15. 11. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marka Brdnika, ki ga zastopa Simona Marko, odvetnica v Mariboru, na seji 15. novembra 2023

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 39580/2017 z dne 7. 1. 2021, sodba Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 39580/2017 z dne 26. 3. 2019 in sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. III K 39580/2017 z dne 20. 9. 2018 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 – v nadaljevanju KZ-1) in mu je bila izrečena pogojna obsodba v trajanju treh mesecev s preizkusno dobo enega leta.[1] Vrhovno sodišče je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

2.Vrhovno sodišče je pritrdilo stališčem nižjih sodišč, da iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 235. člena KZ-1, kar naj bi obe sodišči tudi obširno in razumno obrazložili. Navedlo je, da morata biti za obstoj temeljne oblike tega kaznivega dejanja izpolnjena dva pogoja, in sicer obstoj poslovne listine ter lažni podatek v njej. Predmetno kaznivo dejanje naj bi bilo podano, ko storilec poslovno listino uporabi kot resnično, vedoč, da je lažna. Očitek pritožniku naj bi bil, da je uporabil lažno listino kot pravo s tem, da je delavcu izdal pisni obračun plače – plačilno listo, v kateri je bil prikazan znesek odtegljaja v korist zavarovalnice. Ta podatek v plačilni listi tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni bil resničen oziroma je bil lažen, saj pritožnik navedenega zneska zavarovalnici ni nakazal. To je po presoji sodišča storil z namenom prikazati, da je bil oškodovančev dolg do upnika poplačan, s tem pa je dosegel, da je bil delavcu izplačan nižji znesek plače. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je pritožnik dejanje izvršil z direktnim naklepom, saj je vedel, da je dolžan v pisnem obračunu navesti zgolj resnične podatke, pa tega ni hotel storiti, temveč je na plačilni listi navedel neresnične podatke in tako delavcu izplačal nižjo plačo.

3.Pritožnik med drugim zatrjuje, da ga je sodišče obsodilo za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin, ne da bi bili v njegovem ravnanju podani vsi znaki tega kaznivega dejanja, s čimer po vsebini zatrjuje kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Trdi, da s tem, ko na plačilni listi navedenega zneska za poplačilo dolga delavca zavarovalnici ni nakazal oziroma ni izvedel plačila, ni storil kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Obračun odtegljaja za zavarovalnico na plačilni listi naj bi navedel zato, ker naj bi bil to po sklepu o izvršbi dolžan storiti, za samo izvedbo nakazila pa naj ne bi imel dovolj sredstev. Pritožnik zatrjuje, da noben podatek, ki je na plačilni listi za december 2015, ni lažen, posledično pa naj ne bi šlo za listino z lažno vsebino.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-199/21 z dne 11. 4. 2023 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče.

B. – I.

5.Po oceni Ustavnega sodišča pritožnik v ustavni pritožbi izpostavlja pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, in sicer, ali so stališča, ki so jih sodišča sprejela glede zakonskega znaka "lažna poslovna listina", v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave.[2] Ustavno sodišče je preizkus utemeljenosti ustavne pritožbe opravilo le v navedenem obsegu, drugih očitkov iz ustavne pritožbe pa ni presojalo, ker je ocenilo, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi presegala pomen konkretne zadeve v smislu druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.[3]

B. – II.

6.Ustava v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz navedene ustavne določbe izhaja več zahtev, pri čemer je za obravnavano zadevo pomembna zlasti prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta), ki zavezuje tako zakonodajalca kot tudi sodišče.[4] Pri presoji, ali obdolženčevo ravnanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja, sodišče s svojo razlago v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja jasno in določno vnesel na abstraktni ravni že zakonodajalec. Dopustne so torej le tiste metode razlage, ki ostajajo strogo znotraj mogočega besednega pomena, nedopustna pa je uporaba analogije (lex stricta).[6] Do obsodbe za kaznivo dejanje lahko pride tako šele, ko sodišče iz zakonske določbe izlušči abstraktni, tj. zakonski dejanski stan, iz življenjskega primera konkretni dejanski stan in nato ob primerjavi obeh ugotovi, da je konkretni dejanski stan primer zakonskega dejanskega stanu, na katerega se navezuje določena pravna posledica (kazenska sankcija).[7] Da bi torej ravnanje posameznika pomenilo kaznivo dejanje in da bi bil storilec zanj tudi kriv, mora izpolnjevati vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Iz tega izhaja zahteva, da mora opis kaznivega dejanja (konkretni dejanski stan, če ga primerjamo z zakonskim dejanskim stanom kaznivega dejanja) vsebovati vse znake kaznivega dejanja. Če kateri izmed njih v njem manjka, gre za kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu.[8]

