Jedro

Stranka lahko vselej dokazuje, da v primeru vročitve odločbe s fikcijo vročitev ni bila pravilna.

Zaradi izkazanega resnega dvoma v pravilnost in zakonitost vročitve odločbe je treba šteti, da je rok za pritožbo zoper odločbo začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območna enota Murska Sobota, št. 06182-1671/2019-29 z dne 1. 9. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za razveljavitev potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti inšpekcijske odločbe št. 06182-1671/2019-18, ki jo je izdal dne 13. 2. 2020. 2. V obrazložitvi odločbe upravni organ ugotavlja, da je bila navedena odločba v skladu s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) tožeči stranki vročena dne 2. 3. 2020. Iz vročilnice je razvidno, da je bila stranka o prispelem pismu obveščena dne 14. 2. 2020. Ker ni imela hišnega predalčnika, je bilo sporočilo o prispelem pismu nalepljeno na vrata. Ker dokumenta ni prevzela v 15 dneh in ker ni imela hišnega predalčnika, je vročevalec odločbo po poteku roka za njen prevzem vrnil upravnemu organu. Tožeča stranka v roku 15 dni od vročitve odločbe pritožbe ni vložila, zato je ta postala dokončna in pravnomočna dne 18. 3. 2020. Ker je bila odločba po mnenju upravnega organa stranki pravilno vročena, potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe ni mogoče spremeniti.

3. Zoper odločitev prvostopnega organa je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj: Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) v celoti zavrnilo. Po njegovem mnenju je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti inšpekcijske odločbe ni v skladu s podatki upravnega spisa obravnavane zadeve oziroma da bi ga bilo treba spremeniti. Iz obvestila o prispelem pismu, ki se nahaja med dokumenti upravnega spisa, in ki vsebuje tudi vse potrebne podatke, izhaja, da je bilo obvestilo ob neuspelem poskusu vročitve nalepljeno na vrata poslovnega prostora naslovnika. V obvestilu je bila stranka opozorjena na posledice opustitve prevzema pisanja. Ker stranka pisanja na pošti v roku ni prevzela in ker tudi ni imela hišnega predalčnika, je vročevalec ravnal pravilno, ko je pisanje po preteku roka vrnil upravnemu organu na prvi stopnji. Za odločitev v obravnavani zadevi je po mnenju ministrstva ključno, ali je tožnica dokazala, da potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti ni skladno s podatki uradne evidence - v danem primeru s podatki upravnega spisa obravnavane zadeve. Tega pa stranka v postopku na prvi stopnji s svojimi splošnimi trditvami in dvomi v resničnost prizadevanj vročevalca, da ji inšpekcijsko odločbo osebno vroči, po ugotovitvi ministrstva ni izkazala. Na navedbe tožeče stranke, da v skladu z dogovorom s pošto Moravske Toplice funkcijo hišnega predalčnika opravlja poslovni kovček, v katerega bi moral vročevalec vložiti obvestilo o prispeli pošiljki, ministrstvo odgovarja, da je po Zakonu o poštnih storitvah (v nadaljevanju: ZPSto-2) lastnik poslovnega prostora dolžan ob vhodu v objekt zagotoviti namestitev, označitev in vzdrževanja hišnega predalčnika. Opozarja pa tudi, da po ZPSto-2, kadar je treba pošiljko vročiti po ZUP, med pošto in uporabnikom poštnih storitev ni mogoč dogovor o drugačnem načinu dostave pošiljk.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in ker dejansko stanje v zadevi po njenem mnenju ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zatrjuje, da nikoli ni prejela sporočila o prispelem pismu, zaradi česar do fikcije vročitve sploh ni moglo priti. Odločba, ki ji ni bila vročena, ni mogla postati dokončna in pravnomočna, zaradi česar je treba potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti razveljaviti.

