Jedro

Osumljenčevo ravnanje na javnem shodu, ko naj bi napadel policiste na način, da naj bi vanje metal granitne kocke ob tem pa dva policista tudi zadel, že samo zase kaže na osumljenčevo dovzetnost za nasilno in izjemno nevarno vedenje pod vplivom množice in s tem na realno nevarnost, da bo osumljenec na prihodnjih javnih shodih takšno ravnanje ponovil.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 62104/2012 z dne 6. 12. 2012 zoper osumljenega B. K. odredila hišni pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pri odločanju o nesoglasju preiskovalne sodnice s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora ter o pritožbi zagovornika osumljenega zoper sklep o odreditvi hišnega pripora s sklepom I Ks 62104/2012 z dne 9. 12. 2012 zoper osumljenca iz istega pripornega razloga odredil pripor ter zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika. Zoper navedeni sklep je osumljenčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom I Kp 62104/2012 z dne 13. 12. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno.

2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve 17. člena ZKP, drugega odstavka 200. člena ZKP in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Navaja, da izpodbijana sklepa utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje utemeljujeta zgolj z uradnimi zaznamki policistov, ki so očitno nastali šele nekaj časa po odvzemu prostosti obdolžencu, čeprav je sodišče razpolagalo tudi s slikovnim materialom, katerega dokazna moč je bistveno večja. Na tem slikovnem materialu ni zaznati, da bi osumljenec storil očitano mu dejanje, zato bi bil s pregledom teh dokazov utemeljen sum v celoti ovržen. Navaja, da je sodišče vezano k izvajanju vseh dokazov, tako tistih, ki so osumljencu v škodo, kot tudi tistih, ki so mu v korist. Ker v obravnavanem primeru tega ni storilo, je kršilo določbo 17. člena ZKP. Po oceni zagovornika sta izpodbijana sklepa nezadostno obrazložena tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Za obstoj tega pripornega razloga mora biti kumulativno z objektivnimi okoliščinami podana vsaj ena od subjektivnih okoliščin, ki pa jih sodišče malodane sploh ni presojalo, saj se niti senat niti pritožbeno sodišče nista ukvarjala z vprašanjem osumljenčevega življenja in razmer, v katerih živi. Osumljenec je do sedaj nekaznovan in nikoli ni bil obravnavan pred sodiščem. Navaja tudi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti z odreditvijo hišnega pripora. Osumljenec iz svojega stanovanja zagotovo ne bi mogel med demonstracijami metati kock na policiste, pri čemer ima sodišče možnost, da v primeru kršitve hišnega pripora slednjega nadomesti s priporom. Opozarja, da mora sodišče med ukrepi izbrati najmilejšega, s katerim se da doseči zasledovani cilj. Zagovornik je prepričan, da odreditev pripora pomeni tendenciozno odločanje na podlagi vpliva politike in medijev, ki želijo čimbolj zastrašiti ljudstvo, da si ne bi upalo udeleževati demonstracij. Po mnenju zagovornika je utemeljevanje ponovitvene nevarnosti s tem, da so protesti v Mariboru še napovedani nevzdržno, saj osumljenec na to nima nikakršnega vpliva.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke je zahteva v pretežni meri vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Navaja tudi, da procesne kršitve, ki jih zatrjuje zahteva, niso dovolj precizirane v smislu kršitve ustavnih pravic oziroma procesne zakonodaje, pač pa gre za uveljavljanje kršitve pravice do zagovora in soočenja z obremenilnimi dokazi, kar je bilo glede na zgodnjo fazo postopka obdolžencu onemogočeno, vsekakor pa mu bo to omogočeno v kazenski preiskavi. Navaja, da ima izpodbijani sklep zadostne razloge tudi glede obstoja ponovitvene nevarnosti. Vrhovna državna tožilka še opozarja, da obravnavanim dogodkom doslej nismo bili priče, zaradi česar ne pride v poštev klasično utemeljevanje ponovitvene nevarnosti, ki je bila doslej pogojena s predkaznovanostjo oziroma namero ponavljati dejanja.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je senat pri presoji utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, sprejel presojo preiskovalne sodnice, ki izhaja iz sklepa o odreditvi hišnega pripora. Preiskovalna sodnica osumljenčevemu zagovoru ni sledila, temveč je zaključke o obstoju utemeljenega suma oprla na uradne zaznamke policistov J. Š. in S. V., ki sta navedla, da sta kritičnega dne med ostalimi agresivnimi osebami opazila moškega, ki je še posebno intenzivno v skupino policistov iz oddaljenosti nekaj metrov metal granitne kocke in dele lesenega ročaja transparenta ter je oba policista tudi zadel, v nadaljevanju postopka pa je bilo ugotovljeno, da gre za osumljenega K. 6. S tem se je sodišče v zadostni meri opredelilo do osumljenčevega zagovora ter napravilo argumentiran zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. S sklicevanjem na slikovni material, na katerega senat ni oprl zaključkov o obstoju utemeljenega suma, pa zagovornik nakazuje na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP) . Sicer pa Vrhovno sodišče poudarja, da priporni narok praviloma ni namenjen izvajanju dokazov (niti obremenilnih niti razbremenilnih), saj mora preiskovalni sodnik o odreditvi pripora odločiti takoj, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki so relevantna v tej fazi postopka (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012). Obramba bo lahko pravilnost teze tožilstva izpodbijala v nadaljevanju postopka, tako z izpodbijanjem verodostojnosti obremenilnih dokazov, kot tudi z dokaznimi predlogi za izvedbo razbremenilnih dokazov.

