Jedro

Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče je tisto, ki presodi, ali je določen dokaz potreben (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca za forenzično toksikologijo in alkoholimetrijo.

Tožnik je sicer trdil, da se ugotovljena vrednost alkohola iz zapisnika ne ujema z očitkom v izredni odpovedi, vendar je ta ugovor očitno neutemeljen, saj je v zapisniku napisano, da je bila pri tožniku po opravljenem testu zaznana koncentracija alkohola v izdihanem zraku v višini 0,52. Opustitev pripisa mg/l je brezpredmetna, saj je šlo za meritev koncentracije alkohola v izdihanemu zraku, zato je lahko šlo le za mg/l. Čeprav na zapisniku ni bilo navedeno, da je tožnik kazal znake alkoholiziranosti, je toženka slednje dokazala z izpovedjo B. B., ki je izvajal test. Priča je namreč povedala, da je ob opravljanju testa ugotovila, da je imel tožnik močan zadah po alkoholu, bil je rdeč v obraz in imel krvave oči.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi, reintegracijo in reparacijo (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 22. člena Ustave RS ter kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugovarja zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca za forenzično toksikologijo in alkoholimetrijo. Gre za odločilni dokaz, sodišče pa ni zadostno obrazložilo, zakaj ga je zavrnilo. Podal je dovolj trditev, in sicer, da je pred alkotestom užival propolis na alkoholni osnovi in Alkoallium Mixtum, zato je rezultat alkotesta takšen, kar bi potrdil izvedenec. Če je sodišče menilo, da so trditve nesubstancirane, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika na to opozoriti, česar ni storilo, zato ga je prikrajšalo za obravnavo pred sodiščem. Neutemeljen je tudi zaključek, da razlog za alkoholiziranost ni pomemben, saj vpliva vsaj na subjektivni odnos tožnika do alkoholiziranosti in s tem na utemeljenost odpovednega razloga, kot tudi na nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vseh odločilnih ugovorov tožnika, zakaj ni izpolnjen pogoj iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tako ni presojalo, da je 20 let brezhibno opravljal delo in na njegovo delo ni bilo pritožb, da je šlo za nenamerno napako, pred tem je bil bolan in se je želel čim prej vrniti na delo, pri svojem delu pa se je izobraževal, napredoval in ni nikoli nikogar ogrožal, prav tako ni povzročil škode. Pri izredni odpovedi mora biti krivda nesporno dokazana in presojana glede na okoliščine konkretnega primera. Sodišče se ni opredelilo do zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in vseh ugovorov glede neustreznosti testiranja in samega aparata. Zapisnik je tako pomanjkljiv, da ne more biti podlaga za izredno odpoved. Preuranjen je tudi zaključek, da ni prišlo do neenake obravnave. Tožnik je zahteval, da toženka v spis vloži zapisnike o opravljenih preizkusih, iz katerih bi bilo razvidno, da ni podajala izrednih odpovedi. Konkretno je izpostavil sodelavca A. A., ki je izpovedal, da se je upokojil leta 2020, pred tem pa je bil 3x pozitiven na alkotestu, a ni prejel odpovedi. Menjava zakonitih zastopnikov ne more predstavljati zakonite spremembe politike delodajalca glede sprejetja ukrepov v primeru ugotovljenih kršitev. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi iz razloga, ker ni upoštevalo, da je izredna odpoved nedoločna, saj v izreku ni navedeno, katera pogodba o zaposlitvi se odpoveduje. Sodišče se sklicuje na pogodbo z dne 3. 12. 2028 (pravilno 2018), vendar zmotno, saj je bil tožnik zaposlen pri toženki 20 let, toženka pa ni dokazala, da sta imela sklenjeno le eno pogodbo o zaposlitvi in katera je to bila na dan izredne odpovedi. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnik je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je bil dne 12. 6. 2024 na delovnem mestu alkoholiziran (0,52 mg/l alkohola v izdihanem zraku). Med strankama ni bilo sporno, da je bil takšen rezultat alkotesta, tožnik pa je med drugim uveljavljal, da je bil rezultat posledica predhodno zaužitih alternativnih zdravil, ter v dokaz slednjega predlagal postavitev izvedenca za forenzično toksikologijo in alkoholimetrijo. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni kršilo tožnikovo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

