Jedro

Ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj nikoli več ne bi mogla posneti filma po tem istem scenariju, niti kakšne neugodne posledice bo zaradi neposnetega filma utrpela, se glede na njene nekonkretizirane navedbe v smislu nastanka posledic, ki ji bodo nastale brez izdaje začasne odredbe, konkretne posledice, ki jih navaja tožena stranka, izkažejo za bolj neugodne. To velja zlasti upoštevaje, da je namen predvajanja filma obeleženje dvajsetletnice osamosvojitve Slovenije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Toženi stranki R. se prepoveduje: a) predelava in avdiovizualna priredba scenarija za TV film „B.“, ki ga je adaptiral J. P. po prvotnem scenariju D. Š. pod delovnim naslovom „N.“ in b) radiodifuzno oddajanje filma tedna: 1991 – N., slovenski TV film oziroma film s katerimkoli drugim naslovom, ki je bil posnet po scenariju za TV film „B., ki ga je adaptiral J. P. po prvotnem scenariju D. Š. pod delovnim naslovom „N.“, na kateremkoli programu tožene stranke, ki je napovedano na programu TV Slovenija 1 za dne 15. 6. 2011 ob 20.00 uri. Tožena stranka je dolžna v roku enega dne od izdaje te začasne odredbe iz sporeda TV S. umakniti napoved predvajanja (radiodifuznega oddajanja) filma tedna: 1991 – N., slovenski TV film, ki je napovedano na programu TV S. za dne 15. 6. 2011 ob 20.00 uri, vse pod izvršbo. Če tožena stranka ne bo izpolnila svojih obveznosti iz I. in II. točke oziroma ne bo ravnala v skladu s prepovedjo iz I. točke, se ji izreče denarna kazen v višini 200.000,00 EUR. Če tožena stranka ne izpolni svojih obveznosti iz I. in II. točke oziroma ne ravna v skladu s prepovedjo iz I. točke, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi toženi stranki nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če tožena stranka niti v novem roku ne bo izpolnila svojih obveznosti. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka zaradi izdaje začasne odredbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo“ (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v višini 713,52 EUR (točka II. izreka).

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sklep vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tožeče stranke v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je predlagano začasno odredbo utemeljevala na določbi 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), ki imetnikom pravic iz tega zakona omogoča, da sodišču v zavarovanje nedenarnih zahtevkov predlagajo izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero do pravnomočnosti odločitve o navedenih zahtevkih dosežejo varovanje pravic. Pogoji za izdajo začasne odredbe so navedeni v prvem in drugem odstavku citiranega člena. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da je imetnica materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na avtorskem delu scenarija za TV film B., da je bila njena pravica kršena, s tem ko je tožena stranka pričela s snemanjem filma ter da ji grozi dejanska nevarnost, da bo njena pravica kršena tudi v nadaljevanju, s tem ko namerava tožena stranka na svojem programu TV S. dne 15. 6. 2011 ob 20.00 uri predvajati film tedna: 1991 N., slovenski TV film, s čimer so izpolnjene predpostavke po prvem odstavku 170. člena ZASP. V zvezi s predpostavkami določenimi v drugem odstavku 170. člena ZASP pa se je sklicevala, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (2. točka drugega odstavka 170. člena ZASP), saj je tožeča stranka projekt pripeljala do faze skorajšnjega snemanja z lastnimi kapacitetami. Ker bi šlo za izjemno pomemben in odmeven projekt, ki bi za tožečo stranko predstavljal tudi referenco za prihodnost doma in v tujini, je škoda, ki bo tožeči stranki nastala, nenadomestljiva. Tožeča stranka v primeru, če bo sporni film po tem scenariju predvajan s strani tožene stranke, ne more več posneti filma po istem scenariju. Iz navedenega izhaja tudi, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev 1. točke primarnega tožbenega zahtevka po tožbi v trenutku, ko bo sporni film predvajan, onemogočena. Podana pa je tudi predpostavka po 3. točki drugega odstavka 170. člena ZASP, saj ni nobenega dvoma, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tožena stranka bi sporni film lahko predvajala kadarkoli kasneje, tožeča stranka pa v primeru, ko bi bil sporni film enkrat predvajan, nikoli več ne bi mogla posneti filma po istem scenariju.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlagane začasne odredbe utemeljilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni uspela izkazati predpostavk za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 170. člena ZASP.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (2. točka 170. člena ZASP). Da bi tožeča stranka izdajo začasne odredbe utemeljila na tej predpostavki, bi morala na konkretizirani ravni s stopnjo verjetnosti izkazati, da ji grozi nastanek škode v smislu pravno relevantne škode, kakor tudi, da bo to škodo težko nadomestila. Tožeča stranka je v smeri nastanka težko nadomestljive škode podala le trditve, da je po spornem scenariju nameravala posneti film, če pa bo tožena stranka sporni film predvajala, pa tožeča stranka ne more več posneti filma po istem scenariju. Tudi trditve v zvezi s pomembnostjo projekta, ki naj bi bil predvajan ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije in bi za tožečo stranko predstavljal odločno referenco za prihodnost, o vrsti in obsegu težko nadomestljive škode ne povedo dovolj. Iz navedenih trditev tožeče stranke ne izhaja, ali se pri tem sklicuje na grozečo premoženjsko škodo, ali na grozečo nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka ni ponudila dovolj konkretnih trditev o tem, v kakšni obliki in v kakšnem obsegu naj bi se zatrjevana grozeča škoda manifestirala. Ker so trditve tožeče stranke o nastanku težko nadomestljive škode nekonkretizirane tako v delu, v katerem se nanašajo na nastanek grozeče nepremoženjske škode, pa tudi glede nastanka materialne škode, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala predpostavke iz 2.točke drugega odstavka 170. člena ZASP, pravilen.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka v primeru uspeha s tožbo od tožene stranke lahko izterjala odškodnino v znesku 137.862,50 EUR, pa glede na nekonkretizirane trditve tožeče stranke, ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje pa tudi ne vplivajo njegove ugotovitve o tem, ali je imela tožeča stranka dejansko namen posneti film po spornem scenariju. Tudi v pritožbi tožeča stranka v zvezi s pripravami na snemanje filma v lastni produkciji ni konkretizirala morebitne škode, ki bi ji zaradi navedenih priprav nastala in tudi ni pojasnila, kdaj je nameravala po spornem scenariju posneti film.

9. Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja zgolj razloge za zavrnitev po 1. in 3. točki drugega odstavka 170. člena, medtem ko razlogov za zavrnitev po 2. točki drugega odstavka 170. člena ZASP ni utemeljilo in je zato podana bistvena kršitev določb postopka, glede na povedano, ne držijo.

10. Neutemeljena je pritožba tudi v tistem delu, v katerem izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z neobstojem predpostavke po 3. točki drugega odstavka 170. člena ZASP. Ta predpostavka omogoča predlagatelju izdajo začasne odredbe v primeru, da uspe dokazati, da domnevni kršilec izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu. Tožeča stranka je tudi v zvezi z obstojem te predpostavke zatrjevala, da v trenutku, ko bi bil sporni film enkrat predvajan, nikoli več ne bi mogla posneti filma po tem istem scenariju, kar dokazuje, da bi tožeča stranka utrpela hujše neugodne posledice od tistih, ki bi z izdajo predlagane začasne odredbe nastale toženi stranki. Tožena stranka pa je zatrjevala, da bodo posledice, ki ji bodo nastale, hujše od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, saj je film po scenariju v celoti posnela in tudi javno objavila, kdaj bo film na sporedu. Snemanje in predvajanje filma je projekt tožene stranke, s katerim bo obeležila 20 obletnico osamosvojitve Republike Slovenije, kasnejše predvajanje filma, pa bo zato izgubilo svoj namen. Z umikom filma iz sporeda pa bo poseženo tudi v ugled tožene stranke, saj prepoved predvajanja filma sam po sebi pomeni, da je tožena stranka ravnala nezakonito.

11. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, je ob tako podani trditveni podlagi, pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so neugodne posledice, ki grozijo toženi stranki hujše od tistih, ki grozijo tožeči stranki v primeru, da začasna odredba ne bo izdana. Ker tožeča stranka ni pojasnila, zakaj nikoli več ne bi mogla posneti filma po tem istem scenariju, niti kakšne neugodne posledice bo zaradi neposnetega filma utrpela, se glede na njene nekonkretizirane navedbe v smislu nastanka posledic, ki ji bodo nastale brez izdaje začasne odredbe, konkretne posledice, ki jih navaja tožena stranka izkažejo za bolj neugodne. To velja zlasti upoštevaje, da je namen predvajanja filma obeleženje dvajsetletnice osamosvojitve Slovenije.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in sedmim odstavkom 170. člena ZASP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Ker tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k odločitvi o pritožbi, sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.