Jedro

ZZPS terminološko ni dosleden. V drugem odstavku 1. člena, ki se nanaša na prepoved razpolaganja, uporablja pojem "družbenopolitična skupnost", v 4. členu pa naslavlja družbeno-pravne osebe. Edina ustavno skladna razlaga je, da ZZPS pojem družbenopolitične skupnosti razume širše kot nekdanji ZZD. Razpolaganje je bilo tako prepovedano vsem družbeno-pravnim osebam.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvotožena stranka sama nosi stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, s katero je prvotožena stranka prodala drugo in tretjetoženi stranki stanovanje, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, kar bi bila tožena stranka dolžna priznati ter vzpostaviti pravno stanje izpred sklenitve te pogodbe. Tožeči stranki je sodišče ob tem naložilo, naj tožencem povrne njihove pravdne stroške.

Ugotovilo je, da sporna pogodba ni bila sklenjena v času veljavnosti Zakona o denacionalizaciji(Uradni list RS/I, št. 27/1991 do Uradni list RS, št. 18/2005; v nadaljevanju ZDEN), marveč že 18.11.1991. Pojasnilo je, da je odločilnega pomena trenutek, ko je bilo med strankama doseženo soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe. Trenutek overitve podpisa na pogodbi ter prijava zaradi odmere davka po stališču sodišča prve stopnje za presojo veljavnosti pogodbe nista pravno odločilna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeno stališče, da pogodba nasprotuje Zakonu o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS-stari, št. 26/1990 do Uradni list RS, št. 31/2000; v nadaljevanju ZZPS). Promet po tem zakonu je bil namreč prepovedan le družbenopolitičnim skupnostim, kar pa prvotožena stranka po stališču sodišča prve stopnje ni bila. Prvo sodišče pa je zavrnilo tudi stališče tožnika, naj bi pogodba nasprotovala morali oziroma naj bi imela nedopustno podlago.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Pri tem je sprejelo vse razloge sodišča prve stopnje. Ob tem je še zavrnilo možnost, da bi bil sporen pravni posel sklenjen iz špekulativnih razlogov, saj je bil predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja prvotoženi stranki vročen 29.11.1991, torej po sklenitvi pogodbe.

Izpisek iz zemljiške knjige pa je kazal le na to, da je šlo za zaplenjeno premoženje, katerega eventualna vrnitev se je pred ZDEN obravnavala po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/1978 do Uradni list RS, št. 59-2838/2002; v nadaljevanju ZIKS), ki prepovedi razpolaganja ni vseboval. Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revidenta vztrajata pri dejanskih in pravnih stališčih, ki sta jih navajala že pred nižjima sodiščema. Navajata, da je bil za predmetno nepremičnino vložen denacionalizacijski zahtevek ter da je upravni organ v Poročilu ugotovil, da je sporna pogodba nična. Revidenta ponovno poudarjata datume, kdaj je je bila sporna pogodba prijavljena za odmero davka, kdaj je bil ta davek nato plačan in kdaj je bil overjen podpis prodajalca. Dalje navajata, da je prvotožena stranka za dejstvo, da gre za stanovanje, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, vedela že pred prodajo. Revidenta ponavljata svoje stališče, da so poleg ničnostnih razlogov po 88. členu ZDEN v konkretnem primeru podani tudi ničnostni razlogi po splošnih obligacijskih pravilih, saj tovrstna pogodba nasprotuje prisilnim predpisom in sprejetim načelom družbene ureditve v zvezi z denacionalizacijo. Po stališču revidentov pa je bilo v postopku tudi dokazano, da je bila prodaja sklenjena iz špekulativnih razlogov, na kar sta tožnika opozorila v pripravljalni vlogi z dne 21.5.2002. Sporna pogodba naj bi bila sklenjena tudi v nasprotju z določbami Stanovanjskega zakona.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotnim strankam (375.člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP). Drugo in tretjetoženec na revizijo nista odgovorila, prvotožena stranka pa v svojem odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revidenta ne zatrjujeta, da bi nižji sodišči pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri preizkusu njegove pravilnosti in popolnosti zagrešili katero izmed na revizijski stopnji upoštevnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je tako vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločitvi nižjih sodišč. Neupoštevne so zato vse tiste revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje obhajajo, mu nasprotujejo ter ga posredno napadajo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Takšne so predvsem ponovne trditve, češ naj bi prvotožena stranka že pred prodajo sporne nepremičnine vedela, da je vložen denacionalizacijski zahtevek, saj nasprotujejo povsem drugačnim ugotovitvam v sodbi sodišča prve (sedma stran sodbe) in sodbi sodišča druge stopnje (tretja stran sodbe).

Tožeča stranka je v tem postopku utemeljevala ničnost sporne prodajne pogodbe z več različnimi pravnimi podlagami. Sodišči prve in druge stopnje sta se do vseh zatrjevanih pravnih podlag ničnosti opredelili in sicer v skladu z določnostjo in konkretiziranostjo navedb, ki jih je podala tožeča stranka. Revizija vztraja pri svojih stališčih ter tako terja še materialnopravni preizkus revizijskega sodišča. Revizija več ali manj ponavlja stališča, do katerih sta se nižji sodišči že opredelili.

