Jedro

Glede na ugotovitev, da nevzdrževanje peči ne pomeni opustitve kakšne od obveznosti tožene stranke, so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da je do požara in škode prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni ravnala preventivno, na kar je tožeča stranka prav tako opozarjala v povezavi z odgovornostjo tožene stranke za stvarne napake.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24.11.2008 razsodilo, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, da sta ji dolžni prvotožena stranka in drugotožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) nerazdelno plačati znesek 15.849,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2002 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.454,40 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je predlagala, da se opravi uradno poizvedbo pri E. GmbH, Nemčija, o tem, na kakšen način in kako pogosto je potrebno vzdrževati termoakumulacijsko peč AEG VSP 3016, model 615 031 980, ter ali je nevzdrževana termoakumulacijska peč lahko nevarna. Meni, da ima proizvajalec peči nedvomno bolj natančne podatke glede rokovanja s termoakumulacijskimi pečmi kot izvedenec. Ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa napačno uporabljeno materialno pravo. Poleg tega še trdi, da je sodišče pri zavrnitvi navedenega dokaznega predloga storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeča stranka ni predlagala poizvedbe pri proizvajalcu samo glede tipa in starosti peči, ampak tudi o tem, ali je potrebno navedene peči vzdrževati in na kakšen način ter kako pogosto; zaključek sodišča prve stopnje je tako glede tega pravno relevantnega dejstva - vsebine dokaznega predloga - v nasprotju z listinami. Nadalje navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na mnenje izvedenca F. S., ki je zaključil, da nikjer ne piše, da je potrebno tovrstne peči in druge gospodinjske aparate redno servisirati, pri tem pa je spregledalo, da je izvedenec navedel, da je na strani uporabnika, koliko časa bo določeno aparaturo uporabljal in naj bi skrbel za osnovno čiščenje in vzdrževanje. Tožeča stranka ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da glede vseh gospodinjskih aparatov velja enak režim, sploh glede na starost in samo naravo aparata - termoakumulacijske peči, pri okvari katere so lahko posledice hujše, kot na primer pri okvari pralnega stroja. Prav zato, ker je tožena stranka vedela, kako stare so termoakumulacijske peči, je bila njena dolžnost, da je še posebno skrbna in bi morala zagotoviti redno pregledovanje in vzdrževanje s strani serviserja. Tožeča stranka je prepričana, da nevzdrževana termoakumulacijska peč, ki je v uporabi po tem, ko je že trikratno dosegla predvideno življenjsko dobo, pomeni nevarno stvar, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru. Zlasti tožeča stranka graja zaključek sodišča, da je iz splošnega znanja mogoče zaključiti, da se električni aparati lahko pokvarijo trenutno oziroma čez noč in da ni nujno, da bi serviser opazil, da se namerava eden od grelcev pokvariti, še posebej glede na ugotovitev izvedenca, da odsotnost vzdrževanja skozi daljše časovno obdobje in čas uporabe po preteku življenjske dobe vpliva na povečanje nevarnosti nastanka požara (7. točka izvedenskega mnenja). Sodišče prve stopnje nedvomno nima potrebnega znanja s področja elektro stroke, da bi naredilo takšen zaključek, o tem pa se tudi izvedenec ni izjasnil, ker mu sodišče tega vprašanja ni postavilo. Izkušen pooblaščen serviser bi lahko ugotovil, koliko so določeni materiali že iztrošeni in ali so potrebni zamenjave. Poleg tega tudi ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ravnanje z električnimi aparati, tudi s termoakumulacijskimi pečmi, razen v kolikor je mislilo le na vklop in izklop, del splošnega znanja, zlasti za ljudi, živeče v blokovskih naseljih v mestih. Po mnenju tožeče stranke je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tega, da je tožena stranka po požaru poskrbela za redno pregledovanje in vzdrževanje peči, ni mogoče interpretirati tako, da je tožeča stranka s tem dokazala, da je tožena stranka v obdobju pred požarom opustila dolžnost pregledovanja in vzdrževanja peči; tožena stranka je s tem nedvomno priznala svojo malomarnost v obdobju pred požarom in je poskusila to popraviti, da ne bi prišlo do kakšnega novega požara. Nadalje tožeča stranka navaja, da je po mnenju nekaterih pravnih strokovnjakov vzdrževanje oddane stvari v dobrem stanju tekom celotnega najemnega razmerja druga najpomembnejša dolžnost najemodajalca poleg prve, to je prepustitve same rabe. Tožena stranka te svoje obveznosti sploh ni izvrševala, posledica tega njenega protipravnega ravnanja