Jedro

V konkretnem primeru je carinski urad prejel zahtevek za plačilo italijanskega carinskega urada. Na podlagi zaprosila organa države prosilke, pristojni davčni organ v skladu z določbo 231. člena ZDavP-2 opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU, v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) naložil, da je tožnik dolžan plačati na podlagi zahtevka za plačilo italijanske carinske administracije 25733 IRU z dne 30. 12. 2009, ki je postal izvršljiv 15. 2. 2011: carinske dajatve v višini 17.435,00 EUR, davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 19.337,00 EUR, zamudne obresti do 19. 1. 2011 v višini 19.860,09 EUR in stroške vročanja v višini 8,20 EUR, kakor tudi nadaljnje zamudne obresti do dneva izdaje tega sklepa 13. 5. 2013 v skupni višini 1.216,66 EUR in vse nadaljnje zamudne obresti od skupnega zneska glavnic v višini 36.772,00 EUR od 14. 5. 2013 do vključno dneva plačila ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Zoper tožnika se opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki jih ima dolžnik na računu pri A., d.d.. A. opravi rubež denarnih sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2. A. se naloži, da mora takoj po prejemu tega sklepa izvrševati prenose dolžnikovih denarnih sredstev na podračun CURS – izvršba EU, ki ga vodi Uprava Republike Slovenije za javna plačila. A. se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, temu pa se prepoveduje razpolaganje z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnal celotnega dolga po sklepu o izvršbi. Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka I izreka). Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne (točka II izreka).

Izpodbijani sklep je prvostopenjski organ izdal v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT 498-2-131/2011-6 z dne 28. 9. 2012. Carinski urad Ljubljana je prejel zahtevek za plačilo italijanske oblasti z dne 30. 12. 2009, ki je postal izvršljiv 15. 2. 2011. Dolžnik je bil dolžan poravnati dolg v skupnem znesku 56.640,29 EUR iz naslova carinskih dajatev in DDV. Na podlagi zaprosila organa države prosilke pristojni davčni organ v skladu z določbo 231. člena ZDavP-2 opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo. V skladu z navedenim je Carinski urad Ljubljana 8. 6. 2011 izdal sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva DT 4931-62/2011-12/110-030 ter ga v izvršitev poslal A. Pritožbeni organ je sklep o izvršbi DT 4931-62/2011-12/110-030 z dne 8. 6. 2011 odpravil in z odločbo DT 498-2-131/2011-6 z dne 28. 9. 2012 naložil, da je potrebno v ponovnem postopku izdati sklep o izvršbi z navedbo datuma izvršljivosti izvršljivega naslova, kot jo navaja organ države prosilke v zaprosilu RA 11/03-34410 z dne 21. 3. 2011 in sicer 15. 2. 2011. Podlaga pa je 232. člen (Uredbe Sveta 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi carinskega zakonika Skupnosti, UL. L. 302, 19. 10. 1992, s spremembami, v nadaljevanju CZS) v zvezi s 3. členom Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES) ter 143. člen v zvezi določbo 231. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil in izpodbijani sklep v točki I.1. izreka v delu, ki se nanaša na navedbo datuma izvršljivosti spremenil tako, da se glasi „ki je postal izvršljiv dne 27. 5. 2011“ (točka 1 izreka). V ostalem je pritožbo zavrnil, kot tudi zahtevo za povrnitev stroškov.

