Jedro

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je pritožbi tožnika delno ugodilo in mu iz naslova nepremoženjske škode prisojeno odškodnino zvišalo za 11.400,00 EUR, preseglo znesek zavarovalne vsote 55.900 EUR, na katerega je v ugovoru opozorila tožena stranka. Tako ima tožena stranka prav, da je z zvišanjem odškodnine njen ugovor postal pravno pomemben, v sodbi sodišča druge stopnje pa o njem res ni nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno odločitvijo glede obresti delno prekoračilo tožbeni zahtevek (381. člen ZPP). Glede na to, da je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi medsebojne povezanosti že razveljavilo celotno odločitev v ugodilnem delu, bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku pri odločitvi o zahtevku v obrestnem delu upoštevati, od kdaj je tožnik sploh zahteval zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov prisojene odškodnine in zakonske zamudne obresti prisoditi le v okviru zahtevka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v ugodilnem delu I. točke izreka in glede odločitve o stroških (II. in III. točka izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 17. 7. 2015 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica, s katero je imel njegov delodajalec sklenjeno pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. 2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval, ko je skočil z bagra potem, ko so odpovedale zavore, da zavorni sistem bagra ni deloval pravilno in je podana odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ugotovilo je tudi obseg škode, ki je tožniku nastala zaradi zloma gležnja leve noge, in ocenilo, da pravična odškodnina za nastale in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem znaša 18.000,00 EUR, za strah 2.100,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 27.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.500,00 EUR, skupaj 49.600,00 EUR. Ker je tožena stranka tožniku 8. 5. 2015 na račun nepremoženjske škode že plačala 40.000,00 EUR, je sodišče ta znesek revaloriziralo na 42.240,00 EUR, kar bi narekovalo plačilo še 7.360,00 EUR. Ker pa sta se zavarovanec toženke in toženka po polici za zavarovanje odgovornosti dogovorila tudi za udeležbo zavarovanca pri vsaki škodi v višini 10 % od sestavin dajatve zavarovalnic, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR, je od prisojene odškodnine odštelo še 2.000,00 EUR. Tako je ugotovilo, da mora tožena stranka tožniku na račun nepremoženjske škode plačati še 5.360,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo tudi odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.374,62 EUR, skupaj torej 6.734,62 EUR. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka odškodninski zahtevek prejela najkasneje 13. 2. 2014, kar pomeni, da se je štirinajstdnevni rok iztekel najkasneje 27. 2. 2014, je v sodbi navedlo, da bi bil tožnik od 1. 3. 2014 upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti, v izreku pa je odločilo drugače: zakonske zamudne obresti je tožniku prisodilo od 1. 3. 2015. 3. Višje sodišče pa je pritožbi tožnika delno ugodilo in je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za nadaljnjih 11.400,00 EUR. Tako je odločilo, da se znesek 6.734,62 EUR, vsebovan v I. točki izreka sodbe, nadomesti z zneskom 18.134,62 EUR, tek zakonskih zamudnih obresti pa je, glede na razliko med obrazložitvijo sodišča prve stopnje in odločitvijo, spremenilo tako, da namesto od 1. 3. 2015 tečejo že od 1. 3. 2014. Spremenilo je tudi odločitev o povrnitvi stroškov prvostopenjskega postopka (II. točka izreka) in odločilo o stroških pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 118/2020 z dne 22. 5. 2020 toženi stranki dopustilo revizijo glede vprašanj: ‒ ali odsotnost vsakršne obrazložitve odločitve sodišče druge stopnje, da se prisojena odškodnina zviša nad zavarovalno vsoto, dogovorjeno z zavarovalno pogodbo med toženo stranko in njenim zavarovancem, ki je odgovoren za škodo, pomeni bistveno kršitev določb postopka? ‒ ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo o teku zamudnih obresti od datuma, od katerega jih tožeča stranka ni zahtevala, prekoračilo tožbeni zahtevek in posledično bistveno kršilo določbe pravdnega postopka? **Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozorila na omejeno zavarovalno vsoto in dogovorjeno odbitno franšizo pri zavarovanju splošne odgovornosti zavarovanca po polici številka 177669038. Opozarja, da je bila po polici za zavarovanje odgovornosti dogovorjena zavarovalna vsota 55.900,00 EUR, določena pa je bila tudi odbitna franšiza v višini 10 % od sestavin dajatve zavarovalnice, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Zato je podala ugovor pasivne legitimacije do zneska odbitne franšize in nad zneskom zavarovalne vsote. Tožena stranka opozarja, da je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo 49.600,00 EUR in je ob upoštevanju že izplačane in valorizirane odškodnine ter z zavarovalno pogodbo dogovorjene odbitne franšize v znesku 2.000,00 EUR tožniku prisodilo še 5.360,00 EUR odškodnine, za premoženjsko škodo pa še 1.374,62 EUR. Po sodbi sodišča prve stopnje prisojena odškodnina tako ni presegala dogovorjene zavarovalne vsote, ki v konkretnem primeru ob upoštevanju odbitne franšize znaša 53.900,00 EUR. Tožena stranka opozarja, da je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino zvišalo za 11.400,00 EUR pri tem pa ni upoštevalo omejitve zavarovalnega jamstva. Tako je škodo ocenilo na 58.658,89 EUR kar je za 4.758,89 EUR nad zavarovalno vsoto. Opozarja, da je sodišče druge stopnje določbo prvega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uporabilo nepravilno, saj ni upoštevalo zgornje meje obveznosti tožene stranke skladno z določili OZ in zavarovalne pogodbe, ob tem pa tudi ni zavzelo nobenega stališča do ugovora omejene zavarovalne vsote. Tožena stranka opozarja, da je drugostopenjsko sodišče nezakonito odločilo tudi o zamudnih obrestih. Del obresti po spremenjeni sodbi je namreč prisodilo preko tožbenega zahtevka in s tem kršilo osnovno načelo pravdnega postopka, to je načelo dispozitivnosti, ki je opredeljeno v 2. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 10. 11. 2016 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je med drugim zakonske zamudne obresti zahtevala od zneska 40.000,00 EUR od 1. 3. 2015 do 4. 8. 2015, od zneska 524,27 EUR pa od 31. 5. 2015 do 4. 8. 2015, od zneska 1.203,98 EUR (prisojeno je bilo 1.073,39 EUR) od 27. 8. 2014 do plačila in od zneska 65,00 EUR od 25. 3. 2014 do plačila. Sodišče druge stopnje pa je zakonske zamudne obresti prisodilo od 1. 3. 2014 dalje do plačila. Tožena stranka se glede nezakonitosti odločitve o prisoji odškodnine nad pogodbeno dogovorjeno zavarovalno vsoto sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 28/2019, II Ips 153/2017, II Ips 709/2008, II Ips 299/2011, II Ips 116/1995 in II Ips 294/2006, glede pomanjkljivosti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 33/2015, glede prekoračitve tožbenega zahtevka pri odločitvi o zamudnih obrestih pa na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 117/2005. Meni, da je sodišče druge stopnje z izdajo izpodbijane sodbe kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo ter odstopilo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ustrezno spremeni, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v nov postopek.

6. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le glede dopuščenih pravnih vprašanj, ki pa se nanašajo na očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne na zmotno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

9. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da je bila v polici za zavarovanje odgovornosti št. 0177669038, sklenjeni s tožnikovim delodajalcem, dogovorjena zavarovalna vsota 55.900 EUR in udeležba zavarovanca v višini 10 % od sestavin dajatve zavarovalnic, vendar ne manj kot 250 EUR in ne več kot 2000 EUR (polica na B10). Sodišče prve stopnje je ta ugovor povzelo na 8. strani obrazložitve in ga je tudi upoštevalo pri izračunu (42. točka obrazložitve) prisojene odškodnine. V obrazložitvi ni odgovorilo na ugovor glede limita zavarovalne vsote, ker ga s prisojenim zneskom ni doseglo.

10. Sodišče druge stopnje pa je s tem, ko je pritožbi tožnika delno ugodilo in mu iz naslova nepremoženjske škode prisojeno odškodnino zvišalo za 11.400,00 EUR, preseglo znesek zavarovalne vsote 55.900 EUR, na katerega je v ugovoru opozorila tožena stranka. Tako ima tožena stranka prav, da je z zvišanjem odškodnine njen ugovor postal pravno pomemben, v sodbi sodišča druge stopnje pa o njem res ni nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje zaradi medsebojne povezanosti razveljavilo v celotnem ugodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje odgovoriti na ugovor tožene stranke, da ni podana njena pasivna legitimacija za plačilo do zneska odbitne franšize in nad zneskom zavarovalne vsote.

11. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 10. 11. 2016 tožbeni zahtevek spremenila tudi glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti in jih je zahtevala od zneska 40.000,00 EUR od 1. 3. 2015 do 4. 8. 2015, od zneska 524,27 EUR od 31. 5. 2015 do 4. 8. 2015, od zneska 1.203,98 EUR od 27. 8. 2014 do plačila in od zneska 65,00 EUR od 25. 3. 2014 do plačila. Tako ima tožena stranka prav, ko opozarja, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno odločitvijo glede obresti delno prekoračilo tožbeni zahtevek (381. člen ZPP). Glede na to, da je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi medsebojne povezanosti že razveljavilo celotno odločitev v ugodilnem delu, bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku pri odločitvi o zahtevku v obrestnem delu upoštevati, od kdaj je tožnik sploh zahteval zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov prisojene odškodnine in zakonske zamudne obresti prisoditi le v okviru zahtevka.

12. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).