Jedro

Sodišče druge stopnje je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 347. člena ZPP, 358. členom ZPP, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti.

Sodišče ne sme odločiti o trajanju delovnega razmerja delavca brez časovnih omejitev, če se je delavec že pred datumom odločanja sodišča prve stopnje zaposlil pri drugem delodajalcu, toženka pa je ugovarjala tudi zahtevku za reintegracijo in predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (podrejen zahtevek s tem v zvezi pa je podal že tožnik sam). Ugotovitvena sodba se namreč lahko nanaša le na obstoj ali neobstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave, saj je le takšna odločitev v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. Odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, je tudi sicer v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema tudi možnosti ugotavljanja nezakonitosti odpovedi. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi je bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne. Učinkovanje se nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve. Če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Le izrek o tem (torej izrek o ugotovitvi razmerja) je predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 11. 2019 nezakonita in se razveljavi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženki na podlagi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še traja (I/1. in I/2. točka izreka), da mora toženka pozvati tožnika na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, še posebej tudi obračun in plačilo plače do 1. 6. 2020 in razlike plače od tega datuma dalje do vrnitve na delo, plačilo razlike regresa za leto 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in nadomestila za neizkoriščen dopust ter sorazmerni del plače ob koncu leta 2020 (I/3., 4., 5., 6., 7., 8. in 9. točka izreka), ter zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 10.000,00 EUR (I/10. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnika za plačilo denarnega povračila v višini 18 mesečnih plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter odškodnine iz naslova premoženjske škode v višini 96.000,00 EUR (II. točka izreka sodbe) ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (III. izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točkah I/1. in I/2. izreka tako, da se glasi: redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 11. 2019 je nezakonita in se razveljavi (prvi odstavek I. točke izreka, označen I.1.), delovno razmerje tožnika pri toženki pa ni prenehalo na podlagi te odpovedi in še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 (prvi odstavek I. točke izreka, označen I.2.) . V I/3. do I/10. točki izreka in v II. ter III. izreka je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek I. točka izreka) ter sklenilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 123/2022 z dne 15. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje glede trajanja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ter s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka; - ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, ker so bile kršitve obveznosti iz delovnega razmerja storjene v času pred podajo pisnega opozorila; - ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2019 ni prenehalo in mu skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 še traja, čeprav je tožnik od 1. 6. 2020 dalje v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu; - ali je odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi; - ali je odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladna z določbo 181. člena ZPP.

4. V reviziji toženka najprej povzema dogajanje pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku in razloge sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve ter razloge pritožbenega sodišča v 8. točki obrazložitve. Navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje brez pritožbene obravnave. Uveljavlja kršitev 347. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/96 in nadalj.), kršitev načela neposrednosti oziroma kršitev drugega odstavka 351. člena ZPP, kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (poseg v pravice toženke do izjave) ter nezmožnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu. Tožniku je očitala trajajočo kršitev opustitve dolžnih ravnanj, ki je trajala vse do 15. 10. 2019; vse do takrat je imel možnost svojo delovno obveznost opraviti. Prereka tudi odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, čeprav bi moralo sodišče odločiti o predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi tožniku po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Odločitev o trajanju delovnega razmerja tožnika pri toženki je sodišče sprejelo navkljub dejstvu, da se je 1. 6. 2020 že zaposlil pri drugem delodajalcu. Sklicuje se tudi na odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 98/2012 (po kateri delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati delavcu ni mogoče priznati) in VIII Ips 148/2015. Nadalje uveljavlja tudi, da zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 163/2018, po kateri takšna formulacija izreka povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov, ne pa bistvene odločitve o obstoju razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim prereka zatrjevano kontinuiranost kršitev pogodbenih obveznosti, saj toženka med dokaznim postopkom tega ni zatrjevala; toženka naj bi nekorektno predstavila dejansko stanje. Odgovor vsebuje tudi nekatere druge trditve, ki nimajo zveze z postavljenimi revizijskimi vprašanji in zato ne spadajo v okvir preizkusa izpodbijane sodbe s strani revizijskega sodišča (371. člen ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (367. člen ZPP).