7.Pritožnik očitke o kršitvi načela zakonitosti iz 28. člena Ustave uveljavlja tako zoper obtožbo kot tudi zoper izpodbijane sodbe, vendar pa z očitki, ki se nanašajo na obtožbo, ne more uspeti.[9] Ustavno sodišče se namreč v postopku z ustavno pritožbo ne spušča v presojo obtožnega akta, saj je njegova kontrola stvar kazenskega sodišča. Ustavnomaterialno jamstvo načela zakonitosti v kazenskem pravu se po ustaljeni ustavnosodni presoji nanaša na sodbo in ne na obtožni akt.[10]

8.Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1, za katero je bilo obsojen pritožnik, se v upoštevnem delu glasi:

"(1) Kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine in evidence, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo ali kot podlaga za davčni nadzor, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi tako knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi neuporabne poslovne knjige, listine ali spise iz prejšnjega odstavka.

9.Pritožniku se je očitala storitev kaznivega dejanja iz drugega odstavka 235. člena KZ-1. V skladu s teorijo in sodno prakso se namreč dejanje storilca, ki izpolni vse zakonske znake iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, v nadaljevanju pa táko ponarejeno listino tudi uporabi, zaradi načela subsidiarnosti kvalificira zgolj kot kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1.[11] Iz abstraktnega dejanskega stanu lahko torej (med drugim)[12] razberemo zakonska znaka obstoj lažne poslovne listine ter njena uporaba kot resnične listine.

10.Bistveni del izreka sodbe I. stopnje, iz katerega lahko razberemo konkretni dejanski stan, pritožniku očita, da je: "[…] januarja 2016 […] lažno poslovno listino, ki jo mora voditi po zakonu […] in je pomembna za poslovni promet z drugimi fizičnimi osebami […], uporabil kot resnično, ko je kot edini družbenik, prokurist in dejansko poslovodeča oseba družbe CFR, d. o. o., delavcu […] izdal pisni obračun plače za december 2015, v katerem je bilo navedeno, da je družba CFR, d. o. o., od plače […] odtegnila 447,95 EUR v korist Generali zavarovalnice, d. d., čeprav je vedel, da družba CFR, d. o. o., teh sredstev upniku Generali zavarovalnica, d. d., ni nakazala". Sodišča so torej kot lažno poslovno listino prepoznala pisni obračun plače za december 2015 z navedenim odtegljajem 447,95 EUR v korist zavarovalnice, kot uporabo te listine kot resnične pa izdajo pisnega obračuna plače delavcu.

11.Pritožnik vsebinsko izpodbija stališče sodišč o obstoju znaka "lažna poslovna listina". V KZ-1 sicer ni zaslediti opredelitve pojma lažna poslovna listina.[13] Kot referenčni okvir, ki lahko na praktični ravni pripomore k pravilnemu razlikovanju med pristno in lažno poslovno listino, teorija ponuja uporabo računovodskih standardov, ki knjigovodske listine, to so v določeni (papirni ali elektronski) obliki sestavljeni zapisi o tistih poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke, opredeljuje kot verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnih koli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.[14] Lažnost vsebine je lahko posledica vpisa lažnih podatkov v listino kot tudi z njo povezane opustitve vpisa kakšnega pomembnega podatka.[15]

12.Sodišča so ugotovila, da je pritožnik na pisnem obračunu plače za december 2015 oziroma plačilni listi, ki jo je izdal in izročil delavcu, na podlagi sklepa o izvršbi prikazal odtegljaj v korist zavarovalnice, čeprav je vedel, da tega zneska ni izplačal ne na dan izdaje plačilne liste ne kasneje.[16] Zato so sodišča presodila, da je bil podatek o odtegljaju zneska za zavarovalnico lažen. Ključno vprašanje z vidika načela zakonitosti pa je, ali je bila zaradi tega plačilna lista res "lažna" in ali je pritožnik s takšnim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Iz obrazložitve Vrhovnega sodišča izhaja, da je kaznivo dejanje podano,[17] ko storilec poslovno listino uporabi kot resnično, vedoč, da je sicer lažna. Kot uporaba se pritožniku očita izdaja pisnega obračuna plače delavcu.[18] Vendar pa iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni jasno, kako je bila lahko plačilna lista lažna v trenutku dokončanja kaznivega dejanja, torej ko jo je pritožnik izdal delavcu, če je vsebovala pravilne podatke, ki jih je po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – v nadaljevanju ZIZ) in sklepu o izvršbi morala vsebovati.[19] Pritožnik je bil namreč kot delodajalec v skladu z ZIZ dolžan ravnati po sklepu o izvršbi, saj v nasprotnem primeru odgovarja za škodo, ki jo z neupoštevanjem sklepa o izvršbi povzroči upniku.[20]

