Jedro

Toženo stranko kot borznoposredniško družbo tudi v primeru sklenitve prodajne pogodbe zavezujejo določbe 139. in 140. člena ZTVP-1, ki borznoposredniški družbi nalagajo zaščito interesov stranke in razkritje nasprotnih interesov. V zvezi z dolžnostjo tožene stranke, ki ji jo nalagajo te določbe, je zato za presojo njene odškodninske odgovornosti odločilno njeno ravnanje v sklenitveni fazi sporne pogodbe in aneksov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 93.446.145,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2002 dalje do plačila (1. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 6.867.254,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2002 dalje do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.644.300,00 SIT (3. točka izreka).

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o pritožbi enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. I Cpg 725/2006 z dne 18. 07. 2007 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. Ker je bila med pravdnima strankam sporna pravna narava Pogodbe o terminskem nakupu delnic, je pritožbeno sodišče v nasprotju s stališčem prvostopenjskega sodišča ocenilo, da gre za kupoprodajno pogodbo in ne za pogodbo o borznem posredovanju. Menilo je tudi, da tožene stranke ne zavezuje ravnanje po 139. in 140. členu ZTVP-1, ker se po 3. odstavku 79. člena ZTVP-1 za dejavnost trgovanja z vrednostnimi papirji borznoposredniške družbe za svoj račun le smiselno uporabljajo določbe zakona o storitvah v zvezi z vrednostnimi papirji, glede na pravno naravo sklenjene pogodbe pa je obveznost tožene stranke kot borznoposredniške družbe iz 139. in 140. člena ZTVP-1 izključena. Zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja kot eni od predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritrdilo pa je stališču prvostopenjskega sodišča, da med pravdnima strankama sklenjena pogodba ni nična.

V revizijskem preizkusu sodbe pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr.št. III Ips 169/2007 z dne 21. 12. 2010, s katerim je razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča, soglašalo s stališčem nižjih sodišč, da pogodba ni nična in s pravno kvalifikacijo sporne pogodbe kot prodajne pogodbe, menilo pa je, da toženo stranko kot borznoposredniško družbo tudi v primeru sklenitve prodajne pogodbe zavezujejo določbe 139. in 140. člena ZTVP-1, ki borznoposredniški družbi nalagajo zaščito interesov stranke in razkritje nasprotnih interesov. Tako se pokaže, da je ostala sporna le še odškodninska podlaga tožbenega zahtevka.

V zvezi z dolžnostjo tožene stranke, ki ji jo nalagajo določbe 139. in 140. člena ZTVP-1, je zato za presojo njene odškodninske odgovornosti odločilno njeno ravnanje v sklenitveni fazi sporne pogodbe in aneksov. Pri izvajanju dokazov in njihovi oceni pa se je prvostopenjsko sodišče osredotočilo zgolj na vprašanje opredelitve pravne narave sklenjene pogodbe, ni pa se opredelilo do odločilnega vprašanja, ali je pri sklepanju pogodbe tožena stranka izpolnila dolžnosti in 139. in 140. člena ZTVP-1, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Že po ugotovitvah Vrhovnega sodišča RS so nepreverjene ostale trditve tožeče stranke, da je tožena stranka ni obvestila o ceni delnic na trgu, da jo je zavajala, po kakšni ceni bo kupovala delnice in kakšna je njihova tržna vrednost in da ji je povzročila škodo, ker z njo ni sklenila pogodbe o borznem posredovanju. Nepreverjene pa so ostale tudi trditve tožene stranke, da ji je tožeča stranka v pogajanjih razkrila, da se želi izogniti dvigu cen, kar bi bilo zelo verjetno, če bi sama kupovala delnice ali če bi tožena stranka nastopala kot njen komisionar, da je tožeča stranka sama določala ceno in strategijo nakupa delnic in da tožena stranka tožeči stranki ni dajala nasvetov glede nakupa. Šele po presoji navedenih trditev in predlaganih dokazov bo namreč mogoče ugotoviti, ali je tožena stranka tožečo stranko seznanila z vsemi okoliščinami, ki so bile pomembne za njene odločitve v fazi sklepanja pogodb in aneksov in ali je pri izbiri pravnega posla v vsem pazila na interese tožeče stranke.

Po 355. členu ZPP sme pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja samo dopolniti postopek in ugotavljati pravno odločilna dejstva, če pa oceni, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za presojo ravnanja tožene stranke v sklenitveni fazi pogodbe in aneksov, ki dejansko predstavlja samostojno in zaključeno pravno celoto (glede protipravnosti ravnanja tožene stranke kot enega od bistvenih predpostavk njene odškodninske odgovornosti), o kateri bi se prvič izreklo šele pritožbeno sodišče, s tem pa bi kršilo ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Utemeljeni pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).