Tožnik je vložil tožbo, kjer navaja, da se z odločitvijo ne strinja in ugovarja, da izvršljivost še vedno ni nastopila, saj ni prejel originalnih dokumentov in originalnega prevoda v slovenskem jeziku. Le tako bi lahko preveril, kdaj je dolg, ki je podlaga za predmetno izvršbo, dejansko nastal in kdaj je nastopila izvršljivost. V Sloveniji se vsa sodna in upravna pisanja vročajo le v uradnem jeziku, to je v slovenskem jeziku in to v originalu. Dokler tožniku ni vročen originalni zahtevek italijanskega organa za izplačilo 25733 IRU z dne 30. 12. 2009, skupaj z overjenim prevodom, vročitev ni pravilno opravljena. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011 z dne 13. 7. 2011, na podlagi katere mora biti zavezancu za plačilo davščine izvršilni naslov za izterjavo, poleg tuje odločbe, vročen tudi v overjenem prevodu v slovenski jezik, da se šteje vročitev za pravilno opravljeno. Na podlagi 253. člena ZDavP-2 mora davčni organ zaprošene države, torej slovenski organ, naslovniku vročiti tako originalno tujo odločbo skupaj z overjenim prevodom in šele nato izdati sklep o izvršbi, v katerem bi ugotovil izvršljivost predmetne odločbe, česar pa ni storil. Tako vročitev ni bila izvedena na predpisan način. Pravilna vročitev pa je procesna predpostavka za izvršljivost odločbe.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da so bili poleg tožnika kot solidarni zavezanci za plačilo predmetne dajatve, navedeni tudi podjetje B. d.o.o. in C.C. Tako bi se moral sklep o izvršbi nanašati na vse tri solidarne zavezance. Na podlagi 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bi zahtevek za izplačilo postal izvršljiv šele, ko bi bil skupaj z overjenim prevodom vročen vsem trem zavezancem. Dne 1. 7. 2009 se je zoper solidarnega dolžnika C.C. začel postopek osebnega stečaja, ki se je zaključil 11. 2. 2011. Italijanski upravni organ vse do konca stečajnega postopka ni prijavil svoje terjatve, zato je sedaj prekludiran. Podjetje B. d.o.o. je bilo izbrisano iz sodnega registra 31. 1. 2006. Zaradi stečaja obeh navedenih dolžnikov in prenehanja terjatve zoper njiju ter pasivnosti davčnih organov tožnik ne bo mogel uspešno uveljavljati morebitnega regresnega zahtevka. Tožena stranka je tudi napačno vodila postopek izvršbe. Na podlagi 234. člena ZDavP-2 je zaprošeni upravni organ dolžan voditi postopke izvršbe šele po prejemu popolnega zaprosila za izterjavo. Tožena stranka je z dokončno odločbo ugotovila, da izvršljivosti zahtevka za izplačilo ni nastopila 15. 2. 2011, kot je to trdil italijanski upravni organ. Tako bi morala italijanski upravni organ pozvati k navedbi pravilnega datuma izvršljivosti upravne odločbe, ne pa nadaljevati z vodenjem izvršbe.

