Jedro

Sodba vsebuje odločitev o pobotnem ugovoru, o katerem je že pravnomočno odločeno, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na pravnomočne odločitve o obstoju oziroma o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve je sodišče vezano.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v 2. točki izreka spremeni tako, da se pobotni ugovor tožene stranke (ki terja ugotovitev, da obstoji odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.594,65 EUR) zavrže, - v 3. točki izreka pa tako, da se prisojeni znesek pravdnih stroškov zniža za 12,50 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje povrniti 690,35 EUR stroškov pravdnega postopka, v preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijana sodba v 1. in preostalem delu 3. točke izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 211449/2013 z dne 27. 12. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), zavrnilo pa je pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.997,09 EUR (2. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 702,85 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi procesnih kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki predstavljajo precejšni del pritožbenih navedb tožene stranke.

6. V primeru, ko se pravdni postopek začne z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in izvršilno sodišče po obrazloženem ugovoru tožene stranke razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, in odloči, da se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, se predlog za izvršbo šteje kot tožba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Ker je del predloga za izvršbo tudi jasen in konkretiziran tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo določno opredeljenega denarnega zneska, ni nobene potrebe, da bi ga morala tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ponovno navesti. Pa tudi sicer je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe predlagala, da se tožbenemu zahtevku ugodi in se sklep o izvršbi ohrani v veljavi. Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe (red. št. 15 spisa) ni postavila tožbenega zahtevka.

7. Pritožbene navedbe v zvezi z zmotno uporabo določb 451., 452. in 453. člena ZPP, v kolikor ni z njimi poseženo v pravico do izjave tožene stranke (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pomenijo uveljavljanje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Kolikor tožena stranka z delom teh pritožbenih navedb v ospredje postavlja tudi vprašanje sklepčnosti, jih je višje sodišče obravnavalo, vendar presodilo, da niso utemeljene. Nesklepčnost je podana takrat, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe (ki jo je vložila po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi) zatrjevala, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali, zaradi česar ji tožena stranka dolguje vtoževane zneske, ki jih je, vključno z oznako verodostojne listine, opredelila po višini. Zatrjevala je tudi, da je poslovno sodelovanje med pravdnima strankama dokazano z naročilnicami za prevoz, ki jih prilaga kot dokaz, pri čemer je (pri navedbi dokazov) pojasnila, katera elektronska sporočila, tovorni listi in naročilnice se nanašajo na vsakega od vtoževanih računov, zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da ni nobene navedbe o tem, katere listine dokazujejo, da je bila storitev opravljena. Tožeča stranka je torej pravočasno podala trditve glede obstoja in višine dolga, zato so pritožbene navedbe tožene stranke v tej smeri neutemeljene. Glede na povzeto trditveno podlago tožeče stranke tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da je tožba tožeče stranke nesklepčna in da se izpodbijana sodba opira le na listine, ki naj bi bile prepozno vložene v spis, in ne na trditveno podlago tožeče stranke, ter nadalje še, da je sodišče prve stopnje ugotavljajo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale. Tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka prepozno podala trditve o opravljenih prevozih, so neutemeljene.

8. Iz verodostojnih listin, priloženih k dopolnitvi tožbe (priloga A1-A4 spisa), je mogoče razbrati datum opravljenega prevoza, datum naklade in razklade, ter odhodni in namembni kraj, količino tovora, ter tudi številko CRM tovornega lista. Nanje se je oprlo sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da je tožeča stranka navedla in dokazno podprla relacijo prevoza, vsebino tovora, CRM številko prevoznega listina in elektronska sporočila, ki sta si jih izmenjali stranki. Tega tožeča stranka v svoji trditveni podlagi sicer izrecno resda ni navedla, vendar sodišče prve stopnje s tem, ko se je nanje kljub temu oprlo, ni storilo katere izmed procesnih kršitev, ki jih je v sporu majhne vrednosti dopustno uveljavljati (458. člen ZPP). Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je izpodbijana sodba obremenjena s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni mogoče razbrati, za katere konkretne storitve naj bi šlo. Tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozne trditve tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 24. 2. 2015, saj je tožeča stranka zadostne trditve o vtoževani terjatvi postavila že v dopolnitvi tožbe. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno kdo ali kdaj je storitve naročil, saj v zvezi s tem ni podala nobenih ugovornih trditev (npr. da prevozov ni naročila oziroma da jih njen zakoniti zastopnik ni naročil, ipd. ...). To je tudi razlog, da tožeča stranka v tej smeri ni podala dodatne trditvene podlage in se sodišče prve stopnje s temi vprašanji tudi ni bilo dolžno ukvarjati.