5.Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče je tisto, ki presodi, ali je določen dokaz potreben (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca za forenzično toksikologijo in alkoholimetrijo v 6. in 13. točki obrazložitve. Tožnika je že v okviru pripravljalnega naroka pozvalo, da pojasni, torej substancira ta dokazni predlog, zato je neutemeljen očitek o opustitvi materialnega procesnega vodstva. Pritožbeno sodišče se strinja, da so bile trditve tožnika kljub pozivu preveč pavšalne. Tožnik ni navedel sestavin propolisa in Alkoallium Mixtum, ki naj bi vplivale na izid alkotesta (npr. koliko alkohola vsebujeta; za propolis niti ni navedel, katerega konkretno je užival), niti povezave z objavo, kjer naj bi bili ti podatki dostopni, fotografija pod A15 pa prikazuje le stekleničko Alkoalliuma Mixtuma z navodili o zaužitju. Tudi zaslišan ni potrdil, da sta obe zaužiti alternativni zdravili vsebovali alkohol. Poleg tega je toženka dokazala, da je bil tožnik dne 12. 6. 2024 na delovnem mestu alkoholiziran. Zakaj je bil tožnik tega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola, ni relevantno. Vsakršna alkoholiziranost na delovnem mestu je prepovedana in predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ne glede na to, ali je posledica zaužitih alkoholnih pijač ali zdravil. Tudi iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je bil rezultat alkotesta posledica zaužitega propolisa in Alkoalliuma Mixtuma.

6.Podana ni niti očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo tožnikove navedbe. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi zatrjeval, da ni bil alkoholiziran zaradi uživanja alkoholnih pijač, ampak zaradi alternativnih zdravil, glede katerih je že podal navedbe in kot dokaz predlagal vpogled v javno objavljene podatke o propolisu (na alkoholni osnovi) in Alkoallium Mixtum kot splošno znane podatke. Dodano je, da so tudi podatki o aparatu Dräger 6810 splošno znani, vendar je dokazni predlog napisan na način, da tožnik zatrjuje, da so tudi podatki o zaužitih zdravilih splošno znani, pri čemer je za propolis izrecno navedel, da je narejen na alkoholni osnovi. Glede na to, da je alkotest pokazal prisotnost alkohola v telesu tožnika, tožnik pa je zanikal, da bi užival alkoholne pijače, ampak le alternativni zdravili, je s tem (vsaj posredno) trdil, da obe zdravili vsebujeta alkohol. Kaj drugega, kar naj bi vplivalo na pozitiven rezultat alkotesta in naj bi zdravili vsebovali, pa tožnik ni navedel.

7.Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh navedb tožnika, opredelilo pa se je do vseh pravno relevantnih ugovorov, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič B. B. ter C. C. ugotovilo, da je bil tožnik dne 12. 6. 2024 alkoholiziran na delovnem mestu. Ni se posebej opredelilo do zapisnika o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti, ker to ni bilo potrebno. Izpodbijana izredna odpoved ne temelji na zapisniku, ampak ugotovljeni stopnji alkoholiziranosti tožnika. Zapisnik je zgolj eden od dokazov. Tožnik je sicer trdil, da se ugotovljena vrednost alkohola iz zapisnika ne ujema z očitkom v izredni odpovedi, vendar je ta ugovor očitno neutemeljen, saj je v zapisniku napisano, da je bila pri tožniku po opravljenem testu zaznana koncentracija alkohola v izdihanem zraku v višini 0,52. Opustitev pripisa mg/l je brezpredmetna, saj je šlo za meritev koncentracije alkohola v izdihanemu zraku, zato je lahko šlo le za mg/l. Toženka je pojasnila, da aparat ne omogoča uporabe druge merske enote (g/kg),

tožnik pa ni trdil, da je toženka spremenila splošno nastanitev aparata in uporabila katero drugo mersko enoto oziroma katero. Trdil je le, da se glede na navodila enota lahko spremeni, v zapisniku pa merska enota ni navedena, zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti do splošne navedbe v navodilih aparata, da se lahko spremeni standardna nastavitev merske enote.

9.Tožnik ni prerekal, da je pri toženki veljalo pravilo, da ne sme biti alkoholiziran na delovnem mestu, kot tudi ne, da je postopek ugotavljanja alkoholiziranosti bil urejen v pravilniku. Datum pravilnika ni pravno relevanten, saj ni bilo zatrjevano, da bi istočasno veljala dva pravilnika, ki sta urejala preizkus alkoholiziranosti in to na drugačen način, zato je nepomembno, da v izredni odpovedi ni naveden datum Pravilnika o preverjanju alkoholiziranosti na delu, na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti pa je naveden datum 7. 2. 2024.

