Jedro

Pritožnica si zmotno razlaga, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča že opis vtoževane terjatve in predložitev računov. Navedeno bi zadoščalo le v primeru, ko tožena stranka plačilu ne bi ugovarjala. V predmetni zadevi pa je tožena stranka plačilu nasprotovala, zato je bila naloga tožeče stranke, da zahtevek glede spornih dejstev dodatno utemelji in s tem zadosti procesnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki se je po ugovoru tožene stranke prevalilo nazaj nanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4086/2014 z dne 16. 1. 2014 v 1. točki izreka ohranilo v veljavi za znesek 7,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2015 do plačila, v preostalem delu 1. odstavka in v 3. odstavku izreka pa citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške v znesku 38,76 EUR, z obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo kot neutemeljeno razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene stranke iz naslova uporabe njenega distribucijskega omrežja zahtevala delno plačilo več računov v skupni višini 191,46 EUR. Tožena stranka se je plačilu upirala in zatrjevala, da je vse vtoževane račune plačala v celoti in pravočasno.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki v vtoževanem obdobju proti plačilu omogočala uporabo distribucijskega omrežja električne energije. Tožeča stranka ji je za uporabo izstavljala položnice, ki jih je tožena stranka plačala v roku in zneskih, kot so bili navedeni na položnicah in kar med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. Sporno je bilo le plačilo razlike, ki jo je tožeča stranka na podlagi položnic, ki imajo enako oznako in se nanašajo na enako obdobje, kot prej poslane (že plačane) položnice, zahtevala v tej pravdi.

8. V zvezi s tem spornim vprašanjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka, kljub ugovorom tožene stranke (in je drugačen pritožbeni očitek protispisen – prim. vse vloge tožene stranke), razlike med sedaj terjanimi in prvotno terjanimi zneski ni z ničemer pojasnila – ne glede storitev, ki naj bi jih zajemala, ne glede cene, ki je v njej upoštevana, niti tožeča stranka ni izkazala oprave storitev v obsegu, ki presega obseg prvotno zaračunanih in že plačanih storitev tožeče stranke. Tožeča stranka torej ni izkazala, da utemeljeno terja plačilo razlike za uporabo njenega distribucijskega omrežja, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (razen v delu, ki se nanaša na plačilo terjatve po računu št. 2297876) zavrnilo.

9. Tožeča stranka se v pritožbi takšni odločitvi upira s trditvami, da opravljen obseg storitev in cena s posameznimi postavkami jasno izhajata iz predloženih računov, vendar neutemeljeno. Pritožnica si namreč zmotno razlaga, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča že opis vtoževane terjatve in predložitev računov. Navedeno bi zadoščalo le v primeru, ko tožena stranka plačilu ne bi ugovarjala. V predmetni zadevi pa je tožena stranka plačilu nasprotovala, zato je bila naloga tožeče stranke, da zahtevek glede spornih dejstev dodatno utemelji in s tem zadosti procesnemu trditvenemu in dokaznem bremenu, ki se je po ugovoru tožene stranke prevalilo nazaj nanjo. Ali povedano drugače: tožeča stranka bi glede na konkreten in z listinami podprt ugovor tožene stranke, da je vtoževana terjatev zaradi plačila prenehala, morala izrecno in določno pojasniti na kakšni podlagi je toženi stranki za isto obdobje najprej izdala račune in položnice v zneskih, ki jih je tožena stranka plačala, sedaj pa na isti podlagi, za isto obdobje in očitno iste storitve terja višje plačilo. Nič od navedenega pa tožeča stranka ni storila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pravno odločilnih trditev na strani tožeče stranke, povsem pravilna. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

10. Protispisen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo dokaze, ki jih tožena stranka ni predložila, saj pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je vse dokaze, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tožena stranka predložila že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 29. 1. 2014 (v spisu pod l. št. VL 4086/2014-26 do 47).

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločanju „pretežno sledilo navedbam in dokazom tožene stranke, medtem ko naj trditev in dokazov tožeče stranke v pretežnem delu naj ne bi upoštevalo“, s čimer pritožnica uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, je preveč pavšalen, da bi pritožbeno sodišče nanj lahko odgovorilo (pritožnica ne navede katere konkretno trditve in dokazi naj bi bili spregledani oziroma na katero odločilno dejstvo in dokaze se ta očitek sploh nanaša).

12. Glede na navedeno in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP).

14. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o predmetni zadevi odločala sodnica posameznica.