Jedro

Dedne in ženitne pogodbe tudi v času, ko z zakonom niso bile prepovedane, niso predstavljale podlage za neposredno pridobitev lastninske pravice. Premoženje, ki ga je imel zapustnik do svoje smrti, je njegov sopogodbenik iz dedne in ženitne pogodbe le podedoval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu za ugotovitev ničnosti: izročilne pogodbe, sklenjene med pokojnim A. A. in C. C.; darilne pogodbe z dne 11. 8. 1978, sklenjene med pokojnim A. A. ter B. B., D. D. in E. E.; sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča Škofja Loka z dne 13. 4. 2004, opr. št. D 69/2004-12; sklepa o dedovanju po pok. D. D. Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 18. 4. 2008, opr. št. D 319/2007, s katerim se vpiše lastninska pravica na F. F. in G. G. Zavrnilo je tožbeni zahtevek: za ugotovitev ničnosti: dodatka k izročilni pogodbi z dne 23. 10. 1954; darilne pogodbe z dne 6. 3. 1979, sklenjene med C. C. in H. H.; pogodbe o preužitku v notarskem zapisu SV 944/2007 z dne 30. 8. 2007, sklenjene med C. C. in I. I.; razdelilne pogodbe z dne 24. 5. 1995, sklenjene med D. D., E. E. in B. B.; darilne pogodbe z dne 6. 7. 2001, sklenjene med E. E. in J. J.; prodajne pogodbe z dne 25. 9. 2003, sklenjene med A. A. in J. J.; za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnin, ki so bile predmet navedenih pogodb; da so toženci dolžni izstaviti zemljiškoknjižna dovolila, na podlagi katerega se bo lahko tožnik vpisal kot lastnik teh nepremičnin; da so toženci dolžni te nepremičnine izprazniti in jih prazne oseb in stvari izročiti v posest tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. V njej navaja, da je višje sodišče v delu, v katerem je zavrglo tožbo zaradi ocene, da je šlo za pravnomočno razsojeno zadevo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ne strinja se s stališčem o subjektivnih mejah pravnomočnosti. Tožnik ni bil stranka v zadevi I P 267/2002. S tem, ko je sodišče štelo, da naj bi bilo o delu zahtevka že pravnomočno razsojeno, je tožniku dejansko odvzelo pravico do sodnega varstva in kršilo načelo enakega varstva pravic. Pogodbe, glede katerih je sodišče zavrglo tožbo, neposredno vplivajo na pravni položaj tožnika, zato mora biti tožnik deležen ustreznega pravnega varstva. Ne strinja se tudi s stališčem, da ne more izpodbijati pravnomočnih sklepov o dedovanju. Glede na to, da ni bil stranka postopkov, v katerih sta bila izdana izpodbijana sklepa o dedovanju, bi moral imeti možnost vsaj s tožbo izpodbijati njuno veljavnost, saj neposredno vplivata na njegov pravni položaj. Ne drži tudi zaključek o zmotnosti tožnikovih stališč o naravi in smislu dednih in ženitnih pogodb v času, ko te niso bile prepovedane. Smisel dednopravnih pogodb je ravno v tem, da se premoženje prenese že v trenutku sklenitve take dednopravne pogodbe. V nasprotnem primeru stranka pogodbe, na katero se premoženje prenaša, nima nobene pravne varnosti in v ničemer ne zavaruje svojega pravnega položaja. Namen sklenitve pogodbe z dne 7. 10. 1935 je bila prav tem, da se je premoženje z takoj preneslo na K. K., in ne šele ob njegovi smrti. V nasprotnem primeru ta pogodba ne bi imela nobenega smisla. Tožnik je zato prepričan, da njegov oče po njeni sklenitvi ne bi smel razpolagati s premoženjem. Glede na navedeno so nična vsa kasnejša razpolaganja vseh drugih ljudi s tem premoženjem, nasprotno sklepanje sodišča pa je pravno zmotno. Na očitek sodišča, da v času smrti dedne pogodbe niso bile veljavni pravni naslov, tožnik odgovarja, da to ne drži. Prav tako ne drži, da bi bila sporna pogodba v notarskem zapisu nična danes. Pogodba v notarskem zapisu je bila veljavna ob njeni sklenitvi in kasneje ni prišlo do nobenih okoliščin, zaradi katerih bi postala neveljavna. Tudi ni res, da bi kasnejše rojstvo otrok kakorkoli vplivalo na veljavnost dogovora, saj je že ob sami sklenitvi prenesel premoženje na ženo. Tožnik vztraja tudi pri tem, da se je po pokojni K. K. vodil zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Kamniku, saj so to potrdile priče, ki so na lastne oči videle listine, iz katerih je to izhajalo. Odgovor Okrajnega sodišča v Kamniku torej ni verodostojen dokaz, da tega zapuščinskega postopka ni bilo, saj je očitno obstajal interes tožencev, da listine iz tega zapuščinskega postopka prikrijejo zaradi premoženjskih razlogov.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Uvodoma je glede vlog, ki jih je tožnik vlagal na Vrhovno sodišče po vložitvi revizije, treba pojasniti, da teh (Vrhovno sodišče jih je štelo za dopolnitve revizije) ni bilo mogoče upoštevati tako zaradi prekoračitve roka za njihovo vložitev (primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP), kot zaradi njihove laičnosti (primerjaj tretji odstavek 86. člena ZPP).