13.V zvezi z lažnostjo podatkov v plačilni listi se kot pomembno izkaže vprašanje narave plačilne liste oziroma pisnega obračuna plače. Če je namreč plačilna lista potrdilo o predhodno že izvršenem izplačilu plače, potem stališče sodišč ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov z vidika načela zakonitosti; v takem primeru bi pritožnik z izdajo in uporabo plačilne liste dejansko potrdil izplačilo plače in odtegljaja, čeprav plačilo dolga zavarovalnici ne bi bilo izvršeno. V takšnem primeru tisto, kar bi izhajalo iz plačilne liste, ne bi bilo resnično, temveč lažno. Plačilna lista bi namreč v takem primeru potrjevala izplačilo nečesa, kar predhodno ne bi bilo plačano, in bi bila zato v tem delu dejansko lažna. Če pa je plačilna lista šele napoved prihodnjega izplačila plače oziroma potrdilo, do katerih izplačil je delavec upravičen, potem je stališče sodišč ustavnopravno sporno. V takem primeru namreč iz plačilne liste šele izhaja, kaj vse je delodajalec na plačilni dan dolžan plačati delavcu, morebitnim njegovim upnikom ter v blagajno davkov in prispevkov. Morebitno neizplačilo zneskov iz pisnega obračuna plače je v takem primeru dolg delodajalca do delavca oziroma drugih prejemnikov izplačil, sama navedba bodočih plačil, ki kasneje sicer niso izvršena, pa ne pomeni, da gre za lažne podatke.

14.Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19 in 15/22 – v nadaljevanju ZDR-1) glede pisnega obračuna plače določa le, da mora biti plača delavcu na razpolago na določen plačilni dan[21] in da mora delodajalec delavcu do konca plačilnega dne izdati pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan.[22] Poleg tega tretji odstavek 135. člena ZDR-1 določa, da je pisni obračun plače verodostojna listina, na podlagi katere lahko delavec, če določen znesek iz pisnega obračuna ni bil izplačan, takšno poplačilo doseže v izvršilnem postopku, prav tako pa lahko poplačilo svojih terjatev doseže delavčev upnik.[23] Tega, ali mora biti plača na računu delavca že v trenutku izdaje ali izročitve plačilne liste delavcu ali lahko šele kasneje, ZDR-1 torej ne določa. Zdi pa se logično, da se plačilne liste oziroma pisni obračuni plač izdajajo vnaprej, pred samim izplačilom plače, saj so podlaga za izplačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki šele bodo izvedena v prihodnosti (osnovna plača, delovna uspešnost, razni dodatki, regres, nadomestila plače, stroški …). Pisni obračun plače vsebuje torej podatke, kaj vse in komu mora delodajalec izplačati, na njej pa je naveden tudi plačilni dan, torej dan, ko bodo navedeni prejemki iz obračuna plače delavcu dejansko izplačani in mu bodo na razpolago na bančnem računu. Upoštevaje vse navedeno, zlasti pa okoliščine konkretnega primera, je mogoče zaključiti, da je (bil) pisni obračun plače za december 2015, ki ga je izdal pritožnik, napoved bodočega izplačila plače oziroma potrdilo, do katerih izplačil je (bil) delavec upravičen.[24]

15.Glede na ugotovljeno naravo pisnega obračuna plače oziroma plačilne liste je stališče sodišč, da je podatek v pisnem obračunu plače za december 2015 o odtegljaju dolga delavca v znesku 447,95 EUR na račun zavarovalnice lažen, čeprav je temeljil na zavezujočem sklepu o izvršbi, ustavnopravno sporno z vidika načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Namreč v času izdaje pisnega obračuna plače in njene uporabe, to je izročitve delavcu, noben podatek v plačilni listi ni bil lažen. Nepravilnost v ravnanju pritožnika je nastopila šele kasneje, po izdaji plačilne liste in po njeni izročitvi delavcu, to je po uporabi te listine, in sicer s tem, ko pritožnik tega obračunanega odtegljaja nato finančno ni realiziral oziroma izvršil. Po ugotovitvah sodišč v trenutku izdaje plačilne liste (22. 1. 2018) oziroma njene izročitve delavcu (23. 1. 2018) pritožnik še ni nič izplačal, torej tudi plače ne (ta je bila po ugotovitvah sodišča nakazana šele 28. 1. 2016).[25] Po stališču sodišč naj bi bilo torej od tega, ali je pritožnik že ob uporabi domnevno lažne listine izvršil (vsa) plačila ali ne, odvisno, ali je bila plačilna lista, v kateri se podatki od njene izdaje delavcu niso v ničemer spreminjali, lažna ali resnična, kar pomeni, da naj bi bil šele od prihodnjih ravnanj pritožnika odvisen tudi obstoj zakonskih znakov očitanega mu kaznivega dejanja.[26]

