Jedro

Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje z zatrjevanjem, da bi ji z izvršitvijo akta tožene stranke, ki ga izpodbija, nastala težko popravljiva škoda zato, ker ne bi mogla nadaljevati izobraževanja v višjem razredu. Tožeča stranka ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazovala zatrjevani nastanek težko popravljive škode.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Učiteljski zbor Osnovne šole A. je dne 19. 6. 2018 sprejel sklep, s tem da je v zapisnik 2. ocenjevalne konference zapisal, da mld. B.B. (tožeča stranka) ponavlja 6. razred, saj je bil v šolskem letu 2017/2018 negativno ocenjen pri predmetu angleščina, kar mu je bilo sporočeno s spričevalom o končanem razredu osnovne šole z dne 22. 6. 2018. Dne 26. 6. 2018 je zakonita zastopnica tožeče stranke C.C. podala ugovor na končno oceno njenega sina iz predmeta angleščina. Komisija na Osnovni šoli A. je v skladu z 68. in 69. členom Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) odločila, da tožeča stranka ni bila uspešna pri ponovnem ocenjevanju in opravljanju izpita iz predmeta angleščina (1. točka izreka) in ugovor C.C. na končno oceno iz predmeta angleščina za njenega sina B.B. zavrnila (2. točka izreka). Odločila je, da tožeča stranka ponavlja 6. razred in ne napreduje v 7. razred vzgojnoizobraževalnega programa osnovne šole (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Tožeča stranka izpodbija sklep tožene stranke z dne 19. 6. 2018 (zapisnik št. 6007-1/2018/26) in odločbo tožene stranke št. 60302-1/2016/6 z dne 19. 7. 2018. S tožbo predlaga, da sodišče ugotovi, da so izpodbijani sklep učiteljskega zbora, sprejet dne 19. 6. 2018, vsebovan v zapisniku 2. ocenjevalne konference št. 6007-1/2018/26 z dne 19. 6. 2018, s katerim je učiteljski zbor odločil, da tožeča stranka ne napreduje v 7. razred; spričevalo z dne 22. 6. 2018; ter odločba Komisije tožene stranke št. 06302-1/2018/6 z dne 19. 7. 2018, s katero je bilo odločeno, da tožeča stranka ni bila uspešna pri ponovnem ocenjevanju in opravljanju izpita iz predmeta angleščine ter potrdila odločitev sklepa učiteljskega zbora o nenapredovanju tožeče stranke, nezakoniti ter da se spremenijo tako, da se odloči, da je bila tožeča stranka uspešna pri ponovnem opravljanju izpita iz predmeta angleščina in prejme pozitivno oceno ter napreduje v 7. razred; podrejeno pa, da se izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Tožeča stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

3. Skupaj s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem predlaga, da se do pravnomočne odločitve sodišča v sporu zaradi nezakonitosti izpodbijanega posamičnega akta odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati in omogočiti napredovanje v 7. razred, oziroma da se zadrži izvršitev nezakonitih odločb do pravnomočne odločitve sodišča. 4. V predlogu navaja, da je namen začasne odredbe, kot jo predlaga, v zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva, saj sodno varstvo ne bi moglo doseči namena, če ji že med samim postopkom nastanejo škodljive posledice. Z izvršitvijo akta tožene stranke, ki se izpodbija, bi bila tožeči stranki prizadejana težko popravljiva škoda, saj ne bi mogla nadaljevati z izobraževanjem v višjem razredu. Kasneje, med šolskim letom in v primeru uspeha v sodnem postopku, bi bilo njeno napredovanje v višji razred povsem nesmiselno in neracionalno, saj ne bi mogla nadomestiti izgubljenega časa in posledično znanja, ki bi ga v tem obdobju lahko pridobila v višjem razredu, in to ob upoštevanju njene bolezni in izvenšolske aktivnosti igranja D. v državni reprezentanci. Tožeči stranki bi izvršitev izpodbijanega akta povzročila dodatno duševno stisko zaradi spremembe šolskega okolja in ljudi okoli nje. Navedene nepremoženjske škode tako ne bi bilo moč odpraviti z nobenim kasnejšim ukrepom, tudi ne s satisfakcijo, saj gre za mladoletno osebo z občutljivo osebnostjo ter duševno in fiziološko boleznijo. Takšno sodno varstvo bi bilo povsem neučinkovito in v nasprotju z določili Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljih svoboščin ter določili Ustave RS. Po drugi strani pa tožena stranka zaradi zadržanja učinkovanja izpodbijanih aktov ne bi utrpela nobene posebne škode. Za toženo stranko je namreč vseeno ali tožeča stranka v šolskem letu 2018/2019 začasno obiskujev višji ali nižji razred, kvečjemu pa ji bodo morebitna dodatna znanja višjega razreda koristila.

5. Tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe predlagala, da sodišče predlog za izdajo zavrne kot neutemeljen, saj bi se z napredovanjem v višji razred, glede na pomanjkljivo predznanje, vrzel v znanju tožeče stranke še poglobila.

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadejala težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

8. Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer ni opredelila na kateri pravni podlagi predlaga izdajo začasne odredbe, iz vsebine predloga pa izhaja, da predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Predlaga namreč, da naj se z izdajo začasne odredbe začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje tako, da se ji začasno dopusti napredovanje v naslednji, to je 7. razred.

9. Začasna odredba je ukrep, s katerim sodišče začasno odloži izvršitev dokončnega akta, oziroma začasno uredi stanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva.

10. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za tako škodo, ki je resna in tožeči stranki vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (tako Vrhovo sodišče RS, npr. sklep I Up 370/2007, I Up 323/2010, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015 in I Up 402/2016).

11. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali s pravnim učinkovanjem odločbe, ki je nastopilo z njeno vročitvijo tožeči stranki, zanjo nastaja težko popravljiva škoda ter jo ocenjevalo s smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdano odločbo.

12. Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje z zatrjevanjem, da bi ji z izvršitvijo akta tožene stranke, ki ga izpodbija, nastala težko popravljiva škoda zato, ker ne bi mogla nadaljevati izobraževanja v višjem razredu. V primeru uspeha v upravnem sporu, bi bilo namreč kasneje, torej med šolskim letom, povsem nesmiselno in neracionalno, da bi izobraževanje nadaljevala v višjem razredu, saj nikakor ne bi mogla nadomestiti izgubljenega časa in posledično znanja, ki bi ga v tem obdobju lahko pridobila. Izvršitev akta bi ji povzročila dodatno duševno stisko zaradi spremembe šolskega okolja in ljudi okrog nje. Te nepremoženjske škode pa ne bi bilo mogoče odpraviti z nobenim kasnejšim dejanjem.

13. Tožeča stranka ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izkazovala zgoraj zatrjevani nastanek težko popravljive škode. Tožeča stranka zgolj z navedbami o nezmožnosti nadomestitve izgubljenega znanja in grozeče duševne stiske, ne da bi predložila kakršenkoli dokaz, ki bi to izkazoval, po mnenju sodišča ni dovolj konkretno izkazala težko popravljive škode, ki naj bi ji nastala, če ne bi začasno napredovala v višji razred. Trditveno in dokazno breme, da so za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, pa je na strani predlagatelja, torej tožeče stranke. Pri tem sodišče dodaja, da bo tožeča stranka tudi s ponavljanjem razreda svoje dosedanje znanje poglabljala in ji bo to koristilo v nadaljevanju šolanja, o njeni tožbi pa bo sodišče sicer odločalo prednostno.

14. Ker tožeča stranka ni verjetno izkazala nastanka težko popravljive škode, ni izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo in glede na to odločitev zato tudi ni ocenjevalo sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.