Jedro

Dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu, saj se njegov pravni položaj zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša. Ne s sklepom o rubežu ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve do dolžnikovega dolžnika in še manj dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Zarubiti pa je mogoče tudi sporno ali neobstoječo terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Dolžnikov dolžnik Republika Slovenija sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi z dne 6. 11. 2013, nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom, in sicer z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika Republike Slovenije, in katera izhaja iz menjalne pogodbe z dne 9. 3. 2010, sklenjene v notarskem zapisu SV-519/10 pri notarju N. N. v Ljubljani, po kateri je dolžnikov dolžnik dolžan plačati dolžniku pogodbeno kazen v višini 2,581.906,85 EUR. V točki II je dolžniku naložilo, da mora upniku v osmih dneh povrniti 1.172,73 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov. V točki III pa je predlog upnika zavrnilo v delu, vkaterem je zahteval povračilo nadaljnjih izvršilnih stroškov nad zneskom 1.172,73 EUR.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnikov dolžnik in navaja, da sicer nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu po določbi petega odstavka 107. člena ZIZ. Dolžnikov dolžnik do dolžnika iz izvršilnega postopka nima nobene dospele oziroma zapadle obveznosti, na upniku tega izvršilnega postopka pa je, da terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika izkaže. Tega pa citirana menjalna predpogodba v obliki notarskega zapisa ne izkazuje. Dolžnik v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 3410/2012 zoper Republiko Slovenijo vtožuje ugotovitev nastopa pogoja za zapadlost terjatve po menjalni predpogodbi z dne 9. 3. 2010, vendar dolžnikov dolžnik kot tožena stranka takšnemu tožbenemu zahtevku nasprotuje in je postopek v fazi izmenjave pripravljalnih vlog. Glede zapadlosti pogodbene kazni po menjalni predpogodbi, pa dolžnikov dolžnik ocenjuje, da je do izplačila pogodbene kazni po navedenem notarskem zapisu upravičen on, zato je tudi on kot tožeča stranka zoper dolžnika kot toženo stranko vložil tožbo na izplačilo zapadle pogodbene kazni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII Pg 3390/2012. Ta pravdni postopek pa je bil že prekinjen in je potekala med pravdnima strankama mediacija, ki pa ni bila uspešna, zaradi česar se pravdni postopek nadaljuje. Tako je evidentno, da zatrjevana terjatev dolžnika do dolžnikovega dolžnika ne obstaja, zaradi česar dejansko stanje glede zarubljene terjatve ni pravilno ugotovljeno in na predlaganem izvršilnem sredstvu upnik ne more imeti pravnega interesa. Po 25. členu Ustave Republike Slovenije pa je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč. Zato predlaga, da se sklep razveljavi in se upnikov predlog zavrne s stroškovno posledico. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pritožbeno sodišče je štelo, da dolžnikov dolžnik vlaga pritožbo zoper točko I izreka izpodbijanega sklepa, torej v delu, v katerem je sodišče dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. V tem delu je sodišče po predlogu upnika dovolilo po pravnomočnem sklepu o izvršbi nadaljevanje postopka z novim izvršilnim sredstvom, in sicer z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika Republike Slovenije po menjalni predpogodbi z dne 9. 3. 2010, ki je bila sklenjena v notarskem zapisu in na podlagi katere je dolžnikov dolžnik dolžan dolžniku plačati pogodbeno kazen v znesku 2,581.906,85 EUR.

5. S sklepom, s katerim sodišče dovoli po predlogu upnika rubež denarne terjatve, sodišče prepove dolžnikovemu dolžniku poravnati terjatev dolžniku, dolžniku pa prepove terjatev izterjati ali kako drugače z njo razpolagati (prvi odstavek 107. člena ZIZ). Po izrecni določbi četrtega odstavka 107. člena ZIZ pa dolžnikov dolžnik nima pravice do pritožbe zoper izdani sklep o rubežu. Pravni položaj dolžnikovega dolžnika se namreč zgolj zaradi spremembe upnika v ničemer ne poslabša. Ne s sklepom o rubežu, ne s kasnejšim sklepom o prenosu terjatve ni ugotovljen obstoj dolžnikove terjatve do dolžnikovega dolžnika in še manj dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljene terjatve. Zarubiti pa je mogoče tudi sporno ali neobstoječo terjatev(1), zato se ob izdaji sklepa o rubežu izvršilno sodišče ni dolžno niti upravičeno spuščati v obstoj in izterljivost terjatve, za katero upnik trdi, da jo ima dolžnik do svojega dolžnika. V kolikor dolžnikov dolžnik meni, da dolžniku ničesar ne dolguje, bo moral upnik začeti z ustreznimi sodnimi postopki za prisilno izterjavo terjatve, v katerih pa bo dolžnikov dolžnik imel možnost zoper njega uveljavljati vse ugovore, ki bi jih sicer imel zoper svojega upnika (dolžnika v tem postopku).

6. Ker glede na navedeno sklep v izpodbijanem delu v pravni položaj dolžnikovega dolžnika ne posega, njegova pritožba ni dovoljena in jo je pritožbeno sodišče zavrglo po 1. točki 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Sklicevanje dolžnikovega dolžnika na 25. člen Ustave Republike Slovenije, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva, pa pomeni, da trenutno v tej fazi postopka, ko je sodišče z izpodbijanim sklepom dovolilo rubež denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do dolžnikovega dolžnika, po zakonu izrecno ni dovoljena. Dolžnikov dolžnik, kot že povedano, pa bo lahko v morebitnem drugem postopku, katerega bo sprožil upnik zoper dolžnikovega dolžnika zaradi izterjatve denarne terjatve, imel možnost vlagati vsa pravna sredstva.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na podlagi določbe 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 107/2009 z dne 12. 9. 2012.