Iz fotokopije prejete zahteve izhaja, da naj bi šlo za kršitev, ki jo je ugotovil nemški carinski organ 20. 2. 2002. Ta je dokumentacijo 28. 11. 2002 poslal italijanskemu carinskemu organu, ki je šele 2009 poslal tožniku zahtevo za plačilo. Zahtevek italijanskega organa je zastaral, saj je zastaralni rok 5 let. Tožnik kot voznik tovornega vozila, ki ga je obravnaval nemški organ leta 2002, ni imel vpliva in tudi ni odgovoren za nakup, dobavo in uporabo dovolilnic, za katero naj bi se kasneje ugotovilo, da ni bila veljavna. Za ureditev vsega potrebnega v zvezi z dovolilnicami je skrbel delodajalec, družba B. d.o.o.. Na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom odgovarja delodajalec. Iz spisa Okrožnega državnega tožilstva III K 83/2005 izhaja, da je C.C., zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. krivo javno listino uporabil kot pravo in s tem izvršil kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Tako tožnik ne more biti odgovoren in se tudi ne sme zoper njega začeti izvršilni postopek. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je nastopilo zastaranje izvršitve terjatve 22. 8. 2003, zato naj postopek ustavi. Toženi stranki naj sodišče tudi naloži, da je dolžna povrniti na podlagi izpodbijanega sklepa vsa zarubljena sredstva tožnika z zakonitimi obrestmi od dneva posameznega rubeža dalje do plačila. Toženi stranki pa naj tudi naloži, da je dolžna povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obrazložitve obeh upravnih odločb. Navaja pa tudi, da je pravica do izvršbe 22. 8. 2013 absolutno zastarala, zato je bil začeti postopek izvršbe s sklepom DT 4931-62/2011-46/1300-010 z dne 26. 8. 2013 ustavljen, že izvršena dejanja v postopku izvršbe pa razveljavljena. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je prišlo do absolutnega zastaranja pravice do davčne izvršbe 22. 8. 2013, že izvršena dejanja v postopku izvršbe pa so se razveljavila. Tožena stranka pa je razveljavila dejanja od dneva izdaje sklepa dalje (sklepom DT 4931-62/2011-46/1300-010 z dne 26. 8. 2013). Ni pa povrnila tožniku vseh zarubljenih sredstev. Iz obrazložitve predhodno navedenega sklepa izhaja, da pravne posledice akta oziroma dejanja, ki so nastala do trenutka absolutnega zastaranja ostanejo v veljavi, nove pa ne morejo nastati. Razveljavitev učinkuje za naprej, ne pa tudi za nazaj. Tožena stranka šteje izpodbijani sklep za zakonit. Iz tega pa izhaja tudi, da je vse do absolutnega zastaranja pravica do davčne izvršbe pravno veljaven izvršilni naslov na podlagi katerega je tožniku zarubila denarna sredstva.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je med strankama sporno ali je tožena stranka pravilno in zakonito izvedla izvršbo na tožnikova denarna sredstva do trenutka absolutnega zastaranja pravice do davčne izvršbe, to pa je 22. 8. 2013. Datum, ko je nastopilo absolutno zastaranje pravice do izvršbe med strankama ni sporen. Prav tako ni sporno, da je tožena stranka 26. 8. 2013 s sklepom DT 4931-62/2011-46/1300-010 ustavila izvršbo zoper tožnika, že izvršena dejanja v predmetnem postopku izvršbe pa razveljavila. Kot to pravilno navaja tožnik, tožena stranka šteje izpodbijani sklep za zakonit vse do absolutnega zastaranja pravice do davčne izvršbe in tako za pravno-veljaven izvršilni naslov, na podlagi katerega je tožniku zarubila denarna sredstva. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik moral do dneva absolutnega zastaranja pravice do davčne izvršbe na podlagi izpodbijanega sklepa plačati znesek v višini 7.881,69 EUR. Vsak mesec, vse do 26. 8. 2013, je davčni organ tožniku zarubil 450,00 EUR od plače. Zarubljeni znesek na podlagi izpodbijanega sklepa v višini 7.881,69 EUR tožniku ni bil povrnjen, zato ima tudi po presoji sodišča tožnik pravni interes v tem upravnem sporu.

