Jedro

Ker je bila prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena, ker je tožnik v njej navajal napačne podatke, je upravni organ ravnal pravilno, ko je nove prošnje tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vložene pred potekom šestmesečnega roka, kot nedopustne zavrgel.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

S sklepom št. Bpp 1732/2010-16 z dne 25.2.2011 je organ za brezplačno pravno pomoč zavrgel tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 19.11.2010 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek pri Okrajnem sodišču v Mariboru, št. III K 61949/2010. Po pregledu zadeve je organ za brezplačno pravno pomoč ugotovil, da je tožnik že v zadevi pod št. Bpp 1357/2010 prosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, njegova prošnja pa je bila z odločbo št. Bpp 1357/2010-6 z dne 29.10.2010 zavrnjena, ker je v prošnji navajal neresnične podatke. Takšno odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo II U 446/2010 z dne 2.2.2011. Organ za brezplačno pravno pomoč se je v nadaljevanju skliceval na peti odstavek 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami) ter 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP in 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP ter tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel. Iz istega razloga je organ za brezplačno pravno pomoč s sklepom št. Bpp 1909/2010-13 z dne 25.2.2011 zavrgel tudi tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zadevo št. III K 40592/2010, ki teče pri Okrožnem sodišču v Mariboru, ter s sklepom št. Bpp 366/2011-2 z dne 25.2.2011 tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zadevo, ki se vodi pri Okrajnim sodiščem v Mariboru pod št. I Kpd 46373/2010. Tožnik s tožbo izpodbija vse tri zgoraj navedene sklepe in navaja, da se organ za brezplačno pravno pomoč neutemeljeno sklicuje na to, da se je o istih zadevah že vodil upravni postopek oziroma je bilo o njih že pravnomočno odločeno in je zato tudi bistveno kršil določbe upravnega postopka s tem, ko je tožnikove prošnje v navedenih zadevah z izpodbijanimi sklepi zavrgel. V zadevi Bpp 1357/2010 je tožnik namreč zaprosil za brezplačno pravno pomoč za zadevo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III K 9809/2010, za zadeve, na katere se nanašajo izpodbijani sklepi, torej za zadeve pri Okrajnem sodišču v Mariboru št. III K 61949/2010 in I Kpd 46373/2010 ter za zadevo III K 40592/2010 Okrožnega sodišča v Mariboru pa doslej še ni vložil prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijane sklepe spremeni tako, da tožnikovim prošnjam ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetne spise.

Tožba ni utemeljena.

Peti odstavek 20. člena ZBPP določa, da če je prosilec v izjavi o svojem premoženjskem stanju, ki se izpolni na obrazcu, ki je del prošnje za brezplačno pravno pomoč, navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč.

Kot izhaja iz izpodbijanih sklepov in predloženih spisov, je bila tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi Bpp 1357/2010-6 z dne 29.10.2010 zavrnjena, ker je tožnik navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Tožnik je namreč v svoji prošnji navedel, da nima nobenega premičnega in nepremičnega premoženja, organ za brezplačno pravno pomoč pa je na podlagi uradnih poizvedb ugotovil, da je tožnik lastnik osebnega avtomobila Audi A6. Takšno odločitev je s sodbo II U 446/2010-5 z dne 2.2.2011 potrdilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru.

Ker je torej tožnik v izjavi o svojem premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, nadaljnjih šest mesecev ne more zaprositi za brezplačno pravno pomoč (peti odstavek 20. člena ZBPP). Tako se pokaže, da so tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, vložene v zadevah Bpp 1732/2010, Bpp 1909/2010 in Bpp 366/2011 nedovoljene, zato jih je organ za brezplačno pravno pomoč pravilno zavrgel (1. točka drugega odstavka 37. člena ZBPP).

Organ za brezplačno pravno pomoč se v izpodbijanih sklepih, razen na peti odstavek 20. člena ZBPP in 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP, sklicuje tudi na 129. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, konkretno na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vloga zavrže, če se o isti stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Sodišče se sicer strinja s trditvijo tožeče stranke, da o zadevah, na katere se nanašajo izpodbijani sklepi, postopek še ni tekel, saj je postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevi Bpp 1357/2010 tekel zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči za drugo zadevo (zadevo Okrajnega sodišča v Mariboru, št. III K 9809/2010), vendar pa je ne glede na to pravna podlaga za izpodbijane sklepe podana v petem odstavku 20. člena ZBPP in 1. točki drugega odstavka 37. člena ZBPP, zato so izpodbijane odločitve pravilne.

Izpodbijani akti so torej tudi po presoji sodišča pravilni in na zakonu utemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.