9. Glede na trditveno podlago tožeče stranke in glede na predložene listinske dokaze bi se tožena stranka lahko konkretizirano opredelila do višine vtoževane terjatve, vendar tega ni storila in višini vtoževane terjatve ni nasprotovala. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev v zvezi s tem, kako se je določila cena prevoza, oziroma med kom je prišlo do dogovora o ceni storitve. Tožena stranka namreč v tej smeri ni podala nobenih ugovorov in ni npr. zatrjevala, da je vtoževana terjatev previsoka oziroma da so storitve zaračunane po višiji ceni od dogovorjene, ipd. ...

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu navedlo, da je „vpogledalo v listine“, ki sta jih predložili pravdni stranki, moralo pa bi navesti, za katere listine gre, ker lahko da gre za prepozne listine tožeče stranke. Iz dokaznega sklepa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v vse listine, ki sta jih predložili pravdni stranki.

11. Tožena stranka se plačilu vtoževane terjatve ni upirala zato, ker se do nje ne bi mogla opredeliti, ali ker prevozi ne bi bili opravljeni, oziroma ker bi tožeča stranka zahtevala več, kot ji glede na njun dogovor gre. Plačilu vtoževane terjatve je nasprotovala, ker ima do tožeče stranke nasprotno terjatev, ki jo uveljavlja v pobot. Gre za odškodninsko terjatev, ki se nanaša na naročilo št. 71/12.6.2013, s katerim je pri tožeči stranki naročila prevoz 5000 izvodov knjig B. na relaciji od M. do prejemnika na P. - T. z.o.o., saj naj bi tožeča stranka med prevozom knjige poškodovala, in sicer jih je v namembni kraj pripeljala mokre in neuporabne, zaradi česar jih je morala tožena stranka ponovno natisniti. Sodišče prve stopnje je o tem pobotnem ugovoru odločilo v II. točki iztreka izpodbijane sodbe.

12. Višje sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da sodba vsebuje odločitev o pobotnem ugovoru, o katerem je že pravnomočno odločeno, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 2391/2014 z dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 1376/2015 z dne 4. 12. 2015 je namreč (med drugim) pravnomočno ugotovljeno, da obstoji odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.323,45 EUR. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 2380/2014-45 z dne 19. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1504/2015 z dne 17. 2. 2016 je (med drugim) pravnomočno ugotovljeno, da v pobot uveljavljena odškodninska terjatev v višini 4.148,00 EUR ne obstoji. Nadalje je s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 3615/2014-23 z dne 19. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1504/2015 z dne 17. 2. 2016 (med drugim) pravnomočno ugotovljeno, da v pobot uveljavljena odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 525,64 EUR ne obstoji. Na pravnomočne odločitve o obstoju oziroma o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve je sodišče vezano (tretji odstavek 319. člena ZPP). Višje sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je bilo o celotnem znesku, ki ga tožena stranka nasploh uveljavlja v pobot (5.997,09 EUR), že pravnomočno odločeno v predhodno navedenih sodnih odločbah (1.323,45 EUR+ 4.148,00 EUR + 525,64 EUR). Zato je višje sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je pobotni ugovor tožene stranke zavrglo.