16.Nobenega dvoma ni, da je bil pritožnik v skladu z zavezujočim sklepom o izvršbi dolžan navedeni odtegljaj za zavarovalnico tudi finančno izvesti, torej izplačati. Zaradi navedenega odtegljaja je bila namreč delavcu izplačana nižja plača, delavčevega dolga do zavarovalnice pa pritožnik kljub temu ni poplačal.[27] Vendar pa stališče sodišč, da je zaradi neizplačila navedenega odtegljaja zavarovalnici plačilna lista (p)ostala lažna, krši načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Z njim so namreč sodišča zakonski znak "lažna poslovna listina" razložila preohlapno in na ta način s svojo razlago zakonskega znaka kaznivega dejanja sama določila, da je kaznivo dejanje tudi ravnanje, ki ga zakonodajalec sicer ni zajel v polje kaznivosti. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ki bo pri vnovični presoji moralo upoštevati stališča iz te odločbe (1. točka izreka).

17.Ob tem je treba poudariti, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati, ali je pritožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kakega drugega kaznivega dejanja ali pa gre morda res zgolj za upniško-dolžniško razmerje, kot to trdi pritožnik. Presoja o tem je namreč najprej v pristojnosti tožilstva, ki sestavi obtožni akt, nato pa v pristojnosti rednih sodišč, ki o obtožnem aktu odločajo.

18.Pritožnik predlaga, naj se mu povrnejo stroški postopka z ustavno pritožbo. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ki v obravnavanem primeru niso podani. Ustavno sodišče je zato odločilo, da pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

19.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Točko 1 izreka je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovale sodnice Kogovšek Šalamon, Mežnar in Šugman Stubbs. Sodnica Kogovšek Šalamon je dala odklonilno ločeno mnenje, sodnik Čeferin pa pritrdilno ločeno mnenje. Ustavno sodišče je 2. točko izreka sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto

Predsednik

[1]Pritožniku je bilo naloženo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu v znesku 447,95 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

[2]Po drugem odstavku 55.b člena ZUstS se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Ker je bila pritožniku izrečena pogojna obsodba, po ustaljeni ustavnosodni presoji pogoj hujših posledic ni izpolnjen (glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-108/15 z dne 19. 5. 2020).

[3]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-558/19 z dne 12. 1. 2023 (Uradni list RS, št. 17/23), 13. točka obrazložitve, in št. Up-754/19 z dne 10. 11. 2022, 7. točka obrazložitve.

[4]Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 16), 10. točka obrazložitve, in št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 13), 16. točka obrazložitve.

[5]Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-259/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 51), 12. točka obrazložitve, in št. Up-550/14 z dne 13. 4. 2017 (Uradni list RS, št. 24/17, in OdlUS XXII, 20), 6. točka obrazložitve.

[6]Tako Ustavno sodišče že v odločbah št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000 in 39/2000 – popr., ter OdlUS IX, 58), 16. točka obrazložitve, in št. U-I-73/09 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 33), 17. točka obrazložitve.

[7]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 21. točka obrazložitve.

[8]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 23. točka obrazložitve, št. Up-259/00, 12. točka obrazložitve, in št. Up-758/03 z dne 23. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 66/05, in OdlUS XIV, 96), 7. točka obrazložitve.

[9]Gre za očitek o zakonskem znaku "uporaba lažne poslovne listine kot resnične", ki ga pritožnik uperja zoper obtožbo (drugi odstavek na 7. strani ustavne pritožbe).

[10]Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-366/05 z dne 19. 4. 2007. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-879/14, 19. točka obrazložitve.

[11]Prim. J. Kozina in J. Čejvanovič, Komentar k 235. členu KZ-1, v: D. Korošec et al. (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 1089–1090.

[12]Kazenskopravni pojem poslovna listina mora sicer izpolniti tri poglavitne pogoje, in sicer 1) obveznost njenega vodenja po zakonu ali iz njega izvedenem podzakonskem predpisu, 2) njena pravnoposlovna pomembnost v gospodarskem poslovanju ter 3) lažna vsebina (J. Kozina, J. Čejvanovič, nav. delo, str. 1090). Prvih dveh pogojev Ustavno sodišče ni presojalo, saj ju pritožnik ne izpodbija.

[13]SSKJ kot "lažno" navaja tisto, kar vsebuje laž, neresnico.