7. V zvezi z navedbami zagovornika, da pri osumljencu ni izkazan priporni razlog, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je senat

zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprl na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Senat je navedel, da je osumljenec s tem, ko je v policiste metal granitne kocke ter policista Š. in V. tudi zadel, pokazal precejšnjo mero brezobzirnosti in vztrajnosti. Po oceni senata gre za izredno nevarno ravnanje, ki pomeni neposredno grožnjo za zdravje in življenje policistov ter kaže, da osumljencu nasilje ni tuje. Senat je še navedel, da so brutalni napadi nekaterih protestnikov na policiste ob protestih 3. 12. 2012 splošno znano dejstvo, ter da je podana velika verjetnost, da bodo isti protestniki, ki so sodelovali pri izgredih, na bodoče proteste ponovno prišli in lahko ponovno ravnali na način, kot se očita osumljenemu K. Navedenim zaključkom je pritrdilo pritožbeno sodišče. Upoštevaje nevarnost obravnavanega ravnanja je pritožbeno sodišče poudarilo, da osumljenčeva dosedanja nekaznovanost na oceno njegove ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora ne vpliva.

8.

Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožena varnost ljudi, kot razlog za odreditev pripora, je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Navedena določba, ki ponovitveno nevarnost opredeljuje z obstojem več, kumulativno podanih okoliščin, izhaja iz spoznanja, da zgolj izvršitev določenega kaznivega dejanja, pa naj bo njegova teža še tako velika, praviloma sama po sebi še ne daje prepričljive podlage za sklep, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Ta prognoza je mogoča šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje ali kakšne druge posebne okoliščine utemeljujejo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine) in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine. To stališče pa ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. V odločbi XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 je Vrhovno sodišče primeroma navedlo takšne situacije: visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V teh in podobnih situacijah se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi konkretnih okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine (iz siceršnjega življenja obdolženca). Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru, ko se osumljencu očita, da naj bi na množičnem javnem shodu izvršil kaznivo dejanje na izjemno nasilen in nevaren način.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve in druge stopnje, da osumljenčevo ravnanje na javnem shodu, ko naj bi napadel policiste na način, da naj bi vanje metal granitne kocke ob tem pa dva policista tudi zadel, že samo zase kaže na osumljenčevo dovzetnost za nasilno in izjemno nevarno vedenje pod vplivom množice in s tem na realno nevarnost, da bo osumljenec na prihodnjih javnih shodih takšno ravnanje ponovil. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da oseba, ki je na demonstracijah svoje nezadovoljstvo izražala tako, da je neposredno ogrozila zdravje in življenje policistov, tudi na morebitnih ponovnih demonstracijah do takšnega ravnanja ne bo imela zadržkov. Znano je, da nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi. Upoštevaje specifično dinamiko skupinskega nasilja je potrebno ponovitveno nevarnost v teh primerih ocenjevati predvsem glede na intenziteto nasilja, ki ga je izvršil konkretni obdolženec in ki kaže na njegovo dovzetnost za vpliv množice.

Po drugi strani pa je (ob upoštevanju poteka dosedanjih demonstracij ter splošne družbene klime) nujno predvideti tudi verjetnost, da bo prišlo do nadaljnjih demonstracij, na katerih se bo ponovno razširilo nasilno vedenje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so bili v času odreditve pripora napovedani številni nadaljnji protesti, na protestu dne 3. 12. 2012 pa je prišlo do več brutalnih napadov na policiste, zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da je tudi na bodočih protestih mogoče pričakovati nasilne izgrede. Glede na navedene okoliščine ter nasilnost in nevarnost osumljenčevega ravnanja, je torej sodišče pravilno zaključilo, da je podana resna nevarnost, da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil. 10.

Zmotno pa je prav tako stališče zagovornika, da v obravnavanem primeru ni izkazana in obrazložena nujnost pripora. Upoštevaje okoliščine, ki so bile podane v času odreditve pripora, je senat pravilno pojasnil, da je pripor neizogibno potreben za varnost premoženja in življenja ljudi, zlasti policistov ter ga ni mogoče na dovolj učinkovit način nadomestiti z ukrepom milejše narave, tudi ne s hišnim priporom. Trditev zagovornika, da osumljenec iz svojega stanovanja med demonstracijami ne bi mogel metati kock, zgreši bistvo, ki je odločilno za presojo, ali je pripor v tem primeru neogiben. Vendar Vrhovno sodišče poudarja, da pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, zato je odreditev hišnega pripora, kot milejšega ukrepa, vezana na pričakovanje, da obdolženec tega režima ne bo kršil. Po oceni Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje ( glede na že navedene okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so prav tako relevantne za presojo neogibnosti pripora) pravilno ocenili, da spoštovanja pravil hišnega pripora v obravnavanem primeru od osumljenca ni mogoče pričakovati.

C.

11. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

12. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.