Jedro

Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila, v presežku, to je glede plačila 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožniku plačati pravdne stroške v višini 1.881,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema sodbe do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po pooblaščenki pritožuje tožnik.

V pritožbi navaja, da se ne strinja z višino dosojene odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo, saj meni, da je sodišče prve stopnje v presežku, za znesek do vtoževanega, iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, neutemeljeno zavrnilo. Tako je pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem potrebno upoštevati, da je tožnikovo zdravljenje v okviru bolniškega staleža trajalo 181 dni, da je tožnik v tem času poleg številnih kontrolnih pregledov pri različnih specialistih nosil tutor longeto 51 dni, uporabljal pa je tudi bergle. V tem času je le s težavo vstajal, počepal in poklekal, hude telesne bolečine je trpel en teden, srednje hude stalne sedem do deset dni, srednje hude občasne pet do sedem dni, zmerne stalne bolečine pa cca. en teden, izvedenec pa tudi ocenjuje, da bo tožnik zmerne bolečine trpel tudi v bodoče, zato bi po prepričanju tožnika iz tega naslova bila zanj primerna odškodnina v vtoževani višini 9.000,00 EUR.

Tudi glede prestanega strahu izvedenec ocenjuje, da je tožnik utrpel močan primarni strah, tožnik pa je bil tudi zaskrbljen za izvid zdravljenja, saj je MRI preiskava pokazala poškodbo mehkih delov v samem sklepu, vprašljiva pa je tudi prihodnost v smislu, da se utegne stanje poslabšati in bo potreben še operativni poseg, zato tožnik meni, da bi bila zanj zaradi prestanega strahu primerna odškodnina v celotnem vtoževanem znesku 2.500,00 EUR.

Tožnik prav tako meni, da bi mu za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, glede na trajno posledico v anatomskem in funkcionalnem smislu, šla vtoževana odškodnina iz tega naslova v celotnem znesku 9.000,00 EUR. Izvedenec tožbene navedbe glede popoškodbenega stanja namreč v celoti potrjuje, tožnik pa trpi posledice poškodbe tako v anatomskem smislu, v obliki zabrazgotinjenega femoralnega narastišča medialnega kolateralnega ligamenta in razpoke v medialnem meniskusu ter v funkcionalnem smislu, ki se kaže v obliki sprednje stranske nestabilnosti desnega kolena srednje stopnje in zmanjšane gibljivosti desnega kolena lažje stopnje. Tožnik je posledično trajno nesposoben za hojo po neravnem terenu, preko neravnih ovir, preko večjega števila stopnic in pri stranskih prečenjih, kar predstavlja vsakodnevne ovire, s katerimi se dnevno sooča in ga znatno ovira pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti.

Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter napadeno sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi zavzemanji tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in odškodnino za nepremoženjsko škodo zviša skupaj s stroškovno posledico. Tožnik priglaša tudi stroške nastale v pritožbenem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da so bila v postopku na prvi stopnji ugotovljena za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev o sedaj grajani višini tožniku odmerjene odškodnine ter je bila na tej podlagi sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (179. člen in 182. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožniku odškodnino za v škodnem dogodku dne 30. 4. 2012 utrpelo nematerialno škodo. Takrat se je na dvorišču pri zavarovancu toženke vanj z vso silo zaletel pes, težak cca. 45 kg, ki je zavarovancu toženke ušel izpod nadzora. Tožnik je pri tem padel in utrpel zvin desnega kolena oziroma lezijo notranje stranske vezi in notranjega miniskusa v desnem kolenu.

7. Tožnik je s tožbo zahteval 9.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče prve stopnje pa mu je odmerilo 6.000,00 EUR, za prestani strah je zahteval 2.500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je odmerilo 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti je tožnik zahteval 9.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je odmerilo 6.000,00 EUR.

8. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pri čemer mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

9. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz zgoraj citiranih zakonskih določb OZ. Dejansko stanje o obsegu škode in naravi tožnikove poškodbe, kar vse je bilo podlaga odmeri odškodnine iz tega naslova, je sodišče prve stopnje ugotovilo upoštevajoč ugotovitve v izvedenskem mnenju v postopku postavljenega izvedenca medicinske stroke, tožnikove medicinske dokumentacije in tožnikove izpovedbe. Pri tem je ustrezno upoštevalo tako čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin in vse neugodnosti tekom tekom zdravljenja, kot tudi dejstvo, da bo tožnik tudi v bodoče trpel občasne zmerne, predvsem pa preobremenitvene bolečine, kar poudarja pritožba. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točkah 19, 20, 21 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki nudijo vso podlago za odmero odškodnine tožniku iz tega naslova v višini 6.000,00 EUR.

10. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da tudi odmerjena odškodnina tožniku za prestani strah v višini 1.000,00 EUR ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu s 179. in 182. členom OZ. Tudi v tem delu se sodišče druge stopnje pridružuje razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, saj ti podpirajo višino odmerjene odškodnine iz tega naslova. Ustrezno je upoštevana intenziteta prestanega, tako primarnega kot sekundarnega strahu ter dejstvo, da bo pri tožniku prisoten sekundarni strah vse do zaključene ortopedske obravnave, ki ga tožnik še vedno trpi zaradi skrbi, kako bo s kolenom v bodoče. 11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da gre tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti odškodnina v znesku 6.000,00 EUR podprlo z razlogi navedenimi v točkah 25, 26, 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ti v celoti sovpadajo z razlogi, zaradi katerih tožnik meni, da bi tožniku šla odškodnina iz tega naslova v celotnem vtoževanem znesku 9.000,00 EUR. Vendar pa se sodišče druge stopnje z višino odmerjene odškodnine strinja, saj ne glede na to, da je poškodba tožniku pustila trajne posledice, zaradi katerih so njegove življenjske aktivnosti trajno okrnjene, pa odmerjena odškodnina iz tega naslova, glede na obstoječo sodno prakso, zneskovno odstopa navzgor in je zato upoštevajoč tudi to objektivno merilo ustrezna.

12. Upoštevaje vse navedeno je odmerjena odškodnina tudi kot celota, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku za nastalo mu nepremoženjsko škodo v višini 13.000,00 EUR, primerna, v primerjavi s sodno prakso v podobnih primerih pa odstopa celo navzgor, zato nikakor ni pogojev za njeno dodatno zvišanje. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omejeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.(1)

13. Pritožba tožnika iz navedenih razlogov ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi nastale mu stroške postopka s pritožbo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Op. št. (1) : Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 87/2008.