Jedro

Pobotnega ugovora pri ugotavljanju deleža pravdnega uspeha ni mogoče obravnavati kot nasprotno tožbo.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za znesek 58.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1998 dalje do plačila, zavrne. Stroškovni izrek v točki 3 se razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba toženca ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 4.747,00 EUR v tolarski protivrednosti na dan plačila s 5% zamudnimi obrestmi od

10.7.1998 dalje do plačila ter zneska 58.500,00 SIT in

12.825,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1998 oz. od 28.1.1999 dalje. Višji zahtevek in toženčev pobotni ugovor je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, oz. da se spremeni z ugoditvijo zahtevku. Toženec iz razlogov po 2. in 3. točki

338. člena ZPP predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje.

Tožeča stranka, ki v pritožbi obsežno in podrobno povzema potek te zadeve, kot bistveno zatrjuje, da sta celoten dogovor in aneks z dne 20.1.1999 nična. Izpolnitev tega dogovora in posledično na tej podlagi podpisanega aneksa je bila namreč pogojena in vezana s plačilom zapadlih finančnih obveznosti toženca do tožnika v natančno določenih časovnih rokih. Toženec pa v teh rokih, kot tudi ne do vložitve pritožbe, ni izpolnil niti ene plačilne obveznosti. Vztraja torej na zahtevku za plačilo vrednosti od toženca naročenih in izvedenih sprememb v pritličju in polkletnih prostorih, to je za znesek 4.099.020,00 SIT z zamudnimi obrestmi od njegove zapadlosti 20.2.2000. Meni še, da je sodišče od dodatnih neplačanih stroškov v višini 475.000,00 SIT neutemeljeno odbilo stroške nakupa žaluzij v višini

71.500,00 SIT, saj bi bil ta znesek upoštevan samo v primeru, če bi toženec v celoti spoštoval dogovor z dne

20.1.1999. Protipožarnih vrat pa tožnik ni vgradil izključno zaradi toženčeve neaktivnosti, saj kljub izrecnemu pozivu z dopisom 18.6.1998 toženec ni sporočil termina za to delo.

Toženec se v pritožbi protivi naloženemu plačilu zneska

58.500,00 SIT za vgraditev protipožarnih vrat, ker ta še niso vgrajena. V nadaljevanju poudarja že navedene razloge za 25% manjvrednost svojega stanovanja oz. dela dvojčka. Ker sodišče v tej smeri ni izvajalo predlaganih dokazov, je zavrnitev pobotnega ugovora neutemeljena. Za primer, da bo pritožbeno sodišče s tako sprejeto odločitvijo soglašalo, pa ocenjuje, da je izrek o stroških napačen. Priglašene pravdne stroške bi namreč sodišče moralo glede na uspeh tožnika medsebojno pobotati ter temu ustrezno odločiti o njihovi višini.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, toženčeva pritožba pa je delno utemeljena.

Aneks k kupoprodajni pogodbi z dne 9.4.1997, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 20.1.1999 (označen z B med prilogami B2), se nanaša izključno na kupljenemu toženčevemu stanovanju pripadajoča zemljišča ter služnostne pravice dostopa in dovoza preko njih. Istega dne sklenjeni dogovor med strankama (označen s K v prilogah B2) pa vsebuje ugotovitve o njunih medsebojnih finančnih obveznostih.

Omenjeni aneks je torej za to pravdo irelevanten, zato pa brezpredmetne pritožbene trditve o njegovi ničnosti. Enako zatrjevanje glede drugega navedenega dogovora z istim datumom (20.1.1999) pa ni utemeljeno. Njegova vsebina se namreč glasi: "Da pogodbeni stranki; - razen plačila preostanka kupnine s pogodbenimi obrestmi, najkasneje v osmih dneh od podpisa aneksa, - doplačila 8.550,00 SIT prometnega davka za izstavljeno fakturo z dne 20.1.1999 za dodatna dela in - da se priznajo stroški nakupa žaluzij po predložitvi računa in se odštejejo od zneska 475.000,00 SIT, nastalo razliko (če je) od že plačanega pa plača kupec takoj, - plačila polovičnih notarskih stroškov overovitve aneksa, Nimata več nikakršnih medsebojnih zahtevkov." Navedena vsebina po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ne kaže na pogojenost veljavnosti dogovora s takojšnjim oz.

pravočasnim plačilom v njem ugotovljenih obveznosti. Ker očitno to ni bilo opravljeno, so te seveda iztožljive in so predmet pravde tudi na podlagi tega neizpolnjenega dogovora.

