Jedro

Ker je v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje na podlagi skladnih navedb strank ugotovilo, da pred imenovanjem A. A. za odgovorno urednico ni prišlo do odločanja uredništva o tem, da tudi sami predlagajo v imenovanje generalnemu direktorju kandidata, ki je dobil njihovo pozitivno mnenje, generalni direktor pred izbiro kandidata ni bil dolžan pridobiti soglasja programskega sveta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa generalnega direktorja toženca z dne 4. 3. 2022 o imenovanju A. A. za odgovorno urednico enote B. (I. točka izreka); s sklepom je zavrglo tožbo za ugotovitev, da je sklep generalnega direktorja toženca z dne 4. 3. 2022 o imenovanju A. A. za odgovorno urednico enote B. nezakonit (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in da je dolžan tožencu plačati 820,57 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (I. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da je generalni direktor toženca za odgovorno urednico imenoval A. A., ki ni pridobila pozitivnega mnenja večine programskih delavcev v uredništvu in ni pridobila soglasja programskega sveta, zato je takšno imenovanje v nasprotju s četrtim odstavkom 21. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1; Ur. l. RS, št. 96/05 in nadaljnji) in v nasprotju s postopkom imenovanja, ki je določen v razpisu. Tožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo kljub temu, da je toženec postopal nezakonito in ker je zmotno zaključilo, da odgovorni urednik ni strokovni vodja zavoda. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je v postopku izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev sklepa generalnega direktorja toženca z dne 4. 3. 2022 o imenovanju A. A. za odgovorno urednico enote B. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je vršilec dolžnosti direktorja C. 31. 1. 2022 objavil javni razpis za mesto odgovornega urednika enote B. in da sta se na razpis pravočasno prijavila dva kandidata – tožnik in A. A. V razpisu je bilo med drugim navedeno, da bo generalni direktor C. na predlog direktorja C. ob pogoju predhodno pridobljenega pozitivnega mnenja večine programskih delavcev v uredništvu, oziroma po pridobitvi soglasja programskega sveta, izbranega kandidata imenoval za odgovornega urednika enote B. za obdobje štirih let. Po izvedenem glasovanju je pozitivno mnenje uredništva pridobil tožnik. Vršilec dolžnosti direktorja C. je po predstavitvi obeh kandidatov in izrekanju uredništva generalnemu direktorju 4. 3. 2022 predlagal v imenovanje oba kandidata. Generalni direktor C. je istega dne za odgovorno urednico enote B. imenoval A. A. 7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo imenovanje A. A. za odgovorno urednico izvedeno v nasprotju s četrtim odstavkom 21. člena ZRTVS-1 in obravnavanim razpisom. Sodišče prve stopnje se je glede postopka imenovanja odgovornega urednika pravilno oprlo na določbe ZRTVS-1, Statuta javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija (Statut; Ur. l. RS, št. 106/06 in nadaljnji) in Zakona o medijih (ZMed; Ur. l. RS, št. 110/06 in nadaljnji). Po petem odstavku 18. člena ZMed imenovanje odgovornih urednikov radijskih in televizijskih programov C. določa poseben zakon. To imenovanje ureja ZRTVS-1, ki v tretjem odstavku 21. člena ZRTVS-1 določa, da odgovorne urednike programov imenuje in razrešuje generalni direktor na predlog direktorja radia oziroma televizije, ki za ta mesta izvedeta javne razpise (enako določa prvi odstavek 63. člena Statuta). V skladu z določbami četrtega odstavka 21. člena ZRTVS-1 (enako določbe tretjega odstavka 63. člena Statuta) je dopustno, da direktor radia ali direktor televizije predlaga v imenovanje generalnemu direktorju za odgovornega urednika kandidata, ki ni dobil pozitivnega mnenja večine programskih delavcev v uredništvu. Takrat ima večina programskih delavcev v uredništvu pravico predlagati v imenovanje generalnemu direktorju kandidata, ki je dobil njihovo pozitivno mnenje, o čemer obvestijo programski svet. V tem primeru generalni direktor izbere kandidata po pridobitvi soglasja programskega sveta, ki mora najkasneje v roku 15 dni po prejetem obvestilu razpravljati in odločiti, ali da soglasje enemu, obema ali nobenemu od predlaganih kandidatov. Ker je v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje na podlagi skladnih navedb strank ugotovilo, da pred imenovanjem A. A. za odgovorno urednico ni prišlo do odločanja uredništva o tem, da tudi sami predlagajo v imenovanje generalnemu direktorju kandidata, ki je dobil njihovo pozitivno mnenje, generalni direktor pred izbiro kandidata ni bil dolžan pridobiti soglasja programskega sveta. Uredništvu in programskemu svetu torej ni bilo onemogočeno, da bi odločala o obeh kandidatih kot to zmotno navaja tožnik v pritožbi. Postopek imenovanja odgovornega urednika ni bil izveden v nasprotju s četrtim odstavkom 21. člena ZTVS-1 kot tudi ne v nasprotju z razpisom za mesto odgovornega urednika, v katerem je zgolj kratko povzet zakonsko predpisani postopek imenovanja odgovornega urednika.