8. Tožniku je bilo dne 28. 8. 2019 izrečeno pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (ki ga je prejel naslednji dan) z očitki kršitev neudeležbe na sestanku 12. 6. 2019, ignoriranje vabila na sestanek dne 19. 6. 2019, zavrnitev udeležbe na sestankih 24. 7. 2109 in 25. 7. 2019 in neopravljanja prioritetnih nalog - izvršitve priporočil notranje revizije, pri čemer je naknadno določen rok potekel 30. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je ugotovilo utemeljenost tega pisnega opozorila. Naknadno, dne 20. 11. 2019, je toženka tožniku podala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor zaradi nameravane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je po tožnikovem zagovoru sprejela dne 28. 11. 2019. V tej odpovedi mu je očitala, da v skladu z dolgoletno prakso pri toženki kot poročevalec na seji sveta toženke ni zagotovil, da bi šlo gradivo (odredba in nadzorniško pismo), ki je bilo potrjeno na seji sveta 11. 6. 2019, v odpremo, in kar vključuje lektoriranje, podpisovanje in posredovanje gradiva banki A., d. d., ter da ni spremljal izvrševanja izrečenih ukrepov in priporočil banki A., d. d. o dolžnosti odprave ugotovljenih kršitev do 15. 7. 2019. 9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi očitki naprej ugotavljalo, ali je bila odpoved pravočasna in ugotovilo, da se je toženka z vsemi bistvenimi okoliščinami kršitev seznanila 1. 10. 2019 (tj. z datumom poročila o incidentu). Nadalje je navedlo: „Tudi sicer gre v tožnikovem primeru za trajajočo kršitev, saj se tožniku očita več opustitvenih dejanj. Navedene kršitve so trajale najmanj do 15. 10. 2019, ko sta bila odredba in nadzorniško pismo še enkrat potrjena na svetu toženke. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 28. 11. 2019, torej znotraj subjektivnega roka. Glede na navedeno tudi ni mogoče zaključiti, da so bila dejanja, zaradi katerih je bila v predmetnem primeru redno odpovedana pogodba o zaposlitvi tožniku, storjena prej, preden je tožena stranka tožniku izdala pisno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnega kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja“ (19. točka obrazložitve).

10. Sodišče druge stopnje je brez obravnave pritrdilo pritožbi tožnika, „da se kršitev iz odpovedi nanaša na obdobje, preden je bil ta sploh seznanjen s pisnim opozorilom po 85. členu ZDR-1“ itd. „Toženka bi mu lahko zakonito podala redno odpoved iz krivdnega razloga le za kršitve, ki bi jih storil po seznanitvi s pisnim opozorilom, saj je namen opozorila prav v tem, da delavci v nadaljevanju ne kršijo več pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Na to jasno kaže formulacija prvega odstavka 85. člena ZDR-1“ itd. „Toženka tožniku ni očitala, da bi po 29. 8. 2019 ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, ne glede na vsebino kršitev iz pisnega opozorila oziroma redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.“ Sodišče druge stopnje je zaključilo, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved zakonita, ker se je toženka, „s kršitvijo seznanila šele po podaji pisnega opozorila“ (8. točka obrazložitve).

11. Iz zgoraj povzetih razlogov izhaja, da sta ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje o tem, ali je bila tožniku očitana trajajoča kršitev, ki je trajala tudi po vročitvi opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi (po prvem odstavku 85. člena ZDR-1), povsem različni; sodišče druge stopnje je navedlo, da toženka tožniku ni očitala ponovne kršitve pogodbenih obveznosti po 29. 8. 2019, sodišče prve stopnje pa je navedlo ravno obratno, in sicer da je šlo za trajajoče kršitve, saj se tožniku očita več opustitvenih dejanj, izrecno pa je ugotovilo, da so kršitve trajale najmanj do 15. 10. 2019. 12. Obe sodišči nista konkretno pojasnili, iz česa izhajajo njune različne dejanske ugotovitve o datumu oziroma trajanju očitanih kršitvah. Kljub temu je jasno, da se čas očitanih kršitev ugotavlja predvsem iz navedb oziroma opisa dejstev v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi z drugimi dokazi (npr. listinami, zaslišanjem prič). V vsakem primeru ta ugotovitev predstavlja dejansko ugotovitev sodišča. 13. Sodišče druge stopnje lahko ugotovi drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, brez opravljene pritožbene obravnave le v primeru iz 2., 3. in 4. alineje 358. člena ZPP, saj v teh primerih odločitev sodišča druge stopnje ne posega v načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. Ti primeri v tej zadevi niso podani.