[14]Glej J. Kozina in J. Čejvanovič, nav. delo, str. 1094.

[15]Glej prav tam, str. 1090.

[16]Besedilo v izreku sodbe je oblikovano v pretekliku.

[17]Torej je mogoče razumeti, da je bilo kaznivo dejanje takrat tudi dokončano.

[18]V izreku sodbe se kot datum storitve kaznivega dejanja navaja januar 2016, iz obrazložitve pa izhaja, da je bila plačilna lista sestavljena 22. 1. 2016, istega dne bi morala biti izplačana tudi plača, pritožnik pa je plačilno listo izročil delavcu 23. 1. 2016.

[19]V skladu s 129. členom ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na plačo zarubi določen del plače in naloži delodajalcu, da mora po pravnomočnosti tega sklepa plačati oziroma plačevati upniku denarni znesek oziroma denarne zneske, za katere je dovolilo izvršbo.

[20]Prim. četrti odstavek 134. člena ZIZ, ki določa: "Delodajalec in dolžnikov dolžnik, ki ni ravnal po sklepu o izvršbi ali po prvem ali drugem odstavku 133.a člena tega zakona, in delodajalec, ki ni ravnal po drugem ali tretjem odstavku 133. člena tega zakona, sta odgovorna za škodo, ki jo zaradi tega utrpi upnik."

[21]Prvi odstavek 135. člena ZDR-1.

[22]Drugi odstavek 135. člena ZDR-1.

[23]Prvi odstavek 134. člena ZIZ določa: "Upnik lahko predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu, naj mu poravna vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu o izvršbi."

[24]Nasprotno stališče bi pomenilo, da je tudi sicer pravilno sestavljena plačilna lista, po kateri pa plača nato ne bi bila tudi izplačana, lažna zgolj zaradi neizvedbe izplačila plače, kar gotovo ne drži. Po sodni praksi v primeru neizplačila plače ne gre za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin iz prvega odstavka 235. člena KZ-1, temveč za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev iz 196. člena KZ-1, pri čemer je kaznivo dejanje podano tudi v primeru neizplačila zgolj ene plače. Prim. sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 4235/2018 z dne 19. 1. 2022 ter K. Filipčič, L. Tičar, Komentar k 196. členu KZ-1, v: D. Korošec et al. (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 402. V skladu s 27. točko prvega odstavka 217. člena ZDR-1 pa stori delodajalec prekršek, če delavcu ne izplača plače ali mu ne izda pisnega obračuna v skladu s 134. in 135. členom ZDR-1.

[25]Na plačilni listi je sicer zapisano, da je datum izplačila 22. 1. 2016 (priloga na list. št. 80), vendar je sodišče ugotovilo, da je bila plača izplačana 28. 1. 2016.

[26]Upoštevaje stališče sodišč, bi bila plačilna lista v trenutku uporabe lažna tudi v delu, ki se nanaša na izplačilo plače, saj je bila ta izplačana šele 28. 1. 2016.

[27]Zaradi takšnega ravnanja delodajalec odgovarja tudi upniku. Prim. že citirana prvi in četrti odstavek 134. člena ZIZ.

28. 11. 2023

ODKLONILNO LOČENO MNENJE

SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K ODLOČBI ŠT. Up-199/21

Z DNE 15. 11. 2023, KI SE MU

PRIDRUŽUJE SODNICA DR. KATJA ŠUGMAN STUBBS

Inkriminacija ponareditve poslovne listine

1.Ustavno sodišče je odločilo, da so sodišča z uporabo 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) (ponareditev poslovne listine) kršila načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Odločbe Ustavnega sodišča nisem podprla, ker je po mojem mnenju neskladna tako z ugotovljenim dejanskim stanjem v obravnavani zadevi kot zato, ker ne upošteva sistema obveznosti delodajalca na področju izvršbe na plačo.

2.Delodajalec je 4. 12. 2015 prejel sklep o izvršbi z rokom plačila 8 dni, kakor ga določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) (tretji odstavek 44. člena). Svojo obveznost po ZIZ je takrat prvič zakonsko prekršil, saj nakazila ni izvedel v predpisanem roku, ob pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Minil je mesec december, ko je bila obračunana plača za november, ko delodajalec prav tako ni izvedel odtegljaja in ga ob plačilu plače ni obračunal. Minil je še en mesec, nato je bila 22. 1. 2016 za delavca izdana plačilna lista za december, na kateri je bil obračunan odtegljaj, ki pa še vedno ni bil plačan. V tem trenutku je bil delodajalec že dlje časa v zamudi s plačilom odtegljaja. Plačilna lista, na kateri je bil ta odtegljaj prikazan, a še ne plačan, je bila delavcu vročena 23. 1. 2016, 28. 1. 2016 pa mu je bila izplačana plača, zmanjšana za odtegljaj, ki pa še vedno ni bil plačan (in ni bil plačan tudi nikoli kasneje). Nesporno je, da neupoštevanje osemdnevnega roka iz sklepa o izvršbi ni kaznivo dejanje, kaznivo dejanje pa je bilo, po stališčih sodišč, neplačilo in prikazovanje, kakor da je bil odtegljaj izveden.