8. Glede na navedeno je zmotno tudi stališče tožnika v pritožbi, da generalni direktor za odgovornega urednika ne more izbrati kandidata, ki ni dobil soglasja programskega sveta. V skladu s prvim odstavkom 11. člena Statuta toženca je programski svet vodilni organ zavoda na področju programske politike, vendar pa je vloga programskega sveta v postopku imenovanja odgovornih urednikov jasno določena v 10. alineji 12. člena in tretjem odstavku 63. člena Statuta ter v četrtem odstavku 21. člena ZRTVS-1. Programski svet res daje soglasje h kandidatom za odgovorne urednike, vendar le, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 21. člena ZRTVS-1 oziroma tretjega odstavka 63. člena Statuta.

9. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu uporabiti določbe Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/91 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo in jasno obrazložilo, zakaj za obravnavani spor niso uporabljive določbe ZZ. Odgovorni uredniki namreč niso niti direktorji zavoda niti strokovni vodje zavoda, zato zanje ne veljajo določbe ZZ o direktorjih zavoda (33. - 39. člen ZZ) in tudi ne določbe o strokovnih vodjah zavoda (40. - 42. člen ZZ), na katere se tožnik zmotno sklicuje v pritožbi. Tožnik v pritožbi sicer pravilno povzema določbe 62. člena Statuta o temeljnih nalogah in odgovornosti odgovornega urednika, vendar napačno razlaga, da opis del in pristojnosti odgovornega urednika utemeljuje, da ima odgovorni urednik položaj strokovnega vodje. Takšne razlage ne utemeljuje niti Pravilnik o notranji organizaciji javnega zavoda C. z dne 4. 12. 2006 (priloga A7) niti 18. člen ZMed. Odgovorni uredniki tudi niso strokovni direktorji ali strokovni vodje po 67. členu Statuta, zato se tožnik v pritožbi zmotno sklicuje, da za odgovorne urednike glede mandata in odgovornosti velja ureditev po 67. členu Statuta. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da za odgovornega urednika programa glede nalog in odgovornosti veljajo določbe 62. člena Statuta. Ta v tretjem odstavku določa, da je odgovorni urednik odgovoren direktorju televizije in generalnemu direktorju televizije, ki odgovornega urednika tudi imenuje in razrešuje.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija 14. do 16. točko obrazložitve izpodbijanje sodbe in da ga toženec ni obvestil o izbiri nasprotne kandidatke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik v obravnavanem sporu nima položaja razrešenega odgovornega urednika, zato zanj ne velja tretji odstavek 66. člena Statuta, ki določa sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi. Prav tako imenovanje odgovornega urednika medija ne predstavlja odločitve toženca v javnopravni zadevi, zato ne velja ureditev uveljavljanja sodnega varstva po določbah Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06 in nadaljnji), ki je predvideno zoper dokončne upravne akte. Ker tožnikovo izpodbijanje nezakonitosti postopanja toženčevih organov v postopku imenovanja odgovornega urednika ne predstavlja razlogov, ki bi utemeljevali razveljavitev izpodbojnega posla, niti tega ne utemeljuje tožnikov položaj, ni mogoče uporabiti niti določb Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji) o razveljavitvi izpodbojnega pravnega posla.

11. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

12. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel, toženčev odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).