Jedro

Tožniki kot civilne osebe v službi bivše JLA, v okviru katere se je nahajal remontni zavod v B., kjer so bili tožniki v delovnem razmerju, po prenehanju delovnega razmerja pri tem zavodu niso nadaljevali dela kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Kolikor je šlo za vprašanje nadaljevanja dela, delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja, bi morali, ne glede na druge pogoje, te pravice pri toženi stranki uveljavljati v rokih iz 80. in 83. člena takrat veljavnega ZTPDR, to je z zahtevo za uveljavljanje pravic v 15 dneh po prenehanju delovnega razmerja pri bivšem tehnično remontnem zavodu. Ker tega niso storili in so po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, na toženo stranko naslovili vlogo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja šele v mesecu maju 1993, je sodišče pravilno ugotovilo, da ob vložitvi tožbe šele v mesecu septembru 1993 v smislu gornjih določb ZTPDR niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in je zato tožbo utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo tožbo tožnikov glede zahtevka, v katerem so uveljavljali priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki od 15.8.1991 oziroma 8.9.1991 dalje, zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova prikrajšanje pri plačah, ker v spornem času niso prejemali plač pri toženi stranki, pa zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnikom v mesecu septembru in oktobru 1991 prenehalo delovno razmerje pri takratnem remontnem zavodu v B. na podlagi izdanih sklepov, ki so postali dokončni in pravnomočni, pri toženi stranki pa so vložili zahtevo za uveljavljanje pravic v zvezi z delovnim razmerjem in zaposlitvijo pri njej šele 25.5.1993. Ob vložitvi tožbe v mesecu septembru 1993 niso bili podani pogoji za sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja v smislu določb takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Ker niso bili v delovnem razmerju pri toženi stranki, tudi temelj za njihov odškodninski zahtevek ni bil podan.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da pogoji za sodno varstvo v zvezi z uveljavljanjem pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki ob vložitvi tožbe niso bili izpolnjeni in opozorilo, da so bili s tem v bistvu podani tudi razlogi za zavrženje tožbe v zvezi s formalno opredeljenim odškodninskim zahtevkom, ki izvira iz istega pravnega temelja.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlagajo tožniki po svojih zastopnikih reviziji in to tožniki, zastopani po odvetniški družbi V., iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, tožniki, zastopani po odvetniški družbi Č., pa izrecno zgolj iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Obe reviziji navajata, da bi moralo sodišče upoštevati posebne razmere po osamosvojitvi Republike Slovenije v letu 1991 in tožnikom priznati status in pravice oseb, ki so nadaljevale delo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Sodišče bi moralo upoštevati tudi druge stike, ki so jih imeli tožniki s toženo stranko in po vsebini obravnavati njihovo tožbo, ki se nanaša na uveljavljanje drugih statusnih pravic in ne le na priznanje delovnega razmerja. Sodišče se pri tem glede opredelitve spora neutemeljeno sklicuje na Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS/94 - Ur.l. RS, št. 19/94 in 20/98), ki v času vložitve tožbe še sploh ni veljal, samostojno pa bi moralo sodišče obravnavati tudi odškodninski zahtevek tožnikov.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročeni toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Reviziji nista utemeljeni.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo nižjih sodišč, da gre v tej zadevi za spor o sklenitvi in obstoju delovnega razmerja ter spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah iz delovnega razmerja v smislu določb 1. in 2. točke 4. člena ZDSS (1994). Tožniki v tožbi niso uveljavljali nobenih statusnih pravic, ki ne bi bile vezane na delovno razmerje. Res ob vložitvi tožbe ZDSS (1994) še ni veljal in so tožniki vložili tožbo pred takratnim Sodiščem združenega dela v Brežicah, ki je bilo na podlagi 22. člena takratnega Zakona o sodiščih združenega dela (Ur.l. SFRJ, št. 38/84) stvarno in krajevno pristojno za reševanje tega delovnega spora. Ker do uveljavitve ZDSS (1994) v letu 1994 postopek v tej zadevi pred sodiščem prve stopnje še ni bil končan, je na podlagi določb 1. odstavka 68. člena ZDSS (1994) delovno sodišče nadaljevalo postopek po tem zakonu. Tako se je v nadaljevanju sodišče tudi do vsebine spora utemeljeno opredelilo v smislu določb ZDSS (1994).

To sodišče je v sodbi, opr. št. VIII Ips 77/95 z dne 12.3.1996, izrecno poudarilo, da država Republika Slovenija zagotavlja vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in civilnim osebam v službi bivše JLA statusne, socialne in druge pravice po 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I), pridobljene do uveljavitve tega zakona, samo pod pogojem, da so v določenem roku nadaljevali delo kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Samo v tem obsegu in pod temi pogoji je država Republika Slovenija prevzela obveznosti bivše države do aktivnih vojaških oseb.

Tožniki kot civilne osebe v službi bivše JLA, v okviru katere se je nahajal remontni zavod v B., kjer so bili tožniki v delovnem razmerju, po prenehanju delovnega razmerja pri tem zavodu niso nadaljevali dela kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Kolikor je šlo za vprašanje nadaljevanja dela, delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja, bi morali, ne glede na druge pogoje, te pravice pri toženi stranki uveljavljati v rokih iz 80. in 83. člena takrat veljavnega ZTPDR, to je z zahtevo za uveljavljanje pravic v 15 dneh po prenehanju delovnega razmerja pri bivšem tehnično remontnem zavodu. Ker tega niso storili in so po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, na toženo stranko naslovili vlogo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja šele v mesecu maju 1993, je sodišče pravilno ugotovilo, da ob vložitvi tožbe šele v mesecu septembru 1993 v smislu gornjih določb ZTPDR niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in je zato tožbo utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo. Že nižji sodišči sta pri tem v zvezi z odškodninskim zahtevkom pravilno ugotovili, da je bilo z zavrženjem tožbe glede priznanja pravic iz delovnega razmerja v bistvu odločeno tudi o pravni podlagi odškodninskih zahtevkov, ki so se nanašali na denarne pravice iz delovnega razmerja, tako da bi bila nadaljnja obravnava teh zahtevkov tudi po višini brezpredmetna.

Glede na povedano sodišče zaključuje, da v obeh revizijah uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako pa tudi ob preizkusu po uradni dolžnosti pri izdaji izpodbijane odločbe ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Zato je na podlagi določb 378. člena ZPP obe reviziji kot neutemeljeni zavrnilo.