pa je bila okvara peči zaradi iztrošenosti materiala, kar je povzročilo požar, zaradi katerega je tožeči stranki nastala škoda. Tekom najema se je namreč očitno pokazalo, da ima termoakumulacijska peč, pri kateri je prišlo do požara, določene stvarne napake - iztrošenost materiala zaradi velike starosti in nevzdrževanja peči, zato tožena stranka nedvomno odgovarja tudi za navedeno stvarno napako, ki se je pojavila naknadno, to je po sklenitvi najemne pogodbe. Odgovornost tožene stranke za stvarne napake oddanih stvari je trajala celoten čas najema in je tožena stranka to nedvomno priznala s tem, da je po požaru zagotovila redno servisiranje in vzdrževanje preostalih termoakumulacijskih peči. Trajna odgovornost najemodajalca za stvarne napake za celotno obdobje najema ima smisel v prevenciji. Če bi tožena stranka ravnala preventivno, bi nedvomno preprečila nastanek stvarne napake na peči oziroma bi jo pravočasno odkrila in bi s svojim svojim skrbnim ravnanjem preprečila posledice - požar. Na podlagi navedenega tožeča stranka trdi, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da je tožena stranka opustila potrebno skrbnost in kakršnokoli vzdrževanje peči, čeprav bi glede na starost peči, ki je presegla njeno življenjsko dobo, morala vedeti, da je možnost okvar bistveno večja.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu dokaznemu predlogu, da se opravi uradno poizvedbo pri E. GmbH, Nemčija, o tem, na kakšen način in kako pogosto je potrebno vzdrževati termoakumulacijsko peč AEG VSP 3016, model 615 031 980, ter ali je nevzdrževana peč lahko nevarna. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Odločitev sodišča prve stopnje, da glede teh vprašanj ne išče podatkov pri navedenem podjetju, je po oceni sodišča druge stopnje pravilna, prav tako pa zaradi tega dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. V postopku je namreč sodišče prve stopnje postavilo izvedenca s področja preiskave požarov in eksplozij F. S. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 3.6.2008 za izvedenca posredovala tudi vprašanja, na katera se sklicuje v pritožbi, sodišče prve stopnje je njene predloge upoštevalo in je izvedencu (poleg ostalih vprašanj) zastavilo tudi vprašanja o tem, na kakšen način in kako pogosto je treba vzdrževati tovrstno termoakumulacijsko peč ter ali je nevzdrževana peč lahko nevarna. Izvedenec je v svojem izvedenskem mnenju, h kateremu ne tožeča ne tožena stranka nista imeli pripomb, na vsa ta vprašanja odgovoril (6. in 7. točka izvedenskega mnenja). Glede na to, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, da je izvedenec do svojih ugotovitev prišel uporabljajoč tehnično dokumentacijo in navodila proizvajalca za tovrstno peč, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi bilo potrebno poizvedbo pri proizvajalcu opraviti zato, ker ima le-ta bolj natančne podatke o rokovanju s termoakumulacijskimi pečmi kot izvedenec. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno izvedenčevih ugotovitev ter na podlagi njegovega mnenja, da nikjer ne piše, da je potrebno tovrstne peči redno servisirati, oziroma da je na strani uporabnika, koliko časa bo aparaturo uporabljal in kako bo skrbel za čiščenje in vzdrževanje, pravilno in prepričljivo zaključilo, da tožena stranka ni opustila nobene svoje obveznosti. Glede na navedeno je v konkretni situaciji brezpredmetno sklicevanje tožeče stranke na mnenja pravnih strokovnjakov, da je vzdrževanje oddane stvari v dobrem stanju tekom celotnega najemnega razmerja druga najpomembnejša dolžnost najemodajalca poleg prve, to je prepustitve same rabe. Sodišče druge stopnje se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je iz splošnega znanja mogoče zaključiti, da se tovrstni električni aparati lahko pokvarijo trenutno oziroma nepredvideno. Splošno znano je dejstvo, da istovrstne ali celo enake električne naprave lahko delujejo različno dolgo oziroma, če ni znakov napačnega delovanja, velikokrat ni mogoče na splošno predvideti, kdaj in kako se bodo pokvarile. Vprašanje, ali je tudi rokovanje s tovrstno pečjo del splošnega znanja, pri tem niti ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca ugotovilo, da v konkretnem primeru do požara ni prišlo zaradi napačnega rokovanja s pečjo, temveč zaradi okvare peči. Zaključek sodišča, da ni nujno, da bi serviser opazil, da se namerava eden od grelcev pokvariti, ki ga tožeča stranka kritizira kot nestrokovnega, pa - glede na to, da posebno vzdrževanje oziroma servisiranje peči ni bilo predvideno - v zadevi prav tako ni relevanten, s tem pa so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe v zvezi z njim. Nenazadnje pa tega, da ni nikjer določeno, da je potrebno tovrstne