5. Pojasnjuje, da ima s pošto glede prevzema pošiljk že od začetka poslovanja sklenjen poseben dogovor, v skladu s katerim funkcijo nabiralnika tožeče stranke opravlja prenosni poštni predalčnik oziroma poštni kovček, v katerega poštni uslužbenci vsako jutro vložijo vso pošto iz poštnega predala tožeče stranke ter njeno oddajno knjigo. Pooblaščeni zaposleni tožeče stranke predmetni poslovni kovček, ki nadomešča hišni predalčnik, vsak delovnik ob 8.00 uri prevzame na pošti, podpiše vročilnice za prevzem morebitnih priporočenih pošiljk ter kovček z vso vsebino preda računovodstvu družbe, ki pošto vpiše v knjigo prejete pošte. Če pošto prevzame zaposleni, ki nima pooblastila za prevzem priporočene pošiljke, poštni uslužbenci namesto same priporočene pošiljke v poslovni kovček vložijo sporočilo o prispelem pismu. Na ta način se je prevzem pošte vršil tudi v mesecu februarju leta 2020, ko naj bi bila tožeči stranki poskušana vročitev predmetne odločbe. V dokaz svojih navedb tožeča stranka predlaga zaslišanje prokurista družbe, A. A. Glede na opisani dogovor o načinu vročanja poštnih pošiljk bi moral vročevalec sporočilo o prejetem pismu vložiti v poslovni kovček oziroma bi moral priporočeno pošiljko izročiti zaposlenemu, ki je bil pri tožeči stranki pooblaščen za sprejem priporočenih pošiljk v poštni poslovalnici. V poslovni kovček bi moral vročevalec vložiti tudi pošiljko potem, ko je pretekel 15 dnevni rok za njen prevzem. Da je takšen način dostave pisemskih pošiljk ustrezen in ne predstavlja kršitve predpisov v zvezi z dostavo in sprejemom poštnih pošiljk, je bilo ugotovljeno tudi s sklepom Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Murska Sobota, št. 0610-8273/2020-4-32010 z dne 9. 11. 2020 (ki ga stranka prilaga v dokaz), s katerim je pristojni inšpektor postopek v zvezi z nadzorom sprejemanja pisemskih pošiljk pri tožeči stranki ustavil. 6. Tožeča stranka meni, da bi vročevalec moral pošiljko poskusiti vročiti na njenem naslovu, ki je naveden v Poslovnem registru Slovenije. Poslovni naslov ima prijavljen na naslovu ..., na katerem se nahaja tudi nastanitveni in wellness kompleks X., ki je v njeni lasti, vanj pa se vstopa skozi isti vhod kot v poslovne prostore tožeče stranke. V predmetnem kompleksu obratuje 24 ur dnevno recepcija, kjer sta v eni izmeni stalno navzoča vsaj dva receptorja, v kompleksu pa je ves čas prisotno tudi večje število zaposlenih. Kot navaja tožeča stranka, nihče od zaposlenih pri njej na dan 14. 2. 2020, ko naj bi vročevalec poskušal vročiti tožeči stranki pisanje, vročevalca ni opazil, nihče pa tudi ni opazil obvestila o pošiljki, ki naj bi bila nalepljeno na vrata. Tožeča stranka je bila tako z obstojem in vsebino inšpekcijske odločbe seznanjena šele dne 16. 7. 2020, ko je s strani Inšpektorata za okolje in prostor, Območna enota Murska Sobota, prejela elektronsko sporočilo s pripetim dopisom „Izvršitev obveznosti iz odločbe št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020“ s priloženo odločbo s potrdilom, da je ta postala dokončna in pravnomočna dne 18. 3. 2020. Zaradi pomote, do katere je prišlo pri vročanju inšpekcijske odločbe, tožeča stranka meni, da bi upravni organ v skladu z 98. členom ZUP moral šteti, da ji je bila inšpekcijska odločba vročena na dan, ko je odločbo dejansko prejela, torej dne 16. 7. 2020. Navedeno pomeni, da odločba ni mogla postati dokončna in pravnomočna dne 18. 3. 2020. Ker je bila z izpodbijano odločbo njena zahteva za razveljavitev potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe nezakonito zavrnjena, tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano prvostopno odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora z DDV ter zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

