Jedro

Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo, bi moralo odločiti tudi o trajanju začasne nezmožnosti (bolniški stalež), ne pa da je odložitev o tem prepustilo tožencu. Kot to izhaja že iz same dikcije besedila in kot je to tudi opredeljeno v 234. členu POZZ, gre v primeru začasne nezmožnosti za delo za začasno stanje, ki pa ga je potrebno definirati tako z začetkom kot tudi s koncem trajanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. tč. in v celoti II. tč. izreka spremeni tako, da je bila tožeča stranka začasno nezmožna za delo od 3.6.2000 do 23.1.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: I. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke se ugodi tako, da se izpodbijana odločba tožene stranke, izdana pod opr. št. 1700-3459/02-00 z dne 18.9.2000 razveljavi v izpodbijanem delu ter se ugotovi, da je bila tožnica K. G. začasno nezmožna za delo v C. d.d., Ljubljana, tudi po 3.6.2000. II. Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni s posebno odločbo odločiti o trajanju opravičene odsotnosti tožnice z dela zaradi bolezni v C. d.d. od 3.6.2000 dalje. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se pritožuje toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je prvostopno sodišče izpodbijano sodbo oprlo na izvedensko mnenje sodnih izvedencev ter nadalje upoštevalo tudi izpovedbo osebnega zdravnika in pa lečečega specialista psihiatra. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče sprejelo navedena mnenja in ocene za prepričljive in jih prevzelo za podlago svoje sodbe. Pri tem pa sodišče ni prevzelo navedenih mnenj v delu, ki se nanašajo na časovno opredelitev trajanja tožničine začasne nezmožnosti za delo in je neutemeljeno naložilo tožencu, da s posebno odločbo odloči o trajanju začasne nezmožnosti za delo. S tem v zvezi se toženec sklicuje na določbo 35. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, skladno s katero bi moralo prvostopno sodišče odločiti tudi o trajanju začasne nezmožnosti za delo. Prvostopno sodišče je namreč dejansko stanje že ugotovilo, s tem pa je imelo tudi podlago za odločitev glede trajanja tožničine začasne nezmožnosti za delo. Toženec zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in meritorno odloči tudi o trajanju tožničine začasne nezmožnosti za delo oziroma podrejeno, da razveljavi napadeno sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi (350. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002), pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 339. čl. ZPP, ki jih ni zasledilo ter na pravilno uporabo materialnega prava. Tega pa prvostopenjsko sodišče v delu izreka, ki se nanaša na vprašanje, do kdaj je bila tožnica začasno nezmožna za delo, ni pravilno uporabilo. Kljub ugotovljenemu dejanskemu stanju je namreč prvostopno sodišče odločitev o zaključku trajanja začasne nezmožnosti za delo prepustilo tožencu, ki naj bi s tem v zvezi izdal novo odločbo. Upoštevaje določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 9/92 z nadaljnjimi spremembami - ZZVZZ) in določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 79/94 z nadaljnjimi spremembami - POZZ), gre pri začasni nezmožnosti za delo (v nadaljevanju bolniški stalež) za začasno stanje, ki pa ga je potrebno determinirati tako z začetkom, kot tudi s koncem trajanja. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče po temeljito izvedenem dokaznem postopku pravilno razsodilo, da je bila tožnica po 3.6.2000 dalje zaradi somatskih in psihičnih težav začasno nezmožna za delo. Omenjene ugotovitve izhajajo tako iz mnenja tožničine lečeče zdravnice, kot tudi lečečega psihiatra. Da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi po 23.7.2000 dalje, pa izhaja tudi iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki ugotavlja, da tožnica po prej citiranem datumu ni bila več sposobna za nikakršno organizirano pridobitno delo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki očitno med strankama tudi ni sporno, saj iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženec ne strinja le z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki mu je naložilo izdajo odločbe v zvezi z določitvijo datuma, do kdaj je bila tožnica začasno nezmožna za delo, pritožbeno sodišče poudarja, da je prvostopno sodišče izpodbijano odločitev neutemeljeno oprlo na 3. odst. 35. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS). Prvostopno sodišče je namreč popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem tudi razveljavilo dokončno odločbo toženca ter ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi po 3.6.2000 dalje. Glede na to, da iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo prvostopno sodišče, ne izhaja, da se je pri tožnici do izdaje prvostopne sodbe zdravstveno stanje izboljšalo, tako da bi bila ponovno zmožna za delo, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu na podlagi določbe 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo v času od 3.6.2000 do 23.1.2002, ko je bila izdana izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Po tem datumu pa je podano že novo stanje, ki ni bilo predmet sodne presoje.