Sodišče v tem postopku presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v času njegove izdaje. Med strankama ni sporno, da tožnik predmetnih dajatev ni poravnal. Glede na navedeno so tako nastali pogoji za začetek davčne izvršbe (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Predmetni sklep izdan na podlagi izvršilnega naslova ima tudi vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Izterjava odločbe je možna šele, ko postane odločba izvršljiva, to pa je po preteku roka za prostovoljno izpolnitev glede na trenutek pravilne in zakonite vročitve odločbe (ki predstavlja izvršilni naslov) zavezancu oz. njegovemu pooblaščencu. Tako sodišče v predmetnem sporu presoja tudi ali je bila odločba, ki predstavlja izvršilni naslov za izdajo izpodbijanega sklepa, pravilno vročena tožniku oz. pooblaščencu in ali je izvršljiva.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je Carinski urad Ljubljana prejel zahtevek za plačilo italijanskega carinskega urada z dne 30. 12. 2009, ki je postal izvršljiv 15. 2. 2011. Na podlagi zaprosila organa države prosilke, pristojni davčni organ v skladu z določbo 231. člena ZDavP-2 opravi izterjavo davščin, katerih obveznost plačila je nastala v drugi državi članici EU, v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na izvršbo. Pri vzajemni pomoči mora biti izvršilni naslov za izterjavo naslovniku vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošen organ. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 312/2011 z dne 13. 7. 2011 izhaja, da mora biti izvršilni naslov za izterjavo pri vzajemni pomoči naslovniku vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, kar je pomembno zaradi preizkusa, ali je bila podana procesna predpostavka za izvršljivost odločbe organa države prosilke. Zahtevek za plačilo italijanskih oblasti z dne 30. 12. 2009 je bil vročen tožniku 14. 1. 2010, kar je razvidno iz vsebine zaprosila italijanske carinske administracije. V overjenem prevodu v slovenskem jeziku je bil preko takratnega pooblaščenca tožniku vročen 16. 5. 2011 v prilogi dopisa Carinskega urada Ljubljana DT 4931-62/2011-8/1100-030 z dne 10. 5. 2011. Tudi po mnenju sodišča je imel tožnik možnost, da se seznani s podlago in predmetom zahtevka, čeprav so mu bile listine vročene v fotokopiji. V predmetni zadevi je po presoji sodišča tako podana procesna predpostavka za izvršljivost odločbe organa prosilke (italijanskega organa). Na podlagi 3. točke drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve. V zahtevku za plačilo je bilo navedeno, da je potrebno dolgovani znesek plačati v 10 dneh od prejema, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve. Ni sporno, da sta bila fotokopija zahtevka za plačilo italijanskega organa ter njegov overjeni prevod vročena tožniku preko tedanjega pooblaščenca 16. 5. 2011. Naslednjega dne, to je 17. 5. 2011, je tudi po presoji sodišča pričel teči 10 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki se je iztekel 26. 5. 2011. Glede na navedeno je izvršljvost nastopila 27. 5. 2011 (3. točka drugega odstavka 224. člena ZUP v povezavi s četrtim odstavkom istega člena ZUP), kot je to pravilno ugotovil pritožbeni organ. Posledično je pritožbeni organ spremenil izrek izpodbijanega sklepa v točki I.1 glede datuma izvršljivosti tako, da ni izvršljivost nastopila 15. 2. 2011, kot je to napačno v izreku izpodbijanega sklepa navedel prvostopenjski organ, marveč 27. 5. 2011. Glede na predhodno navedeno je po presoji sodišča neutemeljen ugovor tožnika, da izvršljivost še ni nastopila, ker ni prejel originalnega zahtevka italijanskega organa za izplačilo 25733 IRU z dne 30. 12. 2009, skupaj z overjenim prevodom. Tudi po mnenju sodišča je predmetna odločba izvršljiva in je bila tudi pravilno vročena tožniku.

Ugotavljanje izvršljivosti odločbe kot procesne predpostavke pa ne pomeni poseganje v vsebino izvršilnega naslova, ki se v predmetnem postopku ne presoja. Ugovor tožnika, da kot voznik tovornega vozila, ki ga je obravnaval carinski organ leta 2002, ni imel vpliva in tudi ni odgovoren za nakup, dobavo in uporabo dovolilnic, za katero naj bi se kasneje ugotovilo, da ni bila veljavna, na odločitev ne vpliva.

Tožnik ugovarja tudi stališču tožene stranke, da pravne posledice akta oziroma dejanja, ki so nastale do trenutka absolutnega zastaranja, ostanejo v veljavi, nove pa ne morejo nastati. Po mnenju tožene stranke razveljavitev učinkuje le za naprej in ne pa tudi za nazaj. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je pravica do izvršbe 22. 8. 2013 absolutno zastarala, zato je carinski organ po uradni dolžnosti začeti postopek davčne izvršbe s sklepom DT 4931-62/2011-46/1300-010 z dne 26. 8. 2013 ustavil in že izvršena dejanja v postopku izvršbe razveljavil (6. točka prvega odstavka 155. člena in drugi odstavek 155. člena ZDavP-2). Ta sklep pa ni predmet tega upravnega spora, zato sodišče tega ugovora ni presojalo.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in zakonit. Ker sodišče v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.