Jedro

Ker je oporočni dedič umrl pred zapustnikom, po ZD pa ni vstopne pravice potomcev, je nastopilo zakonito dedovanje. Tekst oporoke je bil jasen in ga ni treba razlagati. S tem, ko je oporočitelj določil pritožnika za dediča svoji oporočni dedinji, ta določba ne more biti veljavna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o dedovanju in med drugim odločilo, da, ker je oporočna dedinja H.V. umrla pred zapustnikom, nastopi v tem delu zakonito dedovanje, v ostalem sledilo oporoki, ker so jo priznali vsi dediči. Kot dediče je razglasilo na podlagi oporoke preživelo hčer T.A.D., vnuka I.K., I.K. glede premoženja, ki so vpisani pod točko II. Kot zakonitega dediča je razglasilo zapustnikovo hčer T.A.D. in pritožnika T.V. do polovice preostalega nepremičnega premoženja, določenega v tretjem odstavku 2. sklepa o dedovanju.

2. Proti delu slepa, v katerem ni razglašen za oporočnega dediča, se pritožuje dedič T.V. – zapustnikov vnuk. Zapustnik je 7. 1. 2008 napravil lastnoročno oporoko, določil hčer H. V. kot dedinjo, stanovanje 308/e na naslovu E. 5 s pripadajočimi objekti. Zapustil je tudi avto, razen točno določenih umetniških del. Hči je prejela tudi 800 delnic, enote sklada A ter sklada B. Ker je hči H. V. umrla pred zapustnikom, je sodišče štelo, da je nastopilo zakonito dedovanje. Po Zakonu o dedovanju je v prvem odstavku 125. člena določeno, da je res dedič samo tisti, preživi zapustnika. Vendar je v prvem odstavku 79. člena določeno, da lahko oporočitelj v oporoki določi osebo, kateri naj gre dediščina, če določeni dedič umre pred njim. To je zapustnik napisal tako, da hčerki nalaga, da stanovanja ne sme odtujiti ali obremeniti, temveč ga mora čuvati za pritožnika in mu tudi to oporočno zapustiti. Prava volja zapustnika je, da se stanovanje deduje tako, da je dedič pritožnik. Tožnik je bil laik in ni razumel pravnih terminov. Sodišče bi moralo ugotoviti pravo voljo zapustnika, in sicer tako, da stanovanje sedaj podeduje pritožnik. Predlaga taksno oprostitev in zaznamuje stroške.

3. Sodišče je pritožbo vročilo drugim dedičem, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je oporoko priznal. Meni le, da je sodišče oporoko napačno razlagalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlago oporoke ureja 84. člen Zakona o dedovanju. Določilo oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Teorija pravi, da je treba ugotoviti, kaj je oporočitelj z nejasno formuliranim določilom oporoke hotel in je treba najti njegovo pravo voljo. Vsebino oporočnih določil razlagamo iz oporoke same (primerjaj K. Zupančič, Dedno pravo, UL 1991, str. 114).

6. V konkretnem primeru je oporočitelj napisal lastnoročno oporoko in 29. 7. 2008 pripisal, da pritožnikova mati, zapustnikova hči, ne more odsvojiti ali obremeniti stanovanja in da ga mora čuvati za svojega sina, ki mu ga mora tudi oporočno zapustiti. Če je tekst pravnega posla oziroma oporoke jasen, ni potrebna razlaga. Tedaj je treba oporoko brati gramatikalno. V 79. členu Zakona o dedovanju je določeno, da oporočitelj ne more določiti dediča svojemu dediču. V konkretnem primeru pa je zapustnik svoji dedinji, pritožnikovi materi, naložil, da pritožniku oporočno zapusti stanovanje. Gre torej za jasno določbo oporoke, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kot podlago sklepa o dedovanju premoženja. Ker ta razpolaga ni bila veljavna, je pravilno štelo, da je v tem delu nastopilo zakonito dedovanje. Zmotno meni pritožba, da je treba oporoko razlagati tako, da je določilo pritožnika za dediča, če oporočni dedič umre pred zapustnikom. O tem oporoka nima niti besede in te navedbe so protispisne. Pri oporočnem dedovanju ni vstopne pravice potomcev, ampak tedaj nastopi zakonito dedovanje. Zato je je sklep o dedovanju pravilen.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo Zakon o dedovanju in ni zagrešilo kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).

8. Pritožnik nosi svoje stroške postopka (174. člen Zakona o dedovanju). Izjemoma lahko sodišče prisodi stroške postopka stranki, in sicer le v primerih iz drugega in tretjega odstavka 174. člena ZD.