7. Izpodbijanje stališča o širjenju subjektivnih mej pravnomočne odločitve v zadevi P 267/2002 in posledičnem zavrženju tožbe v delu ugotovitve ničnosti spornih izročilne in prodajne pogodbe, in sicer (zgolj) z revizijskim poudarjanjem, da tožnik ni bil stranka v omenjeni zadevi, ni utemeljeno. Velja namreč, da pravilo, da sodba učinkuje (le) med strankama postopka, ni absolutno. Obstajajo izjeme od tega pravila, ko sodba učinkuje na širši krog oseb (t. i. širjenje subjektivnih mej pravnomočnosti); med njimi je tudi univerzalno pravno nasledstvo(1). Za takšno situacijo gre v konkretnem primeru, saj je tožnik dedič pokojne K. K., ki je identična zahtevka zoper tožence oziroma njihove pravne prednike uveljavljala že v zadevi P 267/2002. Pravilno sta sodišči odločili o zavrženju tožbe tudi v delu za ugotovitev ničnosti sklepov o dedovanju, in sicer iz razloga, ker so odpravljanju (morebitnih) pravnih napak oziroma kršitev procesnega ali materialnega prava v drugem (zapuščinskem) postopku namenjena z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva v okviru tistega postopka, ne pa tožba za ugotovitev ničnosti v pravdnem postopku.

8. Revizijsko vztrajanje pri stališču, da je tožnikov oče s sklenitvijo dednopravne in ženitne pogodbe iz leta 1935 prenesel svoje premoženje na ženo K. K., je neutemeljeno. Narava in smisel te pogodbe sta bila tožniku in njegovi pravni prednici že večkrat pojasnjeni (s strani Vrhovnega sodišča že v zadevi II Ips 238/1999). Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi poudarja, da dedne in ženitne pogodbe tudi v času, ko z zakonom niso bile prepovedane, niso predstavljale podlage za neposredno pridobitev lastninske pravice. Premoženje, ki ga je imel zapustnik do svoje smrti, je njegov sopogodbenik iz dedne in ženitne pogodbe le podedoval. Pokojni je zato lahko veljavno za svojega življenja razpolagal s premoženjem, omenjenim v dedni in ženitni pogodbi.(2) Drži pa tudi dodatna utemeljitev, ki jo vsebuje izpodbijana sodba: tudi če bi dedni in ženitni pogodbi naš pravni red priznaval veljavnost, bi prišla do veljave njena točka "drugič", ki medsebojni dogovor o dedovanju izključuje, če so v zakonski zvezi rojeni skupni otroci (kar je nastopilo). Naziranje tožnika, da so pogodbe, s katerimi je njegov oče svoje nepremičnine odtujil, ter posledično tudi pogodbe, na podlagi katerih se je lastninska pravica na njih nadalje prenašala, neveljavne zaradi dedne in ženitne pogodbe iz leta 1935, se zato izkaže za materialnopravno zmotno. Tožnikovo polemiziranje z ugotovljenim dejanskim stanjem (vztrajanje pri tem, da se je pri Okrajnem sodišču v Kamniku vodil zapuščinski postopek po njegovi takrat še živeči materi) pa zadenejo posledice prepovedi revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. II Ips 706/2004. Op. št. (2): Prim. § 1252 Občega državljanskega zakonika: »Celo v javne knjige vpisana dedna pogodba ne ovira zakonca, da poljubno ravna s svojo imovino, dokler živi. Pravici, nastali iz tega, je pogoj zapustnikova smrt; pogodbeni dedič je ne sme, ako ne preživi zapustnika, prenesti na druge, niti ne sme zahtevati zavarovanja zaradi bodoče dediščine.«