13. Glede na sprejeto odločitev o zavrženju pobotnega ugovora tožene stranke niso (več) pravno pomembne pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi si prizadeva doseči spremembo odločitve o zavrnitvi pobotnega ugovora. To velja za pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prepoznih trditev tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 24. 2. 2015 (red. št. 19 spisa), ki se nanašajo na terjatev, uveljavljeno v pobot, ker je bila to njena druga pripravljalna vloga in bi morala vse trditve navesti že v dopolnitvi tožbe, ker je tožena stranka postavila pobotni ugovor že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Enako velja tudi za pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko ni upoštevalo njene vloge z dne 20. 3. 2015, vendar ne bi smelo upoštevati niti pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 24. 2. 2015 oziroma trditev, ki se nanašajo na v pobot uveljavljeno terjatev (vtoževano terjatev pa je tožeča stranka tako ali tako zadosti substancirala z dopolnitvijo tožbe, zato tudi v tem smislu pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene). Tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni pravočasno in substancirano prerekala terjatve, uveljavljene v pobot, niso pravno relevantne. Glede na spremenjeno odločitev o pobotnem ugovoru tudi ni več pravno pomembno, ali je sodišče prve stopnje odločitev o pobotnemu ugovoru oblikovalo skladno s tretjim odstavkom 324. člena ZPP.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki dvakrat priznalo izvršilne stroške v višini 74,00 EUR. Iz stroškovnika na list. št. 96 spisa namreč izhaja, da so ji bili ti stroški priznani z odločitvijo, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi v 3. odstavku izreka (na stroškovniku oznaka VL). Izvršilni stroški torej v pravdnih stroških niso vsebovani. Iz predhodno navedenega stroškovnika izhaja tudi, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov sodne takse za pritožbo v izvršilnem postopku v višini 125,00 EUR, ker z njo ni uspela. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni upravičena do odvetniške nagrade za postopek v višini 206,70 EUR, ker jo je odvetnik zastopal šele v (prepozni) pripravljalni vlogi z dne 24. 2. 2015. Odvetniška nagrada za postopek namreč ni odvisna od tega, koliko vlog za stranko spiše odvetnik, saj nagrada nastane že s sprejemom pooblastila (prim. VSL sodba II Cp 1149/2015 z dne 2. 9. 2015). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 12,50 EUR stroškov za fotokopiranje dokumentov. Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe tožene stranke, da ni mogoče zahtevati povračila izdatkov po tar. št. 6000 ZOdvT in 6002 ZOdvT. Prva tarifna številka se namreč nanaša na pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov, druga pa na pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, in gre za izdatke, ki so si po vsebini različni. Le za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih po tar. št. 6002 ZOdvT namreč velja, da ga ni mogoče zahtevati skupaj z zahtevo za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v dejanski višini po tar. št. 6001 ZOdvT. Vendar pa tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo priznati 12,50 EUR stroškov za fotokopije po tar. št. 6000 ZOdvT. Njena stroškovna zahteva namreč ni bila obrazložena in tudi iz spisa ni razvidno, da bi nastali potrebni stroški v zvezi s fotokopiranjem. Iz UZ na red. št. 18 je razvidno, da je pooblaščenec tožeče stranke zanjo napravil fotokopije, vendar so to dokumenti, ki so sestavni del sodnega spisa in so bili stranki že vročeni, zato ji stroškov iz tega naslova ni mogoče priznati. Zato je višje sodišče dosojene pravdne stroške znižalo za 12,50 EUR.

15. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je pobotni ugovor tožene stranke (ki terja ugotovitev, da obstoji odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.594,65 EUR) zavrglo (2. alineja 354. člena ZPP), v 3. točki izreka pa tako, da je pravdne stroške znižalo za 12,50 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrnit 690,35 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem delu pa pritožba ni utemeljena, in ker višje sodišče ni ugotovilo drugih kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in v preostalem delu 3. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le navidez in v okviru uradnega preizkusa (sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo, višje sodišče pa ga je zavrglo), glede stroškov pa le v minimalnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).