Jedro

Na vprašanje ali bi urolog v bolnišnici X, če bi ob prvem pregledu opravil tudi cistoskopijo, lahko preprečil, da bi rak iz stadija 1 napredoval v stadij 2, izvedenci niso mogli odgovoriti. Sodna praksa je za takšne primere izoblikovala stališče, da je tožnikovemu dokaznemu bremenu zadoščeno, če trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu prepreči nastanek škode.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. I P 110/2014, z dne 20. 3. 2017 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. I P 110/2014, z dne 6. 9. 2017 se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v nov postopek.

III. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V sklepu z dne 20. 3. 2017 je sodišče sodnemu izvedencu za opravljeno delo priznalo nagrado in stroške.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka, ker je sodišče dopolnitev mnenja zahtevalo potem, ko je narok za glavno obravnavo zaključilo. Dokazi izvedeni izven glavne obravnave se v postopku ne morejo upoštevati, zato stroški, ki so v zvezi z dopolnitvijo izvedenskega dela nastali, niso upravičeni.

3. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je zavarovalnica dolžna plačati odškodnino v višini 34.480,00 EUR s pripadki za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nestrokovnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožnik navaja, da ga je osebna zdravnica z napotnico "nujno" 6. 7. 2012 napotila v ambulanto bolnišnice X zaradi hematorije. Urolog je tožnika 6. 7. 2012 pregledal, a cistoskopije ni opravil in ga nanjo naročil 10. 10. 2012. Ko je tri mesece čakal na cistoskopijo, je rak napredoval do te mere, da je bil na cistoskopiji dne 5. 10. 2012, ki so jo opravili v bolnici Y, ugotovljen 2. stadij. Da bi takšen stadij obstajal že v mesecu juliju 2012 ni izkazano. Zaradi ravnanja urologa v bolnišnici X je tožnik utrpel nenadomestljivo škodo, ker je bilo zaradi stadija 2 potrebno opraviti invazivni operativni poseg in zdravljenje s kemoterapijo. Tožnik ne bi imel tako hudih posledic, kot jih ima sedaj in ne bi trpel takšnih nevšečnosti med zdravljenjem in bolečin ter strahu, če bi se zdravljenje raka začelo tri mesece bolj zgodaj - pravočasno.

4. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo, po višini pa do zneska 26.480,00 EUR s pripadki (I. točka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka) in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka v znesku 3.081,15 EUR s pripadki (III. točka).

5. Odločitev sodišča v zavrnilnem delu in v delu, ki se nanaša na stroške postopka (II. in III. točka) izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila materialnega prava, ker je tožnik upravičen do celotne vtoževane odškodnine po vseh postavkah. Pravica do ustreznega zdravstvenega varstva je ena temeljnih ustavnih pravic v naši državi. Ravnanje zdravnika v bolnišnici X predstavlja hudo kršitev osebnostnih pravic tožnika. Bolnišnica ni reagirala niti na urgence tožnika in njegove žene, kljub temu, da bi se v bolnišnici zaposleni morali zavedati, da zamuda začetka zdravljenja tožniku lahko pusti bolečine. Sodišče bi moralo tožniku priznati stroške za predpravdni postopek, ker v izvensodni poravnavi niso bili zajeti.

6. Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu in v delu, ki se nanaša na odločitev stroškov postopka (I. in III. točka). V obrazložitvi navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja, ne da bi ponovno odprlo glavno obravnavo. V nadaljevanju izpostavlja, da se izvedenci niso mogli opredeliti v kakšnem stadiju je bil pri tožniku rak v začetku julija 2012, niti niso navedli, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se pri pacientu opravi cistoskopija. Napotitev "nujno" v Sloveniji pomeni obravnavo v 24. urah, vendar ne cistoskopije. Izvedenca nista potrdila, da je bila storjena strokovna napaka, niti, da je v kritičnem času rak napredoval do stopnje T2. Zato tožniku odškodnina ne pripada. Tudi če bi bil zahtevek po temelju utemeljen, bi bili potrebni enaki posegi in terapije, ki bi za posledico imeli enake bolečine in zmanjšanje življenjske aktivnosti. Neutemeljeno je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova prestanega strahu, ker je tožena stranka že pred pravdo iz tega naslova plačala 5.000,00 EUR. Po temelju prereka odškodnino iz naslova kršitve pravic osebnosti, ker je v znesku 5.000,00 EUR, ki ga je plačala, zajeta tudi primerna satisfakcija za porušeno psihično ravnovesje v zvezi s kršitvijo pravice do pravočasne zdravstvene obravnave. Konec koncev tožeči stranki ta pravica niti ni bila kršena, ker bi jo lahko realizirala v katerikoli drugi zdravstveni ustanovi. Na koncu v celoti prereka odmerjeno odškodnino za materialno škodo iz naslova potnih stroškov, ker se sodišče ni opredelilo, kateri stroški so posledica osnovnega zdravljenja in kateri posledica zamude pri zdravljenju. Po mnenju tožene stranke pa so vsi stroški posledica osnovnega zdravljenja.

7. Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožbi zoper sodbo sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep

8. Komisija za fakultetna in izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v ... je bila določena kot izvedenska inštitucija s področja medicinske stroke. Dne 14. 3. 2017 je podala pisno dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 5. 3. 2017, zato je na podlagi 249. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) upravičena do stroškov in do nagrade za opravljeno delo, ne glede na to, ali so stroški nastali kot posledica napake sodišča (iz podatkov spisa izhaja, da dopolnilno mnenje ni bilo pridobljeno zunaj glavne obravnave).

9. Nagrado in povrnitev stroškov izvedencu določa Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih. V specifikaciji priznanim stroškom in nagradi pritožba ne nasprotuje. Ali bo te stroške ob koncu pravdnega postopka nosila tožeča ali tožena stranka, bo odločeno s končno odločbo. Pritožba tožene stranke se tako pokaže kot neutemeljena in ker sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper sklep o stroških in nagradi izvedenske inštitucije zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbah zoper sodbo

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča v obrazložitvi sodbe sledi, da je urolog v bolnišnici X predolgo odlašal s cistoskopijo in s tem bistveno povečal verjetnost, da bo rak, preden ga bodo začeli zdraviti, napredoval v višji stadij. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da sodišče ni pridobilo odgovora na vprašanje, ali so strokovne smernice v času škodnega dogodka določale čas, v katerem mora biti opravljena cistoskopija, kakšen je ta čas in ali je urolog na podlagi podatkov, ki jih je imel na razpolago ob prvem pregledu, sprejel pravilno odločitev, da cistoskopijo opravi 10. 10. 2012, kasneje pa ta datum prestavil na 5. 12. 2012. 11. Na vprašanje ali bi urolog v bolnišnici X, če bi ob prvem pregledu opravil tudi cistoskopijo, lahko preprečil, da bi rak iz stadija 1 napredoval v stadij 2, izvedenci niso mogli odgovoriti. Sodna praksa je za takšne primere izoblikovala stališče, da je tožnikovemu dokaznemu bremenu zadoščeno, če trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu prepreči nastanek škode. Zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava, sodišče zgoraj navedenih vprašanj izvedencu še ni postavilo.

12. Če bo sodišče v ponovljenem postopku zaključilo, da je tožnik trpel posledice zaradi prepoznega zdravljenja, je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in naj v okviru pravočasno navedenih trditev (do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo) tudi objektivno (po izvedencu) preveri in ugotovi jakost bolečin (zelo hude, hude, srednje, lahke) in čas trajanja ter nevšečnosti med zdravljenjem, enako velja za prestani strah. Potrebna je ocena jakosti in čas trajanja strahu (primarni in sekundarni strah). Sodišče mora ugotoviti, kako so zdravstveni posegi in terapije, ki so bili potrebni zaradi prepozne diagnostike, vplivali na zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika in kako je tožnik zaradi njihovih posledic trajno prikrajšan v svojem življenju. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev, bo sodišče lahko pravilno uporabilo določila materialnega prava in odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin, prestanega strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako da bo njeno višino mogoče preveriti.

13. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da tudi višine odškodnine iz naslova okrnitve osebnostne pravice ni mogoče preveriti, ker iz obrazložitve ni mogoče razbrati, na katere okoliščine primera, zlasti pa na stopnjo prestanih bolečin in strahu ter njihovo trajanje, je sodišče oprlo svojo odločitev. Sodišče je zanemarilo obrazložitev pravnorelevantnih okoliščin, ki so bile podlaga za odmero odškodnine v smislu določil 179. člena OZ.

14. Ker sodišče relevantnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odločiti o višini nepremoženjske škode, doslej še ni ugotovilo, je s tem zagrešilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Na podlagi zgoraj navedenega se pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo pokažeta kot utemeljeni, zato jima je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek. Usmeritve za delo sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku so vsebovane v obrazložitvi (355. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).