Jedro

Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi tako moral tožnik, v kolikor je želel, da sodišče z njegovim zaslišanjem ugotavlja tudi obstoj vzročne zveze, to izrecno predlagati. Ker tega ni storil, sodišče tega spornega dejstva ni bilo dolžno ugotavljati z njegovim zaslišanjem, z opustitvijo izvedbe tega dokaza pa mu posledično tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je treba pri določitvi višine pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati tako načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine kot tudi načelo individualizacije odškodnine. Individualne značilnosti vsakega posameznega primera torej niso nepomembne, prav zaslišanje oškodovanca pa predstavlja ključni dokaz za ugotavljanje njegove subjektivne prizadetosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v zavrnilnem delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za strah, ter glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 5.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2004 dalje do plačila, v presežku, za plačilo zneska 89.358,50 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku od vložitve tožbe dalje odškodninsko rento v mesečnem znesku 250,38 EUR in dospele zneske rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega v mesecu za tekoči mesec (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 4.509 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, potem pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh pravdnih strank delno ugodilo. Izpodbijano sodbo je v zvezi s 1. točko izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za strah v višini 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške. V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, in razen v spremenjenem delu, v katerem je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sprejelo deloma napačno odločitev (prisojena je bila previsoka odškodnina za strah, napačna je bila odločitev o obrestnem delu zahtevka ter glede stroškov postopka), soglašalo z razlogi izpodbijane sodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba, ter v delu, v katerem je bilo ugodeno pritožbi tožene stranke, vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje, tako kot prej že sodišče prve stopnje, pri presoji vzročne zveze izhajalo iz mnenja sodnega izvedenca, s katerim se tožnik ni strinjal in je predlagal postavitev novega izvedenca. Sodni izvedenec ni preverjal poslabšanja tožnikovega zdravja zaradi ravnanja tožene stranke, kar je za odločitev v zadevi bistveno, te okoliščine pa ni razložila niti tožnikova lečeča psihiatrinja. Tudi če je tožnik že bil bolan pred prenehanjem delovnega razmerja, je lahko zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do poslabšanja bolezni do te mere, da tožnik ni bil več sposoben za delo in ostale življenjske aktivnosti. Ravno slabšanje zdravstvenega stanja zaradi ravnanja tožene stranke je tisto, kar tožnika upravičuje do odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To dejstvo je ostalo neraziskano. Ni jasno, zakaj sodišče glede tega vprašanja trditev tožnika in mnenja izvedenca ni preverilo s postavitvijo novega izvedenca. S tem zvezi graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki ji pritrjuje sodišče druge stopnje, da se zavrne tožnikov dokazni predlog za njegovo zaslišanje. Le tožnik bi lahko izpovedal o svojih težavah, dokaz z izvedencem pa bi moral biti postavljen šele po njegovem zaslišanju, saj izvedenec s svojim strokovnim znanjem ne more nadomestiti tožnikove izpovedbe. Obrazložitev sodišča, zakaj tožnikovim dokaznim predlogom ni sledilo, je pavšalna in ne omogoča objektivnega preverjanja. Tožniku ni bilo zagotovljeno pravilno in pravično sojenje v skladu z ustavnimi jamstvi. Tako izpodbijana sodba kot tudi sodba sodišča prve stopnje nimata obrazložitve o odločilnih dejstvih in ju ni mogoče preizkusiti. Le glede odškodnine iz naslova strahu je mogoče ugotoviti, da je ta tožniku priznana, vendar pa manjka jasna obrazložitev glede njene višine. Poudarja tudi to, da bi o intenzivnosti in trajanju strahu, ki ga je doživljal, lahko izpovedal le tožnik.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da se glede na omejenost revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe (prvi odstavek 371. člena in 359. člen v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) v presojo, ali v konkretnem primeru ravnanje tožene stranke v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in neizvršitvijo pravnomočnih sodb res predstavlja protipravno ravnanje v smislu, ki ga tej temeljni predpostavki civilnega delikta določa odškodninsko pravo, ni smelo spuščati ter da glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP tudi ni moglo upoštevati revizijskih navedb o procesnih (in tudi materialnopravnih) kršitvah, iz katerih izhaja le, da se tožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča ni podana, saj nista formalno pomanjkljivi niti sodba sodišča prve stopnje niti izpodbijana sodba. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišča druge in prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Tožnik kot revizijski razlog izrecno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa iz revizijskih navedb ni razvidno, v čem naj bi bila zatrjevana t. i. protispisnost podana. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva takšno splošno oziroma zgolj formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Glede vzročne zveze

8. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša tudi na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo nekaterim tožnikovim dokaznim predlogom (za zaslišanje tožnika in za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke) ter na odločitev pritožbenega sodišča, ki je njegovo pritožbo zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitve ustavnih jamstev, na katera se v reviziji sklicuje tožnik. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva ali prepozen. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem (1).

