Jedro

Za opravljanje tekočih poslov iz prvega odstavka 31. člena ZPPSL ni treba imeti dovoljenja poravnalnega senata.

Izrek

Pritožba se zavrne, izpodbijana sodba se potrdi .

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da dve verižni kompenzaciji, v skupnem znesku 894.114,72 SIT nimata pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in, da je tožena stranka znesek iz izpodbijanih pravnih dejanj dolžna vrniti v stečajno maso tožeče stranke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, zavrnilo.

Pravdne stroške tožene stranke v znesku 115.650,00 SIT je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Sodbo izpodbija tožeča stranka in v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po določilu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da novela ZPPSL daje dovoljenje za opravljanje poslov poravnalnemu senatu in ne predsedniku poravnalnega senata oziroma upravitelju prisilne poravnave. Določbo prve točke

127. člena ZPPSL je zato potrebno razlagati tako, da niso izpodbojna samo tista pravna dejanja oziroma tisti posli, ki se opravijo z dovoljenjem poravnalnega senata. Tako je po mnenju tožeče stranke irelevantno, ali je upravitelj prisilne poravnave dal soglasje za izpodbijana pravna dejanja. Nadalje uveljavlja, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da so konkretna izpodbijana pravna dejanja posli iz tekočega poslovanja, ampak je v tej smeri podala samo gole navedbe. Kot zmotno uveljavlja pravno naziranje tožene stranke, ko uveljavlja ugovor iz 1. točke 127. člena ZPPSL, ker v postopku prisilne poravnave nad tožečo stranko sploh ni prišlo do naroka za prisilno poravnavo in glasovanja o predlagani prisilni poravnavi in se stečajni postopek tako ni začel po uradni dolžnosti po določilu

57. člena ZPPSL, ampak po predlogu dolžnika. Tako med postopkom prisilne poravnave in stečaja ni nobene povezave zato ni mogoče uporabiti določila 127. člena ZPPSL. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov. Priglaša in terja vrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje povzema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne, pritožbena izvajanja pa pojasnjuje: Po določilu 1. točke 127. člena ZPPSL ni mogoče izpodbijati pravnih dejanj iz 31. člena tega zakona, ki jih je storil dolžnik v okviru tekočega poslovanja in poslov, ki jih je opravil z dovoljenjem upravitelja prisilne poravnave. Po določilu prvega odstavka 31. člena istega zakona sme po dnevu, ko je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave in vse dotlej, dokler ni odločeno o začetku postopka prisilne poravnave, dolžnik opravljati tekoče posle v zvezi z opravljanjem dejavnosti in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova.

Med postopkom prisilne poravnave in stečajnim postopkom obstaja bistvena razlika. Medtem ko ima postopek prisilne poravnave za cilj gospodarski subjekt ohraniti zaradi nadaljevanja poslovanja, ima postopek stečaja za cilj prenehanje poslovanja gospodarskega subjekta. Če hoče gospodarski subjekt po vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave še naprej poslovati, potem mu mora biti to omogočeno. Zato zakon (ZPPSL) dovoljuje nadaljno poslovanje gospodarskega subjekta po začetku postopka prisilne poravnave z omejitvijo, da lahko ta samostojno, brez dovoljenja poravnalnega senata, opravlja tekoče posle in poravnava obveznosti iz tega naslova (tekočega poslovanja). Poravnavanje obveznosti iz tekočih poslov po dnevu, ko je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave pa je lahko tudi na način, ki ima v stečaju sicer vse znake izpodbojnega pravnega dejanja po določilu 125. člena ZPPSL.

Tožena stranka je v svojih navedbah v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pojasnila, da je tožeči stranki kot kooperant dobavljala piščance zaradi nadaljne prodaje.

Tak pravni posel med tožečo in toženo stranko je nedvomno šteti za posel iz tekočega poslovanja, ker je predmet dejavnosti tožeče stranke med drugim tudi prodaja piščančjega mesa. Tožeča stranka navedb tožene stranke, da izpodbijana pravna pravna dejanja niso dejanja iz tekočega poslovanja, ni izpodbila, ampak v pripravljalni vlogi z dne 13.6.2002 (l. štev.12) navedla, da so vsi posli izpodbojni, ker ne gre za posle iz tekočega poslovanja.

Pri pavšalnih navedbah je ostala tudi na glavni obravnavi dne

28.6.2002, ko je tožena stranka še natančneje pojasnila, za kakšen posel je prejela plačilo, ki ga tožeča stranka s tožbo izpodbija.

Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Res bi tožena stranka lahko nekoliko bolj argumentirala svoja zatrjevanja o tekočih poslih in poravnavanju obveznosti iz tega naslova, je pa vendar pojasnila naravo posla s tožečo stranko toliko, da je lahko sodišče prve stopnje ob tem, ko tožeča stranka navedb tožene stranke ni izpodbila, zakjučilo, da so izpodbijana pravna dejanja take narave, ki spadajo v okvir tekočega poslovanja, zato jih po določilu 1. točke 127. člena ZPPSL ni mogoče izpodbijati in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožniku je v zvezi s pritožbenimi izvajanji o pravilnem pravnem naziranju 1. točke prvega odstavka

127. člena ZPPSL, da niso izpodbojna le tista pravna dejanja, ki se opravijo z dovoljenjem poravnalnega senata pojasniti, da je pravno zmotno. Za posle iz tekočega poslovanja in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova, po določilu prvega odstavka 31. člena ZPPSL dolžniku ni potrebno pridobiti soglasja poravnalnega senata, ker kaj takega prvi odstavek

31. člena ZPPSL ne določa. Tako dovoljenje mora dolžnik pridobiti za posle iz drugega odstavka 31. člena ZPPSL (odtujevanje in obremenjevanje nepremičnin ter dajanje poroštev in avala), po objavi oklica o začetku postopka prisilne poravnave (četrti odstavek 31. člena), medtem ko po dnevu, ko je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave in do oklica o začetku prisilne poravnave teh dejanj dolžnik sploh ne more opravljati, torej tudi ne z dovoljenjem poravnalnega senata.

Zmotno je tudi nadaljne pravno naziranje pritožnika, da določbe 1. točke 127. člena ZPPSL v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti, ker stečajni postopek v konkretni zadevi ni nadaljevanje postopka prisilne poravnave, ker sploh ni prišlo do glasovanja o prisilni popravnavi, ampak se je stečaj začel na predlog dolžnika, po zavrženju predloga za prisilno popravnavo. Za tako pravno naziranje in sklepanje pritožnika ni opore v veljavnih določilih ZPPSL, posebej ne v določilu 127. člena, v katerem pa je tako in tako omejitev, da ni mogoče izpodbijati le tistih pravnih dejanj, ki se opravijo v okviru tekočega poslovanja in poravnavanjem obveznosti iz tega naslova.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka sicer uveljavlja, ne pojasnjuje, zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti glede kršitev na katere mora paziti po določilu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ker tudi teh kršitev ni ugotovilo je izpodbijano sodbo potrdilo po določilu 353. člena ZPP.

O pritožbenih stroških je odločeno po določilu prvega odstavka 165. člena ZPP, ker s stroški neuspele pritožbe ni mogoče obremeniti nasprotne stranke.