Jedro

Toženec je tožnici pomotoma izplačal letni dodatek v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del letnega dodatka. Zato je nastalo preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti. V skladu s 1. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 je oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, dolžna prejeto vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 10. 7. 2012 in 9. 8. 2012 ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljenem preplačilu 532,69 EUR in odrejenem načinu vračila, pravilna in zakonita (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka (II. točka izreka), in da stroški sodnega postopka tožeče stranke bremenijo proračun RS (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

Izpostavlja, da je v zvezi z izpodbojno tožbo zaradi preplačila 532,69 EUR tožena stranka sama ugotavljala, da preplačilo znaša le 198,09 EUR po predhodno opravljenem pobotu. Ob takšni izjavi tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2014 je šteti, da ugotovljeni dolg ni podan, zato bi bil potreben poseg v izpodbijani odločbi. Vztraja, da spornega zneska ni prejela. Do leta 2012 je prejemala dodatek k tuji pokojnini, od leta 2012 pa slovensko pokojnino. Več kot očitno je, da tožena stranka ni realizirala odločbe z dne 1. 9. 2004, zato se s stališčem sodišča, da pomota ne ekskulpira tožene stranke terjati preveč izplačano, se ne strinja in se pri tem sklicuje na 191. člen OZ-a. Sodišču očita ugotovitev izplačila letnega dodatka tudi 1. 6. 2007, čeprav A. d.d. s podatki pred letom 2008 ne razpolaga. Hkrati navaja, da podpis na pokojninskih nakaznicah ni njen. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le še naslednje.

5. V pisnem odpravku sodbe ni prišlo do zatrjevanih kršitev iz 14. in ne iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Zavrnilni izrek sodbe je jasen, ne nasprotuje razlogom sodbe, niti razpoložljivemu listinskemu dokaznemu gradivu, kot zmotno zatrjuje pritožba.

Protispisno in zato brez vsakršne dejanske podlage je pritožničino zatrjevanje, da naj preplačanih zneskov letnega dodatka, oziroma t. i. regresa za letni dopust, sploh ne bi prejela. Dejstvo preplačila je namreč izkazano s podatki iz uradnih evidenc nosilca in izvajalca obveznega pokojninskega zavarovanja, torej tožene stranke in je dovolj razčiščeno tako v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot v obravnavanem predsodnem postopku.

Zaradi dokazne prekluzije ne more biti upoštevna niti pritožničina navedba, da na pokojninskih nakaznicah (priloge C1 do C4), ni njenega podpisa. Iz zapisnika z zadnje glavne obravnave dne 24. 4. 2015 (list. št. 35 in 36) namreč ne izhaja, da bi tožničin pooblaščenec prerekal verodostojnost navedenih listin, kaj šele, da bi bilo zatrjevano, da podpis na pokojninskih nakaznicah ni tožničin. Ker sme stranka v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP v pritožbi navajati nova dejstva ali predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti vsaj do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, pri čemer pritožba tovrstnih razlogov sploh ne navaja, je morala v tej smeri ostati brezuspešna.

6. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da sta izpodbijana upravna akta o ugotovljenem preplačilu letnega dodatka v višini 532,69 EUR ter načinu povračila, pravilna in zakonita. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo je posledično stroškovno utemeljeno zavrnjen.

Za presojo predmetne zadeve je bistvena le dejanska ugotovitev sodišča in pred njim že tožene stranke, da odločba št. ... z dne 10. 8. 2004(1) , s katero je bila tožnici priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine in hkrati izrečeno, da od 1. 9. 2004 nima pravice do dodatka k predčasni starostni pokojnini(2) , pomotoma ni bila realizirana. Ker je bil tožnici še naprej izplačevan dodatek k pokojnini, se je izkazalo, da ji tožena stranka iz naslova pokojninske dajatve dolguje 903,46 EUR, in da je hkrati preplačala za 1.436,14 EUR iz naslova letnega dodatka, ker ga je izplačevala v polni višini, čeprav je tožnici pripadal le sorazmerni del. Glede na podatke uradne evidence tako razlika zanaša 532,69 EUR (priloga B/4), kar predstavlja preplačilo, ki ga je tožnica seveda dolžna vrniti.

7. V okoliščinah konkretnega primera torej nedvomno gre za dejanski stan iz 1. odstavka 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) v zvezi s 1. odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: OZ). Oseba, ki je brez pravnega temelja obogatena na škodo drugega, oz. ji je bil na račun toženega zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni upravičena, je dolžna prejeto vrniti. Prav takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi.

8. Vsa nadaljnja pritožbena izvajanja o domnevno nepravilni uporabi materialnega prava so zmotna, očitki o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja pa neutemeljeni.

V okoliščinah konkretnega primera se ni mogoče uspešno sklicevati na 191. člen OZ-a. Po navedeni določbi sicer tisti, ki nekaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati vračila, razen če si je takšno pravico pridržal. Vendar je po ustaljeni sodni praksi v podobnih primerih, kot je pritožničin, bilo že večkrat zavzeto stališče, da se kot pomotna plačila upoštevajo tudi tista, do katerih pride zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami. V zmoti oz. pomoti opravljeno plačilo pa ne izključuje vrnitvenega zahtevka.

Iz razlogov, ki jih navaja pritožba, ni mogoče uspešno prerekati niti višine dolgovanega zneska. Res je sicer, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2014 (list. št. 16) z namenom medsebojnega popuščanja celo predlagala poravnavo. Pripravljena je bila pripoznati naturalni dolg iz naslova zamudnih obresti v višini 334,60 EUR, tako da bi tožnica dolgovala le še 198,09 EUR, kar bi povrnila v desetih zaporednih mesečnih obrokih. Vendar tožnica te poravnalne ponudbe ni sprejela.

Končno v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljeno niti vztrajanje pri ugovoru zastaranja. Ob uporabi 314. člena OZ sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno zaključuje, da toženkina terjatev ni zastarana. Pravno pravilno razloguje, da se terjatev lahko pobota tudi z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana.

9. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je na temelju 154. člena ZPP pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

(1) Izdana po uradni dolžnosti na temelju 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.

(2) Priznanega z odločbo št. ... z dne 15. 10. 1993 po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ.