Jedro

Čeprav je odgovornost zavarovanca tožene stranke objektivna, se lahko deloma oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, oziroma če je deloma prispeval k nastanku škode (3. odstavek 177. člena ZOR). Sodišči sta ugotovili, da je k nesreči pomembno prispeval tudi tožnik sam. Cesto je namreč prečkal pri rdeči luči na semaforju za pešce. Ta njegov prispevek sta pravilno pravno ovrednotili. Čeprav njegov pomen zmanjšuje zavarovančeva alkoholiziranost, ni mogoče mimo dejstva, da je bil pod vplivom alkohola tudi tožnik (2,96 promila alkohola v krvi). S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje nesrečo pripisali tudi tožnikovemu ravnanju (prečkanje ceste pri rdeči luči in pod močnim vplivom alkohola) in zavarovanca tožene stranke (in s tem toženo stranko) oprostili odgovornosti za 40 %, sta pravilno uporabili materialno pravo (3. odstavek 177. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.820.000 SIT zadoščenja za nepremoženjsko škodo (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe), višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 6.100.000 SIT) pa je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 623.105,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe. Stališče obeh sodišč je, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka 40 % ter da je (brez upoštevanja tega prispevka) upravičen do 2.000.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine, do 300.000 SIT za strah, do 2.200.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in do 200.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, sodiščema prve in druge stopnje pa očita, da sta premalo upoštevali, da je bil pod vplivom alkohola tudi voznik, kar je odločilni vzrok nesreče. Tožnik meni, da so dosojeni zneski zadoščenja prenizki. Sodišče ni pravilno ovrednotilo dolgoletnih bolečin, ki trajajo še sedaj ter izredno hudih telesnih poškodb.

Dosojen znesek odškodnine (2.000.000 SIT) je zato prenizek ter ni v skladu z merili iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča je pavšalna, saj so v njej stavki, ki so podobni stavkom v drugih sodbah. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede odmere odškodnine v konkretnem primeru.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Čeprav je odgovornost zavarovanca tožene stranke objektivna, se lahko deloma oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, oziroma če je deloma prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 177. člena ZOR). Sodišči sta ugotovili, da je k nesreči pomembno prispeval tudi tožnik sam. Cesto je namreč prečkal pri rdeči luči na semaforju za pešce. Ta njegov prispevek sta pravilno pravno ovrednotili. Čeprav njegov pomen zmanjšuje zavarovančeva alkoholiziranost, ni mogoče mimo dejstva, da je bil pod vplivom alkohola tudi tožnik (2,96 promila alkohola v krvi). S tem, ko sta sodišči prve in druge stopnje nesrečo pripisali tudi tožnikovemu ravnanju (prečkanje ceste pri rdeči luči in pod močnim vplivom alkohola) in zavarovanca tožene stranke (in s tem toženo stranko) oprostili odgovornosti za 40 %, sta pravilno uporabili materialno pravo (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Pri odločanju o višini zadoščenja sta sodišči pravilno uporabili obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo: načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Natančno in izčrpno so namreč ugotovljene vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge na 5., 6. in 7. strani sodbe sodišča prve stopnje) ter ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotene. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Tudi pravkar zapisani stavki so (tako kot oni v izpodbijani sodbi) pavšalni in podobni stavkom v številnih drugih sodbah o nepremoženjski škodi. Vendar ob pavšalnih revizijskih (in pritožbenih) kritikah odmere zadoščenja tudi ne morejo (oziroma niso mogli) biti drugačni. Na pavšalne očitke, da je tožnik "upravičen do celotne zahtevane odškodnine", da "sodišče ni pravilno upoštevalo dolgoletnih bolečin in še sedanjih bolečin, ki še trajajo ter izredno hudih telesnih poškodb - obtolčenine možganov, zlom leve goleni, poškodbe na glavi itd.", ter da "prisojena odškodnina v višini 2.000.000 SIT je za vse navedene poškodbe prenizka in ni v skladu z merili iz 200. člena ZOR", ni (bilo) mogoče odgovoriti drugače kot s pojasnilom, da so bila pri odmeri zadoščenja pravilno upoštevana merila iz 200. člena ZOR (že omenjeni načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine). Na konkretne pritožbene očitke (da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo le 10 % več kot s prvotno in razveljavljeno sodbo ter da bi bilo treba upoštevati tudi čas čakanja na zadoščenje) pa je tožnik dobil konkretne in pravilne odgovore pritožbenega sodišča (gl. tretji in četrti odstavek na 3. strani in prvi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe).

Glede na to, da je materialno pravo pravilno uporabljeno in da ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.