Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje toženi stranki glede dela neupravičeno prejetega zneska priznalo pravico do pobota z nasprotno terjatvijo in s tem ob pridobitvi dobrovernost, ji je nepravilno, zgolj zaradi dejstva, ker je presodilo, da del obračunov obresti ne zadošča za presojo, da je tudi glede tega dela prišlo do pobota, dobrovernost obrnilo v breme nedobrovernosti in nepoštenosti ob pridobitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za 931.035,57 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1999 do plačila, zavrne - v 3. točki izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede zahtevka za plačilo 931.975,43 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.1999 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 1.863.011,00 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 1.590.009,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Glede na uspeh v pravdi je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 74.520,00 SIT.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da jo sodišče obsodi le na plačilo zneska kot ga je ponudila tožeči stranki pred vložitvijo tožbe.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (1. in 3. točka izreka).

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo pravico do kondikcijskega zahtevka, to je zahtevka na vrnitev denarja, ki ga je tožeča stranka kot dolžnik plačala toženi stranki kot upniku že potem, ko je bila obveščena, da je upnik terjatev odstopil prevzemniku, družbi X d.o.o. Ljubljana. Ocenilo je, da je tožena stranka ravnala nepošteno, ker je že ob pridobitvi vedela, da bi morala tožeča stranka plačati družbi X d.o.o. in ne njej, zaradi česar je zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 931.975,43 SIT z obračunanimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve v višini 931.035,57 SIT, skupaj 1.863.011,00 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja naredilo pravilen zaključek glede nepoštenosti pridobitelja. Od tega dejstva je namreč odvisno, ali je pridobitelj dolžan vrniti zamudne obresti od pridobitve ali šele od vložitve tožbe.

Nepoštenost pridobitelja mora zatrjevati in dokazati nasprotna stranka (212. člen ZPP). Tožeča stranka je nepoštenost tožene stranke utemeljevala z dejstvom, da je toženo stranko pozvala, da ji plačan znesek vrne, česar pa ni storila, zaradi česar je morala vložiti tožbo. Sodišče prve stopnje pa je svoj zaključek o nepoštenosti tožene stranke oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka pri plačilu označila račune, ki jih plačuje, tožena stranka pa je plačila zadržala, čeprav je vedela, da bi te račune morala tožeča stranka plačati prevzemniku in ne njej. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno sklepalo na nepoštenost pridobitelja. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s prejetim nakazilom pobotala svojo terjatev do tožeče stranke in da je celo tožeča stranka s plačilom enega od računov sodelovala v postopku verižne kompenzacije, je toženi stranki posredno priznalo dobrovernost. Tožena stranka kot prejemnik je bila v dobri veri, da lahko prejeti znesek pobota s svojo terjatvijo iz naslova zapadlih zamudnih obresti, zaradi zamude plačil po drugih računih, zato ji ni mogoče očitati nepoštenosti pri pridobitvi. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pobotna izjava utemeljena le deloma, to je v tistem delu, v katerem je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ne pa v celoti, zaradi česar je deloma zahtevku tožeče stranke ugodilo. S tem, ko ji je sodišče prve stopnje glede dela neupravičeno prejetega zneska priznalo pravico do pobota z nasprotno terjatvijo in s tem ob pridobitvi dobrovernost, ji je nepravilno, zgolj zaradi dejstva, ker je presodilo, da del obračunov obresti ne zadošča za presojo, da je tudi glede tega dela prišlo do pobota, dobrovernost obrnilo v breme nedobrovernosti in nepoštenosti pri pridobitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da je tožena stranka s čimerkoli zavajala tožečo stranko, da ji plača terjatev, kar bi bil lahko eden izmed indicev za zaključek o nepoštenosti. Ugotovilo je ravno nasprotno, to je, da je tožena stranka na računih navedla, da je terjatev odstopljena X d.o.o. z navedbo prevzemnikovega žiro računa, česar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče spoznati kot zavajanje dolžnika. Zato se tožena stranka upravičeno, sicer laično pritožuje, da nikakor ne more sprejeti sodbe, v kateri se tožeči stranki priznava pravica do zamudnih obresti.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na nepoštenost tožene stranke pri pridobitvi, je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem, da je pri odločanju glede obsega vrnitve tožeči stranki priznalo pravico do zamudnih obresti od dneva, ko je tožena stranka prejela posamezna plačila, namesto pravilno z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (214. člen ZOR).

Ob prej navedeni pravilni uporabi materialnega prava se izkaže, da je neutemeljen v celoti tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka vtoževala plačilo obračunanih zamudnih obresti za čas od plačila do 13.1.1999, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri zavrnitvi zahtevka, ne pa tudi v delu, v katerem je toženo stranko obsodilo na plačilo glavnice in zamudnih obresti od prejema nakazil. Po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tako razlikovanje ni imelo podlage.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno spremenilo, tako da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zamudnih obresti v obračunani višini 931.035,57 SIT z zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, ker za tak zahtevek ne obstoji materialna podlaga glede na zaključek drugostopenjskega sodišča, da pridobiteljica pri pridobitvi ni bila nepoštena (3. in 4. točka 358. člena ZPP). Glede na uspeh pravdnih strank in sorazmerno višini priglašenih potrebnih stroškov, je bilo potrebno spremeniti tudi 3. točko izreka o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

V preostalem delu pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP), ker tožena stranka ni izrecno in konkretno izpodbijala ugotovitev sodišča o neutemeljenosti dela terjatev, ki jih je tožena stranka izjavila v pobot tožeči stranki, zaradi česar pritožbeno sodišče šteje te ugotovitve kot pravilne in neizpodbite, tožena stranka pa tudi v pritožbi sama priznava, da je bila tožeča stranka v preplačilu, ki pa ga ni mogla takoj vrniti, ker je bila v finančnih težavah, ravno zaradi nerednega plačevanja tožeče stranke, kar potrjuje pravilnost odločitve o ugoditvi kondikcijskemu zahtevku.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pritožnica ni priglasila.