Jedro

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odstavka 354. člena ZPP/77, če sodišče prve stopnje v izreku najprej odloči, da se zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zavrne, v nadaljevanju pa sodišče obe odločbi tožene stranke spremeni tako, da izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomesti z disciplinskim ukrepom denarne kazni. Tak izrek je v nasprotju sam s sabo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 17.8.1998, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve hujše kršitve delovnih obveznosti in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, kakor tudi zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke opr. št. 1/98 z dne 25.9.1998, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper disciplinsko odločbo. V nadaljevanju pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se izpodbijana sklepa (pravilno: odločbi) glede odgovornosti potrdita, spremenita pa se glede izrečenega disciplinskega ukrepa in sicer tako, da se izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomesti z disciplinskim ukrepom denarne kazni v višini 15 % mesečne plače delavca za čas šestih mesecev (1. tč. izreka sodbe). Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožniku, glede na odločitev pod tč. 1, delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delal in sicer za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela (2. tč. izreka izpodbijane sodbe). S sklepom, vsebovanim v sodbi, pa je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (3. tč. izreka). Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS, št. 55/92 in 19/94). Tožnik izpodbija odločitev, vsebovano v 1. in 3. tč. izpodbijane sodbe, izrecno pa se strinja le s tistim delom prvostopenjske sodbe, v katerem se ugotavlja, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delal. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno štelo, da je tožniku očitana disciplinska kršitev dokazana. Tožnik s tem, ko je dne 30.3.1998 z osebnim avtomobilom s prikolico peljal jagenjčke do mesnice, stal zraven pri razkladanju in pazil, da se jagenjčki ne bi razbežali ter s tem, da je kupil zdravila ter hrano, ni kršil delovnih obveznosti v zvezi z bolniškim staležem. To bi lahko potrdil tudi specialist dr. E. L., ki ga je tožnik predlagal za pričo, sodišče prve stopnje pa tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo. Sodišče prve stopnje naj bi svojo odločitev neutemeljeno oprlo na evidenčno izkaznico in mnenja zdravniške komisije, saj so ti dokumenti nastali po domnevni kršitvi. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi napačno zaključilo, da tožnik ni član sindikata X. in da zato ni podana bistvena kršitev pravil disciplinskega postopka zaradi neobvestitve sindikata. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo dokaza s poizvedbami pri sindikalni centrali, čeprav je tožnik to predlagal. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni izvajalo vseh predlaganih dokazov, ki so bistveni za odločitev, saj bi na podlagi teh dokazov odločitev lahko bila drugačna. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je potrdilo odločitev tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika, namesto da bi tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Upoštevajoč olajševalne okoliščine bi prvostopenjsko sodišče ob nadomestitvi disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku moralo izreči javno opomin, ali pa nižjo denarno kazen, ki bi jo pogojno odložilo, ne pa da mu je izreklo najvišjo možno denarno kazen. Napačna je bila tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik v sporu delno uspel in ker tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da tožena stranka tožniku povrne sorazmerni del stroškov postopka. Tožnik predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške pritožbenega postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. tč. izreka) in mu v tem obsegu zadevo vrne v novo sojenje. Tožena stranka se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje naj bi svojo odločitev o tem, da tožniku za ugotovljeno kršitev delovnih obveznosti ni mogoče izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zmotno oprlo na določbo 2. odst. 24. člena pravilnika tožene stranke o odgovornosti, češ da tožnik s svojim ravnanjem ni ogrožal zdravja sodelavcev, ogrožanje lastnega zdravja pa v pravilniku ni opredeljeno kot kvalifikatorna okoliščina. Ta določba pravilnika o odgovornosti naj bi bila v neskladju z 89. členom ZDR, ki ga sicer povzema, zato sodišče prve stopnje določb pravilnika ne bi smelo upoštevati, pač pa bi moralo uporabiti določbo 89. člena ZDR. Tožena stranka tudi meni, da škode za zdravje ni potrebno dokazovati, pač pa se lahko domneva, saj je bolniški stalež namenjen izključno temu, da se prepreči nadaljnja škoda na zdravju. Kršitev teh pravil zato zagotovo ne koristi zdravju delavca, pač pa mu škodi. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno presojalo olajševalne okoliščine, oteževalnih okoliščin, ki govorijo za izbiro strožjega ukrepa, pa sploh ni upoštevalo. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je v 58. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) predvideno, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče tudi za hujše kršitve delovnih dolžnosti, ki se nanašajo na zlorabo pravice do bolezenskega dopusta. Tožena stranka v svojem pravilniku te zakonske možnosti ni upoštevala in ni določila okoliščin in pogojev, ob katerih bi se kršitev lahko štelo za tako hudo, da se zanjo lahko izreče le ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka se je poslužila le možnosti, ki so sicer opredeljene v 89. členu ZDR, ki pa ne vključujejo ogrožanja lastnega zdravja delavca, ki je storil hujšo kršitev. Ogrožanje življenja in zdravja delavcev in drugih delovnih ljudi se ne predpostavlja, saj mora biti ogrožanje dejansko in ne samo predvideno. Sodišče prve stopnje naj bi zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni imela zakonite podlage za izrek najhujšega disciplinskega ukrepa. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Pritožbi sta utemeljeni. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 1. odst. 354. člena ZPP/77, saj je 1. tč. izreka izpodbijane sodbe nerazumljiva. Sodišče prve stopnje je namreč najprej zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev obeh disciplinskih odločb, v nadaljevanju pa je isti odločbi spremenilo tako, da je izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomestilo z disciplinskim ukrepom denarne kazni. Sodišče prve stopnje bi ravnalo pravilno, če bi izpodbijani odločbi spremenilo, kar je tožnik zahteval več, to je razveljavitev izpodbijanih sklepov pa zavrnilo. Tako pa je podano nasprotje v samem izreku, saj prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v zvezi z obema disciplinskima odločbama najprej zavrne, nato pa mu delno ugodi in izpodbijano disciplinsko odločbo delno spremeni. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, zato je ob ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 369. člena ZPP/77 razveljavilo 1. tč. izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik utemeljeno opozarja, da na podlagi evidenčne izkaznice, ki jo je prejel po disciplinski kršitvi, ni mogoče sklepati, kakšna so bila zdravnikova navodila glede opravil, ki jih med bolniškim staležem ne sme opravljati. Glede na naravo tožnikove bolezni je sicer zelo verjetno, da ta navodila niso mogla biti drugačna, kot so na evidenčni izkaznici označena pod tč. C, vendar bi o tem sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaze, npr. z zaslišanjem lečeče zdravnice M. P., seveda v kolikor bo katera od strank izvedbo takšnega dokaza predlagala. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo prvostopenjsko sodišče lahko zavzelo stališče glede tega, ali je tožnik dne 30.3.1998 v resnici opravljal delo oz. drugo aktivnost, ki ni v skladu s terapijo za vrsto obolelosti, zaradi katere je bil v bolniškem staležu, kar je abstraktni dejanski stan kršitve iz 17. tč. 1. odst. 24. člena pravilnika tožene stranke o odgovornosti, ravno za to kršitev pa je bil tožnik spoznan za odgovornega v disciplinskem postopku. Pritožbeno sodišče tudi ne more soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da za to kršitev ni možno izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ker niso podane kvalifikatorne okoliščine. Res je sicer, da 2. odst. 24. člena pravilnika o odgovornosti kot kvalifikatorno okoliščino, zaradi katere je za kršitve iz 1. odst. istega člena možno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, opredeljuje le ogrožanje zdravja, varnosti ali življenja sodelavcev oz. strank ali drugih občanov, ne pa tudi ogrožanja lastnega zdravja. Vendar določitev kvalifikatornih okoliščin v splošnem aktu delodajalca nikakor ne izključuje neposredne uporabe kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena ZDR. Ta namreč določa, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, določene z zakonom, kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oz. pri delodajalcu ali kako druge bistveno oteženo poslovanje organizacije oz. delodajalca. Po prepričanju pritožbenega sodišča se ta določba nanaša tudi na primer, ko delavec s hujšo kršitvijo delovnih obveznosti ogroža lastno življenje ali zdravje. Glede na to, da je tožniku v disciplinskem postopku bila očitana hujša kršitev delovne obveznosti in da je tožena stranka v tem postopku uveljavljala kvalifikatorno okoliščino ogroženja lastnega zdravja, je za tožniku očitano kršitev delovnih obveznosti možno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Seveda, če se ugotovi, da je tožnik storil očitano kršitev delovne obveznosti in da je s tem ogrozil svoje zdravje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se v tem sporu kvalifikatorne okoliščine lahko ugotavljajo le v okviru določb splošnega akta tožene stranke, ne pa tudi v okviru določb 89. člena ZDR. Glede na navedeno bi bilo potrebno razveljaviti tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje spremenilo odločitev disciplinske komisije tudi v primeru, če ne bi bila podana zgoraj navedena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Napačno pa je pritožbeno stališče tožene stranke, da ni potrebno dokazovati ogrožanja lastnega zdravja, ker da se v primeru neupoštevanja zdravnikovih navodil to lahko že domneva. Ogrožanje zdravja mora biti dejansko in ne le hipotetično, zato je to okoliščino v dokaznem postopku potrebno ugotavljati. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje glede neobveščanja sindikata o disciplinskem postopku zoper tožnika. Sindikat pri toženi stranki ni bil organiziran, zato ta ni bila dolžna o uvedbi disciplinskega postopka obveščati sindikalno centralo. Tožnik upravičeno opozarja, da sodišče prve stopnje ob ugoditvi pretežnemu delu tožbenega zahtevka ni imelo osnove za odločitev, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Upoštevati je potrebno določbo 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) o tem, da v sporu o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid. Po odločitvi sodišča prve stopnje je tožnik uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka, zato bi tožnik bil upravičen do povrnitve vsaj sorazmernega dela stroškov postopka, v kolikor bi takšna odločitev ostala v veljavi. Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP/77 na pritožbo tožene stranke razveljavilo 2. tč. izreka izpodbijane sodbe, na pritožbo tožnika pa 3. tč. izreka. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganih dokazov ugotoviti, ali je tožnik dne 30.3.1998 opravljal delo, ki ni bilo v skladu s terapijo za njegovo bolezen, oz. ali je s svojim ravnanjem ogrožal svoje zdravje. Zaenkrat je v tej smeri predlagana samo izvedba dokaza z zaslišanjem priče dr. E. L., pritožbeno sodišče pa opozarja, da v skladu s 3. odst. 499. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) stranki nove dokaze lahko predlagata še na prvem naroku, ki ga bo sodišče prve stopnje opravilo v novem sojenju. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje o zadevi lahko znova odločilo o tem, ali je disciplinski organ tožene stranke tožniku zakonito izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V skladu s 3. odst. 166. člena ZPP/77 se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi 498. člena ZPP, saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku. Na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 in ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.