Pravilno je stališče nižjih sodišč, po katerem v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 88. člena ZDEN. Tudi razlogi, ki jih vsebujeta obe sodbi, bi držali, če bi šlo v obravnavani zadevi za ugotovitev ničnosti pogodbe, katere predmet so nepremičnine, glede katerih velja dolžnost vrnitve po ZDEN. Vendar gre v tej zadevi za premoženje, ki je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku pred 31.12.1958, pravni prednik tožeče stranke pa je bil kasneje oproščen. V takšnem primeru pa se zaplenjeno premoženje vrača po pravilih, ki jih določa ZIKS in ne ZDEN. Prvi je sicer v 145.a členu za takšne zadeve res odkazoval tudi na uporabo pravil ZDEN, vendar ne na uporabo celotnega zakona. Navedena določba je odkazovala le na uporabo določb III. poglavja ZDEN in sicer le glede vprašanj, ki se nanašajo na obliko in obseg vračanja, na omejitve v zvezi z vračanjem in na vrednotenje premoženja. Določba 88. člena pa se nanaša na druga vprašanja, umeščena pa je v poglavje o končnih in prehodnih določbah. Že iz tega razloga je v obravnavni zadevi ni mogoče uporabiti.

Ugotovitev nižjih sodišč, ki ji revizija sicer nedovoljeno nasprotuje, je, da prvotožena stranka v času sklepanja pogodbe ni vedela, da je glede prodajane nepremičnine vložen denacionalizacijski oz. vrnitveni zahtevek po pravilih ZIKS. Na podlagi tako ugotovljenega dejstva je pritožbeno sodišče zavrnilo možnost, da bi šlo za špekulativni posel, o katerem govori 89. člen ZDEN, ki se drugače kot člen poprej nanaša na pravne posle, ki so bili sklenjeni pred uveljavitvijo ZDEN. Tudi v tem primeru veljajo zgoraj navedeni razlogi, zaradi katerih v tem postopku tudi ta določba ne pride v poštev. K temu revizijsko sodišče še dodaja, da je navedeno pravilo za rešitev obravnavane zadeve tudi irelevanto. Navedeno pravilo namreč za primer špekulativnega posla ne določa ničnostne sankcije. Nasprotno, tak pravni posel implicite priznava, vendar izjemoma izključuje uporabo pravila tretjega odstavka 16. člena ZDEN ter kot zavezanca za vrnitev premoženja določa pravno ali fizično osebo, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik tega premoženja.

Sodbi sodišč nižjih stopenj sta zavrnili uporabo Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS-stari, št. 26/1990 do Uradni list RS, št. 31/2000; ZZPS), češ da je ta prepovedoval razpolaganja le družbenopolitičnim skupnostim, prvotožena stranka pa ni družbenopolitična skupnost. Prvotožena stranka sicer res ni družbenopolitična skupnost v pomenu, kakršnega je temu pojmu dajal Zakon o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/1976; ZZD). Vendar pa mora biti razlaga tega pojma pri uporabi ZZPS širša, kakor pa da gre le za občine, mesta in krajevne skupnosti. Nobenega razloga namreč ni, da bi zakonodajalec ščitil le interese tistih upravičencev, pri katerih je zaplenjeno nepremično premoženje v upravljanju navedenih pravnih subjektov, ne da bi na drugi strani ščitil tudi tiste upravičence, katerih premoženje je prav tako družbena lastnina, le da ga upravljajo družbene pravne osebe, ki niso tudi družbenopolitične skupnosti v smislu ZZD. Za takšno razlikovanje ne bi bilo nobenega utemeljenega razloga, zato je na mestu razlaga, po kateri ZZPS pojem družbenopolitične skupnosti razume širše. Ker je zakon terminološko tudi nedosleden, saj v 4. členu uporablja pojem družbeno pravne osebe, je glede na celotno besedilo zakona edina sprejemljiva razlaga ta, da je bilo razpolaganje prepovedano vsem družbenopravnim osebam. To pa je prvotožena stranka bila. Takšna razlaga je tudi ustavno skladna.

Ne glede na to, da uporabe ZZPS ni mogoče zavrniti iz razlogov, ki sta jih navedli nižji sodišči, pa ta v obravnavanem primeru vseeno ne pride v poštev. Prepoved po ZZPS se ni raztezala na katerokoli nepremičnino, ki je bila zaplenjena v kazenskem postopku, marveč se nanaša le na primere, v katerih je bila zaplemba izrečena na podlagi predpisov, ki so taksativno navedeni v 3. točki 2. člena ZIKS.

Ustrezne prvine dejanskega stanu, ki se nanaša na navedeni zakonski pogoj, pa tožba v obravnavani zadevi sploh ne vsebuje ter je torej glede navedenega vprašanja tudi nesklepčna. (Pa tudi sicer je iz listin razvidno, da naj bi bila podlaga zaplembe sodba zaradi kaznivega dejanja po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih. Ta predpis pa v 3. členu ZZPS ni naveden.) Že iz zgoraj navedenih razlogov je razvidno, da tožene stranke, ki so sklenile pogodbo v skladu z določili SZ, niso prekršile nobenega izmed prisilnih predpisov, namenjenih za zaščito položaja denacionalizacijskih upravičencev.

Pavšalna navedba v zaključku revizije, češ da tovrstna pogodba nasprotuje prisilnim predpisom in sprejetim načelom družbene ureditve v zvezi z denacionalizacijo, ki se skuša na ta način opreti tudi na splošno pravilo obligacijskega prava o ničnosti (prvi odstavek 103. člena ZOR), tako ne terja dodatnega odgovora. Takšna ugotovitev velja ne glede na revizijsko navedbo, da je upravni organ v Poročilu o stanju ugotovil, da je sporna pogodba nična. Četudi bi bila navedena trditev resnična, upravni organ ni pristojen ugotavljati, ali je neka pogodba civilnega prava veljavna ali ne. Takšna ugotovitev upravnega organa bi bila tako brez pomena. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Prvotožena stranka z vložitvijo odgovora na revizijo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve. Stroškov za to vlogo ji v skladu s pravilom iz prvega odstavka 155. člena ZPP zato revizijsko sodišče ni priznalo.