesov. Presoja zakonitosti stavke glede na nastalo škodo nima podlage v določbah ZStk, po stališču pritožbenega sodišča pa bi nasprotno tolmačenje (za katero se zavzema predlagatelj) pomenilo tudi nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno pravico do stavke. Tu je mišljena škoda, ki nastane delodajalcu npr. kot posledica neopravljanja dela ali drugačnega zakonsko dopustnega izražanja nezadovoljstva udeležencev stavke, ne pa škoda, ki bi bila posledica aktivnega škodnega ravnanja stavkajočih (npr. poškodovanje ali uničenje stvari …). Glede na že zgoraj navedeno pa na nezakonitost stavke ne vpliva niti dejstvo, v kakšni meri (oziroma če sploh) je bila stavka uspešna in kaj so stavkajoči z njo dosegli, zato so pritožbene navedbe, da je stavka nezakonita tudi zato, ker ni bila uspešna, neutemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek predlagatelja, ki se nanaša na sklep o zavrženju podrednega predloga. Kot je bilo že ugotovljeno, veljavna zakonodaja ne daje podlage za to, da bi sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost posamičnih stavkovnih zahtev (razen v obsegu, kot ga opredeljuje člen 1/1 ZStk). Ker torej po materialnem pravu predlog za ugotovitev utemeljenosti posamezne stavkovne zahteve sploh ni možen, poleg tega pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za ugotovitveno tožbo po členu 181 ZPP (kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče) je sodišče prve stopnje podredni predlog predlagatelja utemeljeno zavrglo.

Ker predlagatelj v tem kolektivnem delovnem sporu ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti njegove pravdne stroške, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je pritožba predlagatelja v tem delu pavšalna in neobrazložena, je pravilnost te odločitve prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev o pravdnih stroških sprejelo upoštevaje veljavne določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo predlagatelja zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podal nasprotni udeleženec, ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.