3.Kot ključno se je pri presoji ravnanja z vidika 28. člena Ustave izkazalo vprašanje, kdaj mora delodajalec dejansko izvesti odtegljaj, glede na to, da se plača izplačuje praviloma enkrat v mesecu, kakšno mora biti torej postopanje delodajalca, kadar osemdnevni rok za izvedbo odtegljaja poteče pred izdajo plačilne liste: i) ali mora plačati najkasneje ob poteku roka, nato pa izda plačilno listo, na kateri že odvedeni odtegljaj zgolj prikaže, ali ii) odtegljaja pred izdajo plačilne liste sploh ne more izvesti, saj odtegljaj odvede šele od plače, ta pa pred izdajo plačilne liste ne more biti izplačana. Postavilo se je tudi vprašanje, ali je odtegljaj po sklepu o izvršbi na plačo primerljiv s plačo in prispevki, ki so vedno plačani šele hkrati z izdajo plačilne liste ali po njej, ali pa gre za drugačno vrsto dajatve, ki ni vezana na izdajo plačilne liste. Je plačilna lista napoved odtegljaja ali potrditev že izvedenega odtegljaja?

4.V izglasovani odločbi je zavzeto prvo stališče, torej da je bila v konkretnem primeru plačilna lista napoved odtegljaja ter da v času izdaje plačilna lista ni mogla biti lažna, ker naj ne bi potrjevala že izvedenega odtegljaja. Ravnanje delodajalca je bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča problematično šele po tem, ko je plačilno listo že izdal, saj da šele zatem ni izvedel nakazila, ki bi ga na podlagi plačilne liste moral izvesti.

5.Menim, da je odločba napačna, saj je iz ZIZ jasno, da je obveznost izvedbe odtegljaja nastopila že več kot mesec dni prej, preden je bila izdana plačilna lista. Odtegljaj je bil obračunan, kakor da bi bil izplačan, hkrati pa je bila delavcu izplačana nižja plača, zmanjšana za odtegljaj. Delavec je bil oškodovan, delodajalec pa obogaten. Poleg tega delodajalec delavca ni obvestil, da odtegljaj ni bil izveden, in ga je v zvezi s tem pustil v zmoti, da je dolg plačan. Delodajalec ima dolžnost izvedbe plačila ob pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ne pa zgolj obveznosti prikaza na plačilni listi. Če delodajalec sklepa o izvršbi ne izvrši, lahko upnik proti njemu neposredno vloži predlog za izvršbo. Zakonodajalec je torej predvidel tudi takšne situacije pri delodajalcih in njihove zamude ali opustitve z dodatnimi možnostmi za upnika opredelil kot nedopustne.

6.Smiselno bi bilo predpise razlagati tako, da če odtegljaj ni bil izveden, ga delodajalec ne sme prikazati na plačilni listi, razen če bi rok plačila potekel prav v kratkem obdobju po izdaji plačilne liste. V tem primeru bi dan plačila plače, prispevkov in odtegljajev sovpadli na isti dan. Ni pa po mojem mnenju dopustno plačila odtegljaja nujno vezati na dan plačila plače. Obveznost izvedbe odtegljaja zaradi izvršbe na plačo tudi ne more biti primerljivo z obveznostjo plačila prispevkov, saj je narava obeh vrst plačil povsem različna, ima različne roke za plačilo, ki so določeni v različnih zakonskih predpisih. Menim, da so sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila 235. člen KZ-1, ga razlagala ustavnoskladno in da niso kršila načela zakonitosti.

7.Večina je menila drugače, in sicer, da je delodajalec dolžan izvesti odtegljaj šele po tem, ko ga je obračunal na plačilni listi. Ker je odločba Ustavnega sodišča obvezna, jo bo treba spoštovani v vseh primerljivih položajih, kar pomeni, da inkriminacija iz 235. člena KZ-1 ne bo uporabna za noben primer neizvedenih odtegljajev, ki bodo zavajajoče prikazani na plačilni listi kot plačani. V tem smislu je sporočilo odločbe napačno, saj sporoča, da je prikazovanje neizplačanih odtegljajev, za katere je rok plačila že potekel, dopustno, kar gotovo ni bil namen zakonodajalca. To pomeni, da mora zakonodajalec, če želi, da je to ravnanje kaznivo, ustrezno zakonodajno urediti to področje v kazenskem zakoniku in poskrbeti, če je imel že izvirno tak namen, da bodo ta ravnanja v kazenski zakonodaji zaobjeta.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon

Sodnica

Dr. Katja Šugman Stubbs

[1]Uradni list RS, št. 50/12 in 54/15.

