Jedro

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ptuj, št. D 321-103/01-43 (05077) z dne 7. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopno odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila tožničino zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja upravičenca A.A. ml., roj. ... (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila, da se s to odločbo nadomesti odločba Upravne enote Ptuj, šifra D 321-103/01-6 (05078) z dne 30. 7. 2007 v delu, ki se nanaša na navedenega upravičenca. Iz obrazložitve izhaja, da je premoženje A.A., ki je navedeno v obrazložitvi te odločbe, prešlo v državno last z odločbama Okrajne zaplembene komisije na Ptuju, št. 478/45 z dne 27. 7. 1945 in št. 216/45 z dne 27. 8. 1945, temelječima na Odloku AVNOJA-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino. Predlagateljica zahteve za denacionalizacijo je le-to vložila po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), prvostopni organ pa ugotavlja, da v primeru, ko so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ni mogoče uporabiti instituta nadomestnega upravičenja po 12. členu ZDen. Če je imel prejšnji lastnik v Sloveniji podržavljenega premoženja za to premoženje pravico dobiti odškodnino od tuje države, ni upravičenec po ZDen, v tem primeru pa niso upravičenci po 12. členu ZDen niti njegovi pravni nasledniki.

2. Organ je v postopku ugotavljal, ali je bil bivši lastnik podržavljenega premoženja upravičen do odškodnine po določbah Finančne in izravnalne pogodbe (FIP) ter predpisov, sprejetih za izvedbo te pogodbe, torej Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) in Zakona o prijavi škod. FIP z dne 27. 11. 1961 širi krog upravičencev, ki so dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države, in so tako imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe te pravice niso imele. Po Prilogi 1 k FIP so do pravic določenih v 2. členu pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi UVEG, ki je začel veljati skupaj s pogodbo, in se je nanašal na povračilo škode, ki je v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem iz območij izven ozemlja Republike Avstrije.

3. Prvostopni organ je ugotovil, da je A.A. ml., rojen ..., po koncu druge svetovne vojne zapustil Slovenijo in do svoje smrti 22. 2. 1977 živel v Avstriji. Bil je nemške narodnosti, član Kulturbunda, ob nemški okupaciji pa je prejel rdečo legitimacijo štajerske domovinske zveze in stalno nemško državljanstvo. Dne 9. 5. 1946 se je prijavil v Mestni občini Kapsenberg. Dne 2. 6. 1947 se je prijavil v Judenburgu in tam živel do svoje smrti. Njegova žena B.B. in njena hči C.C. sta pridobili avstrijsko državljanstvo dne 13. 10. 1947. Na osnovi tega prvostopni organ ugotavlja, da je A.A. izpolnjeval oba pogoja po FIP (bil je oseba nemške narodnosti, ki je imela na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji) in je zato imel pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države.

4. Tožeča stranka je v postopku predložila potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 12. 5. 2012, iz katerega izhaja, da Republika Avstrija za premoženjske izgube lastnika A.A., roj. ... in njunega očeta, roj. ... ni plačala odškodnine niti direktno imenovanima niti pravnim naslednikom po njuni smrti. Glede tega prvostopni organ navaja, da je ugotavljal obstoj pravice do odškodnine od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen, kar po stališču Ustavnega sodišča RS iz odločbe št. Up 574/02 predstavlja reševanje predhodnega vprašanja neposredno z razlago mednarodne pogodbe ter brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. Upravni organ zato pri izdaji predmetne odločbe potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 12. 5. 2012 ni upošteval. Prvostopni organ zaključuje, da je upravičenec imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, je pa bilo od njega odvisno ali je to pravico uveljavljal ali ne. Odgovor Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije kaže na to, da A.A. te pravice ni izkoristil. Tudi glede s strani tožeče stranke predložene listine naslovljene Aide Memoire prvostopni organ ugotavlja, da je ta listina dopis z navedenim naslovom, ni pa opremljena z glavo izdajatelja, niti ni podpisana in tako iz nje sploh ni razvidno, kdo jo je izdal, zato tudi te listine pri izdaji odločbe ni upošteval. Prvostopni organ zaključuje, da A.A. ml. nima statusa upravičenca v postopku denacionalizacije premoženja v smislu ZDen, saj je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države - Republike Avstrije, zato je zahtevek tožeče stranke za vrnitev podržavljanega premoženja zavrnil. 5. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje pa je s svojo odločbo odpravilo 2. točko izreka izpodbijane prvostopne odločbe, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo o zahtevi tožeče stranke enkrat že odločeno z odločbo prvostopnega organa št. D321-130/01-6 (05078) z dne 30. 7. 2007, ko je prvostopni organ ta zahtevek zavrnil, pritožbeni organ pa je z odločbo št. 490-74/2007/2 z dne 25. 9. 2007 to odločbo odpravil v delu, ki se je nanašala na A.A., roj. ..., ter v tem delu zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Glede na to, da je bila torej odločba organa prve stopnje z dne 30. 7. 2007 že odpravljena v delu, ki se nanaša na upravičenca A.A. ml., je 2. točka izreka prvostopnega organa nepotrebna, zato jo je pritožbeni organ odpravil. 6. Razen tega drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno zavrnil zahtevek za vračilo premoženja podržavljenega A.A. ml., ker je ugotovil, da je ta imel možnost dobiti odškodnino zaradi podržavljenja premoženja na podlagi določb FIP. Ker torej lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen, tudi ne more biti nadomestna upravičenka po 12. členu ZDen njegova hči - tožnica. Glede pritožbenih navedb pa drugostopni organ ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje skladna s sodno prakso (sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 278/2012, I U 632/2012, I U 2204/2011 in I U 666/2012 vse z dne 22. 1. 2012).

7. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in na tej podlagi napačne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in z listinskimi dokazi v spisu. Tožeča stranka navaja, da A.A. ni bil upravičen do odškodnine po mednarodnih pogodbah in na tej podlagi sprejetih predpisih, kar izhaja tudi iz potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 12. 5. 2005. Meni, da je dokazovanje tujega prava dovoljeno, upravna organa pa FIP ne tolmačita pravilno. Vse navedbe tožeče stranke sta upravna organa prezrla, zato je tožnica priložila listino naslovljeno Aide Memoire, po kateri ni pravne podlage za uveljavljanje odškodnine, za katero upravni organ trdi, da jo je upravičenec imel možnost pridobiti. Po mnenju tožeče stranke je tako ravnanje tudi kršitev ustave glede enakega obravnavanja po zakonu, saj so se v teh dolgotrajnih postopkih neštetokrat spremenila stališča in sodna praksa in tako v neenakopravni položaj spravila tiste upravičence, katerih zahtevki še niso rešeni. Tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in nato odloči tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla le, da vztraja pri izpodbijanih odločbah iz razlogov, ki so v njih navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Enako sta izjavili tudi stranki z interesom Republika Slovenija in SOD d.d..

9. Sodišče je v zadevi že odločilo s sodbo št. II U 195/2013 z dne 3. 7. 2013, s katero je tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi tožnica glede na drugi odstavek 10. člena v zvezi z 12. členom ZDen ni upravičena do denacionalizacije nepremičnega premoženja, ki je bilo podržavljeno njenemu očetu, ker je imel njen oče zanj pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija. Na tej podlagi je imel tožničin oče pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, saj je sodil med upravičence do odškodnine po določbah FIP. Zato upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi mu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar bi presegalo odločanje o zahtevkih na podlagi ZDen.

10. Revizija tožeče stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 245/2015 z dne 22. 4. 2015 zavržena.

11. Z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-427/15-17 z dne 12. 12. 2017 je bila po ustavni pritožbi tožeče stranke sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. II U 195/2013 z dne 3. 7. 2013 razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017, ko je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje.

12. Tožba je utemeljena.

13. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

14. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa je treba odgovoriti na vprašanje ali so to tudi FIP in na njeni podlagi sprejeti predpisi.

15. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

16. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

17. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

18. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

19. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali je imel tožničin pravni prednik na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobil, če bi jo uveljavljal. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG, tožeča stranka pa je zatrjevala in s potrdili pristojnih avstrijskih organov tudi dokazovala, da zaradi neizpolnjevanja teh pogojev odškodnine na podlagi navedenih predpisov niti sama niti njen pravni prednik ne bi imela pravice dobiti.

20. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani Zakon o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG), UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

21. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

22. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

23. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

24. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke za opravo glavne obravnave, saj njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve v ničemer ne bi vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).