Jedro

Ni dovolj, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje le pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec naznanil, kar neutemeljeno skuša prepričati pritožba, ampak mora vsebovati tudi dejstva in okoliščine iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine in kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki se preganjata po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca S.B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec S.B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 38244/2016 z dne 8. 11. 2016 na podlagi tretjega odstavka 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo kot nepopolno vlogo z dne 12. 9. 2016, dopolnjeno dne 2. 11. 2016, ki jo je po pooblaščencih, odvetnikih iz Odvetniške pisarne H.B., vložil oškodovanec kot tožilec S.B..

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve pritožbe je razvidno, da pooblaščenci oškodovanca kot tožilca uveljavljajo le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj drugih uvodoma navedenih pritožbenih razlogov (bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona) ne obrazložijo. Na strinjajo se z odločitvijo prvostopnega sodišča, saj menijo, da iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ki ga je oškodovanec kot tožilec vložil dne 12. 9. 2016 in dopolnil dne 2. 11. 2016, izhajajo vsi potrebni zakonski znaki kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadenega sklepa prepričljivo in podrobno pojasnilo, zakaj je vlogo, uperjeno zoper M.L.B., moralo zavreči po določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP. S prvostopnimi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da po oškodovancu kot tožilcu vložen obtožni predlog z dne 12. 9. 2016, ki ga je dopolnil dne 2. 11. 2016, nima vseh v 434. členu ZKP predpisanih sestavin, je povsem pravilna. O tem, katere sestavine mora obtožni predlog vsebovati, da je sposoben za obravnavo pred sodiščem, je sodišče prve stopnje pritožnike poučilo v dopisu z dne 17. 10. 2016, ki so ga prejeli dne 21. 10. 2016. Z vlogo, ki so jo vložili zatem, pritožniki niso postopali v skladu s poukom sodišča prve stopnje in tako obtožni predlog oškodovanca kot tožilca dejansko ni tako popoln, da bi bil sposoben obravnave pred sodiščem. Bistvo obtožnega predloga je opis kaznivega dejanja, iz katerega izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se očitajo obdolžencu. Obtožni predlog oškodovanca kot tožilca z dne 12. 9. 2016 in kasnejša vloga z dne 2. 11. 2016, s katero bi ga naj dopolnil v skladu s poukom sodišča prve stopnje, pa ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, podani pa tudi niso znaki kakega drugega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja konkretizacija zakonskega znaka „naznanitev kaznivega dejanja“. Le-ta mora biti konkretiziran z opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje in tako, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ni dovolj, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje le pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec naznanil, kar neutemeljeno skuša prepričati pritožba, ampak mora vsebovati tudi dejstva in okoliščine iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine in kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki se preganjata po uradni dolžnosti. Pa tudi sklicevanje pritožbe, da je oškodovanec kot tožilec naznanjena kazniva dejanja vsebinsko konkretiziral v obrazložitvi vloge z dne 2. 11. 2016, ni utemeljeno. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da morajo biti zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja vsebovani v opisu kaznivega dejanja v izreku obtožnega predloga in ne v obrazložitvi le - tega, saj je le tako obdolžencu omogočena aktivna obramba pred očitki in s strani sodišča preizkusiti, ali očitano dejanje res pomeni kaznivo dejanje. Oškodovanec kot tožilec tako ni oblikoval popolnega izreka (tenorja) obtožbe, zanj pa tega nikakor ne more storiti sodišče, saj bi se s tem postavilo v vlogo obtožbe, kar pa ni dopustno. Zato pritožbenim izvajanjem, ki temu oporekajo, ni mogoče slediti.

6. Po obrazloženem, in ker pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in zakonitost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. V skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Sodno takso je sodišče odmerilo po tar. št. 74013 Taksne tarife, v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).