[2]Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M, 23/20 – SPZ-B, 36/21, 81/22 – odl. US in 81/22 – odl. US.

[3]Neplačilo prispevkov (ki so prikazani na plačilni listi, ampak dejansko neplačani) je opredeljeno kot posebno kaznivo dejanje. Za ta ravnanja ni treba uporabiti inkriminacije iz 235. člena KZ-1, saj imajo svojo inkriminacijo v 196. členu KZ-1, in se že v tem pogledu razlikuje od neizvedenega odtegljaja zaradi izvršbe na plačo. Poleg tega se ročnost razlikuje – prispevke se plača po obračunu plače, odtegljaj za terjatev pa, ko rok dospe, kar je lahko pred, na isti dan ali po dnevu obračuna plače. Pravni status prispevkov in odtegljaja je po mojem mnenju neprimerljiv.

4. 12. 2023

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA ČEFERINA K ODLOČBI ŠT. Up-199/21

Z DNE 15. 11. 2023

1.V obravnavani zadevi soglašam z odločbo, v nadaljevanju pa navajam nekaj razlogov, ki govorijo v prid navedeni odločitvi in ki morda v odločbi niso bili dovolj izpostavljeni.

2.Eden od bistvenih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je, da je storilec lažno poslovno listino uporabil kot pravo. Za lažno listino pa med drugim gre, če je v njej naveden lažen oziroma neresničen podatek. Na prvi pogled se zdi, da je v obravnavani zadevi pritožnik ta zakonski znak uresničil. V obračunu plače je namreč navedel tudi odtegljaj dela delavčeve plače v korist njegovega upnika, čeprav tega odtegljaja oziroma prenakazila ni nikoli izvršil. Iz tega bi lahko sklepali, da je bil v obračunu plače (poslovni listini) naveden neresničen podatek.

3.Vendar morajo biti zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja izpolnjeni v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, torej v trenutku izdaje poslovne listine. Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin je izvršeno le, če so zapisi v poslovni listini neresnični v trenutku njene izdaje. Če pa je v poslovni listini zabeležen dogodek oziroma dejanje, ki naj bi se šele zgodilo v prihodnosti, ta listina pojmovno ne more biti lažna, saj v trenutku njene izdaje ni razhajanja med njeno vsebino in dejanskim stanjem.

4.Ustavni pritožnik bi torej storil kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine le v primeru, če bi v obračunu plače navedel, da je v skladu s sklepom o izvršbi odtegnil del dohodka, ki ga je delavec dolgoval svojemu upniku, in ga je temu prenakazal. Ne bi pa šlo za navedeno kaznivo dejanje, če bi pritožnik v obračunu plače navedel, da bo zarubljeni del dohodka prenakazal delavčevemu upniku namesto delavcu v prihodnosti.

5.Pri tem je treba poudariti, da je za odgovor na vprašanje, ali je pritožnik izvršil inkriminirano kaznivo dejanje, povsem nepomembno, ali je po izdaji poslovne listine izvršil sporno prenakazilo delavčeve plače ali ne. Ravnanje po izdaji poslovne listine ne more za nazaj obuditi znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Morda bi lahko šlo v takem primeru za izvršitev katerega drugega kaznivega dejanja, ne pa tistega, zaradi izvršitve katerega je bil ustavni pritožnik obsojen.

6.Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je torej, ali je treba postavko v obračunu plače, ki se je nanašala na obveznost delodajalca, da delavčevemu upniku na podlagi sklepa o izvršbi prenakaže del njegove plače, razlagati kot izjavo pritožnika, da je bilo navedeno prenakazilo že izvedeno, ali pa kot napoved prenakazila v prihodnje, po izdaji obračuna plače.

7.V odločbi, h kateri dajem to ločeno mnenje, so po mojem mnenju navedeni prepričljivi argumenti za ugotovitev, da je bil v prejšnji točki navedeni zapis napoved odtegljaja in ne potrditev, da je bil ta že izveden. V nadaljevanju te argumente na kratko povzemam in dopolnjujem.