8. Sodišče je s sklepom opr. št. II U 409/2020-12 z dne 19. 4. 2023 sklenilo, da bo v predmetni zadevi glede na opredeljen obseg in vsebino dejanskih ter pravnih vprašanj na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločalo po sodnici posameznici.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. Med strankama v postopku je sporno vprašanje pravilnosti oziroma skladnosti potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020 z resničnim dejanskim stanjem zadeve. Z navedeno odločbo je inšpektor, pristojen za okolje, tožeči stranki v inšpekcijskem postopku z dnem vročitve odločbe prepovedal odvajanje industrijske odpadne vode iz bazenskega kompleksa X. v potok Lipnico in v javno kanalizacijo Občine Moravske Toplice. Tožeča stranka je z vlogo pred prvostopnim organom zahtevala razveljavitev potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti navedene odločbe, ker je mnenja, da odločba zaradi njene nepravilne vročitve ni postala dokončna in pravnomočna dne 18. 3. 2020, kot je to navedeno v potrdilu. Z odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu, je bila njena zahteva po razveljavitvi omenjenega potrdila kot neutemeljena zavrnjena.

11. Potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti, ki ga v skladu z določili 180. člena ZUP izda organ na zahtevo stranke ali organa (peti odstavek 225. člena ZUP), potrjuje resničnost dejstev, o katerih organ ne vodi uradnih evidenc, če tako določa zakon.1 Potrdilo potrjuje, da je upravni akt na določen dan postal dokončen, kar pomeni, da ga ni več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku (prvi odstavek 224. člena ZUP) in da je postal tudi pravnomočen, kar pomeni, da ga več ni mogoče izpodbijati niti s tožbo v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, stranka pa je z odločbo pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). Četrti odstavek 180.a člena ZUP ureja poseben postopek, ki se na zahtevo stranke vodi pred organom, ki je izdal potrdilo, če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, meni, da izdano potrdilo ni skladno z resničnim dejanskim stanjem zadeve. V postopku lahko stranka zahteva spremembo potrdila. Če organ v roku 15 dni zahtevi ne ugodi in izdanega potrdila ne spremeni, mora izdati odločbo, s katero zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo zavrne. Zoper navedeno odločbo ima stranka po izčrpanju pritožbene poti v upravnem postopku pravno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu.

12. Vročitev je predpostavka za nastanek pravnih učinkov vročanega. Tudi rok za vložitev pravnih sredstev začne teči od vročitve odločbe. Vprašanje pravilnosti vročitve odločbe je torej ključno za določitev nastopa dokončnosti in pravnomočnosti odločbe. Pomote, do katerih pride pri vročanju (za te namreč odgovarja upravni organ), se razlagajo v korist stranke oziroma naslovnika.2 V primeru pomot se zato šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila (prvi odstavek 98. člena ZUP). Stranka lahko vselej dokazuje, da v primeru vročitve odločbe s fikcijo, vročitev ni bila pravilna.3

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ na prvi stopnji ugotovitev o pravnomočnosti in dokončnosti odločbe št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020 vezal na fikcijo vročitve, ki naj bi skladno z določbo četrtega odstavka 87. člena ZUP nastopila dne 2. 3. 2020, potem ko tožeča stranka kljub opozorilu, vsebovanem v sporočilu o prispeli pošiljki (ki naj bi ji bilo po ugotovitvi upravnega organa nalepljeno na vrata poslovnega prostora na naslovu ...), pisanja na pošti ni dvignila v 15 dnevnem roku, zoper odločbo pa v nadaljnjem roku 15 dni tudi ni vložila pritožbe. S potekom pritožbenega roka naj bi tako odločba postala dokončna in pravnomočna dne 18. 3. 2020. 14. Tožeča stranka ugotovitvi dokončnosti in pravnomočnosti odločbe nasprotuje in zatrjuje, da ji odločba po 87. členu ZUP ni bila pravilno osebno vročena in da bi bilo zaradi napake oziroma pomote pri vročanju treba skladno s prvim odstavkom 98. členom ZUP šteti, da ji je bila odločba vročena šele tistega dne, ko je odločbo dejansko dobila. To pa je po njenih navedbah bilo dne 16. 7. 2020, ko je odločbo dejansko prejela po elektronski pošti (v prilogi dopisa jo je poslal inšpekcijski organ) in ko se je z njenim obstojem in vsebino tudi prvič seznanila.

15. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožeča stranka zoper odločbo št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020 poleg zahteve za razveljavitev potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti dne 30. 7. 2020 vložila tudi pritožbo, ki pa jo je inšpekcijski organ s sklepom št. 06182-1671/2019-31 z dne 9. 9. 2020 zavrgel kot prepozno, ker naj bi bila vložena po preteku pritožbenega roka. Ta rok naj bi se po ugotovitvi organa iztekel dne 18. 3. 2020, ko je odločba po njegovem mnenju postala dokončna in tudi pravnomočna. Zoper odločitev o zavrženju pritožbe je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki se je pred Upravnim sodiščem RS vodil pod opr. št. II U 410/2020, in v katerem je bilo po opravljeni glavni obravnavi in po izvedenih dokazih (po zaslišanju A. A. kot prokurista tožeče stranke in po vpogledu v vsa predložena listinska dokazila, tudi v odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Murska Sobota, št. 0610-8273/2020-4-32010 z dne 9. 11. 2020) pravnomočno ugotovljeno, da je zaradi izkazanega resnega dvoma v pravilnost in zakonitost vročitve odločbe treba šteti, da je rok za pritožbo zoper odločbo št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020 začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo, to pa je bilo po ugotovitvi sodišča šele ob prejemu elektronske pošte dne 16. 7. 2020. Zaradi navedenega je sodišče s sodbo v delu, v katerem je tožeča stranka izpodbijala sklep o zavrženju pritožbe, tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo zadevo v tem obsegu upravnemu organu na prvi stopnji v ponovni postopek.4 Tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi, pa tudi njegova stališča, ki se tičejo postopka (zlasti glede pravilnosti vročanja), bo moral upravni organ upoštevati pri odločanju v ponovljenem postopku,5 v katerem bo moral pritožbo stranke zoper odločbo št. 06182-1671/2019-18 z dne 13. 2. 2020 šteti za pravočasno in o njej odločiti po vsebini, potrdilo o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe pa bo organ moral razveljaviti.

16. Glede na obrazloženo je sodišče tožbi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Upravni organ bo v ponovnem postopku moral zahtevi tožeče stranke za razveljavitev potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti odločbe ugoditi in potrdilo, ker to ni skladno z resničnim dejanskim stanjem, razveljaviti.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta, upravnih spisov in pravnomočne sodbe opr. št. II U 410/2020-21 z dne 9. 5. 2023 očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka:

18. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (in ne po Odvetniški tarifi, kot jih je priglasila tožeča stranka). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, to je 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

19. Obresti od zneska sodnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

20. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Tako tudi sodba UPRS opr. št. III U 337/2015 z dne 15. 1. 2016, 10. točka obrazložitve. 2 Tako Polonca Kovač, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 594. 3 Sodba UPRS opr. št. I U 457/2017 z dne 28. 8. 2018, 18. točka obrazložitve. 4 Sodba in sklep UPRS opr. št. II U 410/2020-21 z dne 9. 5. 2023, 36 in 37. točka obrazložitve. 5 O vezanosti upravnega organa v ponovnem odločanju glej tudi sklep VSRS opr št. X Ips 220/2016 z dne 17 . 5. 2017, 33. točka obrazložitve.