9. Pri tem je treba upoštevati tudi povezanost trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjeval, da svoje zaslišanje predlaga tudi za ugotavljanje vzročne zveze v smislu temeljne predpostavke civilnega delikta. Tožnik je ta dokaz sicer res pravočasno predlagal (in pri njegovi izvedbi vztrajal tudi še na zadnjem naroku za glavno obravnavo), vendar za ugotavljanje drugih dejstev. Glede na načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP, to ni dovolj. Za dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka ponuditi dokaze, in obratno. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi tako moral tožnik, v kolikor je želel, da sodišče z njegovim zaslišanjem ugotavlja tudi obstoj vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in neizvršitvijo pravnomočnih sodnih odločb ter njegovo boleznijo, to izrecno predlagati. Ker tega ni storil, sodišče tega spornega dejstva ni bilo dolžno ugotavljati z njegovim zaslišanjem, z opustitvijo izvedbe tega dokaza pa mu posledično tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

10. Na podlagi določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP je za postavitev novega izvedenca potrebna ocena sodišča, da so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kadar sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je torej mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oziroma da so bile pomanjkljivosti ali dvom odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, pa po nasprotnem razlogovanju postavitev novega izvedenca ni potrebna. Postopanje sodišča bi bilo v takšnih primerih, ko torej sodišče ne bi sledilo predlogu stranke po postavitvi novega izvedenca, lahko tudi napačno, vendar pa v vseh primerih ne bi šlo nujno za procesno kršitev. Relativna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila podana v primeru, ko bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca dvomljivo, nejasno. Če pa sodišče ne postavi novega izvedenca zato, ker meni, da mnenje ni nepopolno, pa gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (2). Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na 10. strani je jasno razvidno, da sodišče novega izvedenca ni postavilo iz razloga, ker je menilo, da je izvedensko mnenje, ki ga je izvedenec na glavni obravnavi tudi dodatno obrazložil, izčrpno in skladno z izpovedbo tožnikove lečeče psihiatrinje ter razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Glede na zgoraj navedeno je tako očitno, da ne gre za relativno bistveno kršitev pravdnega postopka, pač pa za poizkus tožnika, da preko uveljavljanja procesnih kršitev v reviziji izpodbija dokazno presojo sodišča. 11. Revizijske navedbe o tem, da je zaradi ravnanja tožene stranke prišlo do poslabšanja tožnikove bolezni (in da sodbi sodišč druge in prve stopnje o tem nimata razlogov), pomenijo spremembo trditvene podlage v smeri, ki doslej v postopku ni bila ponujena, zato jim revizijsko sodišče ne more slediti.

Glede odmere odškodnine za strah

12. Revizija je utemeljena v delu, v katerem graja neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, ki ga je le-ta predlagal za dokazovanje strahu ob izgubi službe in za lastno eksistenco.

13. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ta obveznost ni absolutna. Sodišče med drugim ni dolžno izvesti dokaza, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, vendar je pri tem razlogu potrebna posebna previdnost – ne sme se namreč pretvoriti v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno. Pri stališču sodišča prve stopnje, da za izvedbo predlaganega dokaza ni bilo potrebe, ker zaslišanje tožnika ne bi doprineslo k razčiščenju dejanskega stanja, pa gre ravno za to. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je treba pri določitvi višine pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati tako načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine kot tudi načelo individualizacije odškodnine. Individualne značilnosti vsakega posameznega primera torej niso nepomembne, prav zaslišanje oškodovanca pa predstavlja ključni dokaz za ugotavljanje njegove subjektivne prizadetosti. Z neupravičeno zavrnitvijo (po oceni revizijskega sodišča tudi dovolj substanciranega) dokaznega predloga za zaslišanje tožnika glede stopnje in trajanja zatrjevanega strahu ter drugih relevantnih okoliščin primera (subjektivna merila iz prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika) sta sodišči nižjih stopenj kršili pravico tožnika do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ugotovljena kršitev je narekovala razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje v zavrnilnem delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za strah, in posledično tudi glede odločitve o stroških postopka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP), ki naj v novem sojenju navedeno procesno kršitev odpravi in odškodnino za strah ponovno odmeri. V zvezi s tem revizijsko sodišče še dodaja, da se glede na omejenost revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe (prvi odstavek 371. člena in 359. člen v zvezi s 383. členom ZPP) z vprašanji, ki se tičejo podlage odškodninske obveznosti za škodo iz naslova strahu (glede obstoja protipravnosti, vzročne zveze, pravno priznane škode), ni smelo ukvarjati.

15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. Galič v Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 56. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 993/2008 z dne 5. 3. 2009.