Ključna je ugotovitev v 15. točki obrazložitve, da je bil postopek preizkusa alkoholiziranosti opravljen s strani osebe, usposobljene za uporabo alkotesta, ki je bil izpraven in kalibriran, ob prisotnosti prič. Toženka je razpolagala le z enim merilnim aparatom za preizkus alkoholiziranosti, to je aparatom Dräger 6810, zato je nepomembno, da na zapisniku ni navedena številka aparata, je pa navedena številka testa. Čeprav na zapisniku ni bilo navedeno, da je tožnik kazal znake alkoholiziranosti, je toženka slednje dokazala z izpovedjo B. B., ki je izvajal test. Priča je namreč povedala, da je ob opravljanju testa ugotovila, da je imel tožnik močan zadah po alkoholu, bil je rdeč v obraz in imel krvave oči.

10.Tožnik ni prerekal navedb toženke, da je standardni odklon naprave 0,008 mg/l, kar pomeni, da je nepomembno, da se pri ugotovitvi rezultata ta odklon ni upošteval, saj je bila prisotnost alkohola še vedno nedopustno visoka (ob upoštevanju standardnega odklona 0,512 mg/l izdihanega zraka), tožnik pa po opravljenem testu ni podal ugovora glede rezultata, prav tako je zavrnil ponovno opravljanje testa (izhaja iz izpovedi tožnika in B. B.). Tožnik ni zatrjeval, da je manj kot 15 minut pred testom kadil ali užival zdravila oziroma alkohol, zato je nepomembno, da na zapisniku ni navedeno, ali je bil opozorjen, da mora pred izvedbo testa in zadnjega uživanja alkohola, zdravil in kajenja, preteči najmanj 15 minut.

11.Za presojo zakonitosti podane izredne odpovedi ni relevantno, ali je tako visoka prisotnost alkohola posledica zaužitih alternativnih zdravil ali alkoholnih pijač, ker naj bi to, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, kazalo na subjektivni odnos tožnika do alkoholiziranosti na delovnem mestu. Ključno je, da so tudi sodelavci opazili, da je tožnik dne 12. 6. 2024 na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Glede na visoko prisotnost alkohola se je tega moral zavedati tudi tožnik in takšen v nobenem primeru ne bi smel priti na delovno mesto, pa je to kljub temu storil, s čimer je naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti huje kršil svoje delovne obveznosti. Na presojo teže kršitve in nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne more vplivati slabo počutje tožnika nekaj dni pred tem, preteklo korektno delo, njegova usposobljenost in opravljeni izpiti oziroma zatrjevana neoporečnost, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ni šlo za prvo tovrstno kršitev tožnika (v letu 2012 je bila pri tožniku ugotovljena prisotnost alkohola s koncentracijo 0,71 ml/l izdihanega zraka), bil je vodja tima, kar pomeni, da je vodil in koordiniral delo več zaposlenih, glede na neprerekane trditve toženke je delo opravljal na višini, upravljal je z dvižnimi dvigali in vozil viličarje. Narava tožnikovega dela je bila torej takšna, da dela ni smel opravljati pod vplivom alkohola, saj je s tem ogrožal ne le sebe, ampak tudi druge. Dejstvo, da tožnik ni povzročil škode, je pri tem nepomembno.

12.Ustaljeno stališče sodne prakse je, da morebitno nesankcioniranje delavcev v preteklosti za podobno ali istovrstno kršitev ne povzroči nezakonitosti izredne odpovedi, prav tako to ne more pomeniti neenake obravnave delavcev. Toženka je dokazala, da zaradi resnosti kršitve tožnika, narave njegovega dela in nekritičnosti njegovega odnosa do storjene kršitve, delovnega razmerja s tožnikom ni mogla nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tudi sicer toženka tudi tožniku ni ob prvi ugotovljeni nepravilnosti izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Morebitno toleriranje alkoholiziranosti s strani prejšnjega zakonitega zastopnika pa še ne pomeni, da toženka ni smela sankcionirati tako hude (vnovične) kršitve tožnika. Pritožbene navedbe glede alkoholiziranosti A. A., ki zaslišan ni izpovedal, da je bil na delovnem mestu alkoholiziran po menjavi zakonitega zastopnika toženke, so posledično neutemeljene in ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

13.Toženka v izpodbijani izredni odpovedi ni navedla datuma pogodbe o zaposlitvi, ki jo je odpovedala, vendar med strankama ni bilo sporno, da sta imeli ob odpovedi veljavno le pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 12. 2018. To izhaja že iz tožnikovih navedb v tožbi. Toženka je v odpovedi jasno in določno opredelila očitano kršitev, odpovedni razlog iz 2. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je tudi dokazala. Prav tako je dokazala, da s tožnikom zaradi resnosti kršitve in narave njegovega dela ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek.

14.Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Šlo je za aparat za merjenje alkohola v izdihanem zraku, ne krvi.

2Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Pravilnik o preverjanju alkoholiziranosti v celoti nadomestil predhodni pravilnik, oba pa urejata preizkus alkoholiziranosti na enak način (5. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 213, 213/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.