Prav zato je zahtevku v skladu z njim ugodeno, ne pa zahtevku, ki se nanaša na pred tem dogovorom ugotovljeno vrednost dodatnih del (4.099.020,00 SIT). Za oživitev predhodnih dogovorov oz. ugotovitev glede tega zneska namreč po obrazloženem očitno ni nikakršne podlage. Utemeljeno je glede na veljavni citirani dogovor z dne 20.1.1999 prvo sodišče od zneska 475.000,00 SIT odštelo 71.500,00 SIT za stroške nabave žaluzij, saj jih je toženec izkazal z računom z dne 17.10.1998 (E3 v prilogi B2).

V zvezi s tožniku prisojenim zneskom 58.500,00 SIT za vzidavo protipožarnih vrat pa je treba pritrditi toženčevi pritožbi. Glede na tožnikove pritožbene navedbe namreč vrata očitno še vedno niso vzidana kljub tožnikovi nesporno prevzeti obveznosti, da to opravi. Toženec zato tega neizvršenega dela ni dolžan plačati, saj so tožnikove trditve o nemožnosti izpolnitve zaradi toženčeve neaktivnosti ob upoštevanju narave takega dela neupoštevne.

V tem obsegu, to je za znesek 58.500,00 SIT s pripadajočimi obrestmi je bilo torej treba tožbeni zahtevek zavrniti (4. točka 358. člena ZPP).

Ni pa mogoče slediti toženčevim pritožbenim izvajanjem v zvezi z zavrnitvijo njegovega pobotnega ugovora. V pripravljalni vlogi z dne 18.9.2001 (red. št. 12) je toženec navedel, da je zaradi protipogodbene preureditve polkletnega prostora v garsonjero in njene prodaje tretji osebi, toženčevo stanovanje manj vredno. To manjvrednost je ocenil na 25% pogodbene cene in jo opredelil z zneskom 59.556,25 DEM, ki ga je v tolarski protivrednosti na dan prvostopne sodbe uveljavljal v pobot. V vlogi z dne 16.1.2004 (red. št. 33) pa je podrobneje navedel moteče okoliščine, ki jih garsonjera v lasti tretjega povzroča. K takim svojim navedbam je toženec poleg listinskih dokazov predlagal zaslišanje strank in prič ter izvedenca M. C.. Te dokaze je prvo sodišče - v nasprotju s pritožbenim mnenjem - izvedlo, vendar so, vključno z izpovedbo izvedenca, potrdili le, da je bila garsonjera zgrajena v nasprotju s pogodbo (kar sledi že iz listin), kakor tudi, da za toženca posledice takega tožnikovega ravnanja predstavljajo motnjo, ki govori za manjvrednost njegovega stanovanja. O dejstvih, ki bi prikazala in utemeljila obseg te manjvrednosti, izražen v konkretnem v pobot uveljavljanem znesku, pa izvedeni dokazi niso pojasnili ničesar. Takih dejstev pa sicer toženec tudi ni opredelil v svojih navedbah in tega še v pritožbi ne stori, tako da pomanjkljivih trditev v tej smeri z dokazi niti ne bi bilo mogoče nadomestiti. Pravilen je torej prvostopenjski zaključek, da toženec nastale škode in njene višine ni dokazal, zaradi česar pobotnega ugovora ni bilo mogoče obravnavati.

Utemeljeno je toženčevo pritožbeno opozorilo v zvezi z izpodbijano stroškovno odločitvijo. V primeru zmage v pravdi sicer določba 2. odst. 154. člena ZPP dopušča tudi odločitev kakršna je sprejeta, vendar ob pretehtanju razmerja končnega uspeha in okoliščin primera. Tožniku je ob upoštevanju sedanje vrednosti EUR, (približno 240,00 SIT za 1 evro), prisojeno skupno okrog 1.200.000,00 SIT, kar predstavlja okrog 23% od iztoževanih 5.223.452,00 SIT. Pobotni ugovor ni nasprotni tožbeni zahtevek in ga zato v stroškovnem smislu ni mogoče kot takega obravnavati, kakor sicer sledi iz prvostopenjske obrazložitve. Pravdne stroške obeh strank bo torej treba odmeriti in jih porazdeliti med stranki v smislu pritožbenega predloga v skladu z določilom 2. odst. 154. člena ZPP. Stroškovni izrek je zato pritožbeno sodišče ob ugoditvi toženčevi pritožbi razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo odločanje (čl. 365, tč. 3 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 4. odst. 165. člena ZPP.