8.Pritožnik je obračun plače izdal 22. 1. 2016, delavcu jo je izročil 23. 1. 2016, plačo (ne pa tudi plačila zavarovalnici) pa je delavcu nakazal 28. 1. 2016. Sodišča niso imela nobene podlage za sklepanje, da bi moral pritožnik del delavčeve plače prenakazati njegovemu upniku še pred izplačilom plače.

9.Drugi odstavek 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da mora delodajalec delavcu izdati pisni obračun plače do konca plačilnega dne. Obračun plače mora biti torej izdan pred ali najpozneje ob izpolnitvi delodajalčevih obveznosti nasproti delavcu. Navedena zakonska določba sicer govori le o plači, povračilu stroškov in drugih delavčevih prejemkih, vendar pa po sami naravi stvari med te postavke spada tudi znesek, ki ga mora delodajalec delavcu odtegniti od plače in prenakazati njegovemu upniku na podlagi sklepa o izvršbi. Namen obračuna plače je namreč, da se delavca v celoti seznani z obsegom delodajalčevih obveznosti nasproti njemu. Med te podatke, s katerimi mora biti delavec seznanjen, ne sodi samo plača, ampak tudi znesek, za katerega bo plača zaradi realizacije sklepa o izvršbi nižja. Iz citiranih določb ZDR-1 torej ne izhaja, da bi moral delodajalec posamezne zneske iz obračuna plače poravnati pred drugimi svojimi obveznostmi nasproti delavcu.

10.Nasprotno, iz v nadaljevanju navedenih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in Obligacijskega zakonika (OZ) izhaja, da mora delodajalec sklep o izvršbi na plačo izvršiti šele ob zapadlosti plače.

11.Izvršba na plačo v smislu 128. in naslednjih členov ZIZ je po svoji vsebini izvršba na dolžnikovo terjatev. V smislu 129. člena ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi zarubi določen del plače in naloži delodajalcu (delavčevemu dolžniku), da mora po pravnomočnosti tega sklepa denarni znesek, za katerega je dovolilo izvršbo, namesto delavcu plačati delavčevemu upniku. V takem primeru torej delavčevo terjatev nasproti delodajalcu iz naslova plače prenese na delavčevega upnika.

12.S prenosom terjatve pa se položaj dolžnikovega dolžnika (delodajalca) ne sme poslabšati. Člen 421 OZ mu v takem primeru zagotavlja nevtralnost njegovega položaja nasproti pridobitelju terjatve.[1] Posledično svoje obveznosti nasproti pridobitelju terjatve ni dolžan poravnati nič prej, kot bi zapadla obveznost nasproti njegovemu upniku (delavcu), če ne bi prišlo do prenosa terjatve.

13.Če bi v takem primeru od delodajalca zahtevali, da po prenosu terjatve izpolni svojo obveznost nasproti delavčevemu upniku prej, kot bi jo bil sicer dolžan izpolniti delavcu, bi se njegov pravni položaj s prenosom terjatve poslabšal. Delodajalec mora torej po prenosu terjatve iz naslova plače zarubljeni del plače prenakazati delavčevemu upniku šele takrat, ko zapade osnovna delavčeva terjatev iz naslova plače.

14.Tudi iz navedenih ugotovitev torej izhaja, da delodajalec zarubljenega zneska plače ni bil dolžan prenakazati delavčevemu upniku prej, kot je delavcu nakazal nezarubljeni del plače. Sporni zapis v obračunu plače o odtegljaju od delavčeve plače na podlagi sklepa o izvršbi je tako izkazoval delodajalčevo obveznost, ki bi jo moral izvršiti naknadno, po izdaji obračuna plače in ob hkratnem izplačilu nezarubljenega zneska plače svojemu delavcu.

15.Obračun plače torej v trenutku, ko je bil izdan, ni izkazoval neresničnega podatka. Iz navedenih razlogov zato pri pritožnikovem ravnanju manjka bistveni znak kaznivega dejanja iz drugega odstavka 235. člena KZ-1, tj. da je storilec v poslovni listini navedel lažen oziroma neresničen podatek.

16.Glede na zgoraj navedeno se odpira vprašanje, ali je obračun plače sploh pojmovno lahko lažna listina. Ob upoštevanju dejstva, da noben veljaven predpis od delodajalca ne zahteva, da morajo biti njegove obveznosti nasproti delavcu, ki so specificirane v obračunu plače, dejansko že poravnane do izdaje obračuna plače, po mojem mnenju obračun plače v nobenem primeru ne more biti lažna listina. Morda to terja reakcijo zakonodajalca, vendar pa ne vpliva na ugotovitev, da pritožnik v obravnavani zadevi ni uresničil vseh znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, zato je moralo Ustavno sodišče njegovi ustavni pritožbi ugoditi.

dr. Rok Čeferin

[1]M. Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 589.