Jedro

Bistvo tožnikove pritožbe je v zatrjevanju, da tožena stranka ni imela oblikovanih kriterijev za to, kateremu delavcu bo ponudila katero delovno mesto. Vendar pa tovrstna obveznost za delodajalca v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove ni predvidena. Pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni obrazložila kriterijev glede ponudbe novih delovnih mest (pri čemer tožnik tovrstnih trditev v postopku na prvi stopnji niti ni podal) ne morejo privesti do zaključka o nezakoniti odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2017, na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela preddelavec tiskarne z dne 30. 3. 2016 ni prenehala in še velja, na poziv nazaj na delo na to delovno mesto, na priznanje razlike v plači med tem delovnim mestom in na delovnem mestu upravljalec procesnih strojev vse do ponovnega nastopa dela na delovnem mestu preddelavec tiskarne. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. V odpovedi se je zgolj na splošno sklicevala na ekonomski in organizacijski razlog. Razlogi odpovedi so namenjeni temu, da se ga premesti na manj vrednoteno delovno mesto. Ne strinja se, da je pri izbiri, kateremu delavcu bo ponujeno katero delovno mesto, upošteven kriterij dolžine delovne dobe. S tem, ko je sodišče razlogovalo o navedenem kriteriju, je prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Ker je svojo odločitev oprlo na to odločilno dejstvo, je kršilo razpravno načelo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Neustrezna je ugotovitev, da je tožena stranka z izvedeno reorganizacijo dokazala pozitiven učinek odpovedi oziroma razloge za ukinitev delovnega mesta preddelavec tiskarne. Tožnik se strinja, da je tiskarski stroj št. 15 pripomogel k povečanju proizvodnje. Poudarja pa, da je nemogoče med seboj primerjati proizvodne učinke starega stroja št. 17 z novim, učinkovitejšim strojem št. 15. Tudi ne nasprotuje reorganizaciji v smislu ukinitve delovnega mesta preddelavec tiskarne. Zanj je sporno to, da mu je bilo ponujeno delovno mesto z bistveno nižjo plačo, ne da bi pri tem bili upoštevani kriteriji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Že na tem mestu pa poudarja, da je v izpodbijani sodbi odvečno razlogovanje sodišča prve stopnje glede tega, kaj naj bi bil kriterij tožene stranke za to, da je tožniku ponudila delovno mesto upravljalca procesnih strojev, ostalima dvema delavcema (ki sta pred tem skupaj s tožnikom zasedala delovno mesto preddelavec tiskarne), pa delovno mesto tiskar I. Delovno mesto upravljalec procesnih strojev je namreč nižje vrednoteno delovno mesto kot ostali dve omenjeni delovni mesti. Medtem, ko se za tožnikova sodelavca višina plače na novem delovnem mestu ni spremenila, je tožnikova plača na novem delovnem mestu za 184,90 EUR nižja.

7. Bistvo tožnikove pritožbe je v zatrjevanju, da tožena stranka ni imela oblikovanih kriterijev za to, kateremu delavcu bo ponudila katero delovno mesto. Vendar pa tovrstna obveznost za delodajalca v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove ni predvidena. Pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni obrazložila kriterijev glede ponudbe novih delovnih mest (pri čemer tožnik tovrstnih trditev v postopku na prvi stopnji niti ni podal) ne morejo privesti do zaključka o nezakoniti odpovedi.

8. Sodišče prve stopnje je izpostavilo kot pravilno postopanje tožene stranke, da se delavcu z daljšo delovno dobo ponudi višje vrednoteno delovno mesto. Ugotovilo je, da je bila dolžina delovne dobe pri toženi stranki tisti kriterij, ki naj bi vplival na odločitev tožene stranke, komu bo ponujeno katero delovno mesto. Za navedeno razlogovanje sodišča prve stopnje v navedbah strank res ni nobene podlage. Vendar pa je bolj pomembno to, da sploh ne gre za odločilna dejstva tega spora. Ker gre torej za nerelevantne okoliščine, pritožba neutemeljeno uveljavlja prekoračitev trditvene podlage tožene stranke, kršitev razpravnega načela oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje mimo oziroma brez navedb strank razlogovalo o odločilnih dejstvih spora, bi to lahko predstavljalo postopkovno kršitev, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

9. Ker pa gre za okoliščine, ki so bile zgolj predmet izpovedi, ne pa navedb strank, so pritožbene navedbe v zvezi s tem celo nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člen ZPP).

10. Prav tako tožnik v zvezi z omenjeno dolžino delovne dobe ni zatrjeval npr. diskriminacije, da bi eventualno v tem smislu na toženo stranko prešlo breme dokazovanja nasprotnega. Sicer pa tudi, če bi se očitki diskriminacije pri ponudbi novega delovnega mesta pokazali za utemeljene, to ne bi moglo imeti vpliva na odločitev v tem sporu, pač pa npr. kvečjemu v kakšnem posebnem odškodninskem sporu. V predmetnem sporu je ključno zgolj vprašanje, ali je bila tožniku redna odpoved iz poslovnega razloga podana iz utemeljenega razloga.

11. Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe ZDR-1, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 91. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožena stranka je tožniku ob podaji odpovedi ponudila neustrezno zaposlitev (za novo delovno mesto se zahteva IV. stopnja izobrazbe, za prejšnje pa V. stopnja izobrazbe) ter mu zaradi tega priznala tudi sorazmerni del odpravnine. Glede na postavljeni zahtevek okoliščina neustrezne zaposlitve, ki med strankama ni sporna, ni pomembna.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da odpovedni razlog (ekonomski in organizacijski) ni bil podan, ter da naj bi ga tožena stranka uveljavljala zgolj pavšalno. Tožena stranka je odpoved določno obrazložila. Odpovedni razlog se je nanašal predvsem na zasledovanje povečane učinkovitosti zaradi opustitve dela na zastarelem tiskarskem stroju št. 17 (na katerem je delal tožnik s sodelavci na delovnem mestu preddelavec tiskarne) in prenosom dela na novejši, učinkovitejši tiskarski stroj št. 15, kar je imelo za posledico ukinitev delovnega mesta preddelavec tiskarne.

13. Tožnik v pritožbi izrecno navaja, da ne nasprotuje reorganizaciji v smislu ukinitve delovnega mesta preddelavec tiskarne. Prav tako se izrecno strinja, da tiskarski stroj št. 15 pripomore k povečanju proizvodnje. Navedeno pa kaže ravno v smer obstoja odpovednega razloga. Nerelevantno je tožnikovo poudarjanje, da ni mogoče med seboj primerjati proizvodne učinke starega stroja št. 17 z novim, učinkovitejšim strojem št. 15. Prav tako ne drži, da bi morala tožena stranka s finančnimi rezultati poslovanja dokazati obstoj ekonomskega razloga. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedbe ustreznih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu preddelavec tiskarne oziroma je bilo onemogočeno nadaljevanje opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka ter drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

14. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker v sporu ni uspel (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške ne glede na uspeh (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).