peči redno vzdrževati in servisirati, oziroma da nevzdrževanje peči ne pomeni opustitve kakšne obveznosti, tudi ne spremeni dejstvo, da okvara peči utegne povzročiti hujše posledice kot okvara kakšnega drugega aparata, da je bila peč starejša od predvidene življenjske dobe ter da je po preteku življenjske dobe tovrstne peči povečana nevarnost nastanka požara. Ker ni obstajala sama obveznost tožene stranke za vzdrževanje peči, od nje tudi ni bilo mogoče zahtevati, da bi morala pri vzdrževanju biti še posebej skrbna zaradi višje starosti peči in z njo povezane povečane nevarnosti nastanka požara, oziroma le zato, ker gre za peč, ne pa za kakšen drug (gospodinjski) aparat. V tem smislu je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tega, da je tožena stranka po požaru skrbela za servisiranje peči, ni mogoče interpretirati tako, da je tožeča stranka s tem dokazala, da je v obdobju pred požarom opustila obveznost vzdrževanja peči, kar je sodišče prve stopnje jasno utemeljilo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da pomeni nevzdrževana termoakumulacijska peč, ki je v uporabi po tem, ko je že trikratno dosegla predvideno življenjsko dobo, nevarno stvar, vendar pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje dejstev, povezanih z uporabo standarda nevarne stvari, ni zatrjevala do konca prvega naroka za glavno obravnavo, v pritožbi pa ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti, zato ta navedba predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Enako velja za pritožbene navedbe tožeče stranke, da se je tekom najema očitno pokazalo, da ima termoakumulacijska peč, pri kateri je prišlo do požara, določene stvarne napake - iztrošenost materiala zaradi velike starosti in nevzdrževanja peči, tako da tožena stranka odgovarja tudi za navedeno stvarno napako, ki se je pojavila naknadno, to je po sklenitvi najemne pogodbe, saj je odgovornost tožene stranke za stvarne napake oddanih stvari trajala celoten čas najema. Tožeča stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje tega, da bi se med najemom očitno pokazale stvarne napake, ni navajala. Trdila je celo nasprotno, in sicer, da so peči normalno ogrevale poslovne prostore, tako da tožene stranke tudi ni obveščala o kakršnihkoli napakah. Sklicevanje tožeče stranke na to, da je tožena stranka obstoj svoje odgovornosti za stvarne napake priznala s tem, ko je po požaru zagotovila servisiranje in vzdrževanje peči, pa je - iz razlogov, kot so bili obrazloženi že v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka z zagotavljanjem servisiranja po požaru dokazala opustitev obveznosti vzdrževanja - neutemeljeno. Glede na ugotovitev, da nevzdrževanje peči ne pomeni opustitve kakšne od obveznosti tožene stranke, so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe, da je je do požara in škode prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni ravnala preventivno, na kar je tožeča stranka prav tako opozarjala v povezavi z odgovornostjo tožene stranke za stvarne napake.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s svojo odločitvijo, da se poizvedbe pri proizvajalcu peči ne opravijo, navedlo, da je že izvedenec natančno določil tip in starost peči, tožeča stranka pa je, kot zatrjuje v pritožbi, predlagala poizvedbe pri proizvajalcu tudi o tem, ali je potrebno navedene peči vzdrževati, na kakšen način in kako pogosto. Pri tovrstnem predlogu poizvedb pri proizvajalcu je šlo sicer za nedopusten poizvedovalni dokaz, glede na to, da je sodišče sodišče prve stopnje, kot že navedeno, izvedencu zastavilo tudi vprašanja o vzdrževanju peči, o načinu in pogostosti le-tega, pa pomeni takšna obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga kvečjemu besedno nedoslednost, ne pa bistvene kršitve določb postopka iz razloga, ker bi bil zaključek sodišča prve stopnje glede tega pravno relevantnega dejstva - vsebine dokaznega predloga - v nasprotju z listinami v smislu 15. točke (ne 14. točke; Zakon o spremembah in dopolnitvah ZPP, Uradni list RS, št. 45/2008, ZPP-D, 78. člen) drugega odstavka 339. člena ZPP, kot v pritožbi neutemeljeno navaja tožeča stranka.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je, upoštevaje 131. člen Obligacijskega zakonika oziroma elemente za nastanek odškodninske obveznosti, napravilo pravilen pravni zaključek, da toženi stranki ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja oziroma protipravnosti, nato pa je - ob odsotnosti enega od elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske obveznosti - pravilno razsodilo, da je potrebno tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine že po temelju zavrniti.

Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).