14. Bistvo načela neposrednosti je, da odloči o zadevi tisti sodnik, ki je sodeloval na glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni dokazi, ki so bili pomembni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Temu je namenjena tudi pritožbena obravnava, po zaključku katere sodišče druge stopnje na podlagi dejstev, ki jih ugotovi po izvedbi dokazov (bodisi ponovno bodisi prvič – drugi odstavek 347. člena ZPP; prvi odstavek 355. člena ZPP), lahko ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje oziroma spremeni njegovo dokazno oceno. Pritožbeni senat ne sme biti v drugačnem spoznavnem položaju kot sodnik ali senat na prvi stopnji.

15. Sodišče druge stopnje je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje (tudi brez ustrezne obrazložitve, zakaj naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje o trajajočih kršitvah tudi po vročitvi pisnega opozorila in o naravi očitanih kršitev, ki je v opustitvi dolžnih ravnanj, napačna), na drugačno dejansko stanje pa je oprlo svojo odločitev. S tem je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 347. člena ZPP, 358. členom ZPP, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti (odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje). 1

16. Drugo dopuščeno vprašanje se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem vprašanju toženka izhaja iz tega, da so bile očitane kršitve storjene v času pred podajo pisnega opozorila, vendar je zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb postopka prav v zvezi z datumom storitve očitanih kršitev, to vprašanje preuranjeno.

17. Ugotovljene bistvene kršitve določb postopka imajo za posledico razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

18. Ne glede na to revizijsko sodišče odgovarja tudi na tretje in četrto vprašanje. Sodišče druge stopnje je odločilo tudi, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo in mu še traja v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014, vendar napačno. Sodišče ne sme odločiti o trajanju delovnega razmerja delavca brez časovnih omejitev, če se je delavec že pred datumom odločanja sodišča prve stopnje zaposlil pri drugem delodajalcu (tožnik se je pri drugem delodajalcu zaposlil 1. 6. 2020), toženka pa je ugovarjala tudi zahtevku za reintegracijo in predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (podrejen zahtevek s tem v zvezi pa je podal že tožnik sam). Ugotovitvena sodba se namreč lahko nanaša le na obstoj ali neobstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave, saj je le takšna odločitev v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. Odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, je tudi sicer v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (10. točka obrazložitve).

19. V zvezi z zadnjim vprašanjem toženka izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje v naslednji obliki: „redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 28. 11. 2019 je nezakonita in se razveljavi.“

20. Tudi v tem delu se revizijsko sodišče strinja z razlogi revizije, o istem vprašanju pa je odločalo že v sklepu VIII Ips 163/2018 z dne 10. 9. 2019. Zato se tudi v tej zadevi v celoti sklicuje na to obrazložitev in dodaja: Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema tudi možnosti ugotavljanja nezakonitosti odpovedi. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi je bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne. Učinkovanje se nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve. Če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Le izrek o tem (torej izrek o ugotovitvi razmerja) je predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita.

21. Glede na navedeno je revizijsko sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

22. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tožnik je sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal, da je šlo le za očitek kršitev, ki so mu bile očitane pred vročitvijo opozorila, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo tudi o tem ugovoru. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2019 je obsežna in tudi nekoliko nepregledna, vendar pa iz 7. strani odpovedi med drugim izhaja tudi: „Očitane opustitve je torej delavec zagrešil takoj po sprejemu sklepov na Svetu Banke Slovenije, stanje pa je trajalo vse do ugotovitve, da sklepi niso bili posredovani oziroma do ponovne uvrstitve in potrditve gradiva na Svet Banke Slovenije, glede na časovno oddaljenost in potek oddaljenih odrejenih rokov v odredbi oziroma pismu.“ Sodišče druge stopnje se do tega zapisa ni opredelilo in ga očitno ni upoštevalo, saj ga v razlogih svoje odločitve sploh ni omenilo.