Jedro

V 6. členu pogodbe o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da je vodja prodaje upravičena do variabilnega dela plače na osnovi naslednjih kriterijev: - doseganja ciljev iz sprejetih poslovnih načrtov, programa dela in/ali sklepov predsednika uprave, - doseganja specifičnih ciljev in rezultatov prodaje, - uspešnosti poslovanja (prvi odstavek). Variabilni del plače lahko določi predsednik uprave skladno s predhodnim odstavkom, in sicer kot pozitivni ali kot negativni variabilni del (drugi odstavek). Pozitivni variabilni del plače se lahko določi v višini do dveh njenih bruto plač (četrti odstavek). Pri določanju variabilnega dela plače vodje prodaje se kriteriji lahko upoštevajo posamično ali skupno (peti odstavek). Pogodbeni stranki se strinjata, da bosta kriterije iz prvega odstavka tega člena ovrednotile naknadno (šesti odstavek). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je imela tožnica zaradi navedenega pogodbenega določila pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače z dodatki iz 5. člena pogodbe o zaposlitvi. Kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, je nagrada iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjena kot mešanica dodatka za delovno uspešnost in dodatka za poslovno uspešnost. Četudi kriteriji v zvezi s tem v pogodbi o zaposlitvi niso bili ovrednoteni, so bili vsebinsko, okvirno, vendarle določeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati 4.500,00 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 760,65 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede razumevanja 6. člena pogodbe o zaposlitvi, saj kriteriji iz tega določila niso bili nikoli ovrednoteni. Gre za diskrecijo generalnega direktorja. Sodišče je napačno uporabilo tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu v pravdnem postopku. Generalni direktor sam odloči, komu podeli pravico do variabilnega dela plače. Gre za samostojno poslovno odločitev. Je pa direktor tudi po vsebini navedel, da tožnica ni doprinesla k dobremu poslovanju družbe in doseganju ciljev poslovanja. To izhaja iz listine z dne 25. 9. 2014. Bistvo tega spora je, da je odločitev in izplačilo variabilnega dela plače v celoti v diskreciji generalnega direktorja. Njegove odločitve na morejo nadomestiti nobena pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. S tem, ko je sklenil, da tožnici ne gre variabilni del plače, je zadeva zaključena. Nepomembno je, ali je tožnica kaj doprinesla k poslovanju tožene stranke. Direktor še 19 zaposlenim poleg tožnice za leto 2013 ni podelil pravice do izplačila nagrade, torej tožnica ni bila diskriminirana. Ne drži, da tožena stranka očitane diskriminacije ni ovrgla, sploh pa je tožnica glede tega podala nesklepčne trditve. Navedla je, da je bila diskriminirana iz razloga, ker bi morala tožena stranka uporabiti enake in primerljive kriterije za izplačilo nagrade. To je tožena stranka tudi storila, saj je uporabila kriterij individualne odločitve generalnega direktorja. Vsi delavci so imeli možnost pridobiti variabilni del plače. Bili so enako obravnavani. Tudi priča A.A. je izpovedala o tem. Tožnica je zahtevala neiztožljivo, sodišče ji je sledilo in s tem nedopustno, arbitrarno poseglo v pristojnost direktorja. Tožnica variabilnega dela plače ne more pridobiti zaradi diskrecije direktorja. S tem je tožena stranka prerekala vse, kar je bilo relevantno. Sodišče je napačno štelo, da so tožničine trditve o prispevku k poslovanju tožene stranke ostale neprerekane, da so bile priznane, kar pomeni napačno uporabo 214. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo tudi 8. člen ZPP v povezavi z 215. členom ZPP glede trditvenega in dokaznega bremena, saj je tožena stranka trdila in dokazala, da je tožnico enakopravno obravnavala v okviru individualne odločitve generalnega direktorja. Ta presoja oziroma kriterij je bil uporabljen pri 48 osebah - 28 je bila pravica do variabilnega dela plače priznana, 20 pa ne. Sodišče je glede tega kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi tožnica je bila v istih okoliščinah enako obravnavana. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da pri odločitvi o neizplačilu variabilnega dela plače ni ravnala diskriminatorno, je sama s seboj v nasprotju. Gre tudi za zmotno uporabo 6. člena ZDR. Posledica diskriminacije je lahko le odškodninski zahtevek, ne pa zahtevek na plačilo variabilnega dela plače. Sodišče je napačno uporabilo tudi 216. člen ZPP. Diskrecijo odreka generalnemu direktorju, samo pa diskrecijo oz. prosti preudarek nekritično uporabi. Tožnica si je kar sama določila višino vtoževane plače, sodišče pa ji je sledilo. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnosti obrazložitve v 13. točki sodbe, da generalni direktor odloči o izplačilu na podlagi kriterijev, ki so določeni v pogodbi o zaposlitvi. To ne drži, saj je bila diskrecija direktorja podana v celoti. Zato kriteriji iz pogodbe niso bili nikoli ovrednoteni, ne obstajajo in jih v nobenem primeru ni mogoče uporabiti. Če bi jih generalni direktor uporabljal, bi lahko prišlo do diskriminacije, saj bi morali biti kriteriji najprej dvostransko ovrednoteni in določeni, kar pa niso bili. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in je zaobšlo diskrecijsko pravico generalnega direktorja. Tudi dejansko stanje je ugotovilo zmotno oziroma nepopolno v posledici zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je ocenilo listinske dokaze. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita postopkovne kršitve. Ko uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišču prve stopnje pravzaprav po vsebini očita zmotne dejanske ugotovitve v posledici nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba izpodbijani sodbi očita predvsem slednje, vendar povsem neutemeljeno, saj je obrazložitev sodbe jasna in ni nobene ovire za preizkus njene pravilnosti.

7. Tudi ne drži pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 214. člena (ki se nanaša na priznana oziroma neprerekana dejstva). Sodišče prve stopnje je to pravilo uporabilo npr. glede tega, da je v posledici neprerekanih tožničinih trditev s strani tožene stranke glede njene delovne uspešnosti v letu 2013 ter prispevka k uspešnosti poslovanja štelo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP), kar pa po jasnem stališču pritožbe niti ni bistveno za sprejem odločitve v tem primeru. Tožena stranka sodišču prve stopnje glede odločitve o višini zahtevka očita tudi kršitev 216. člena ZPP, ki se nanaša na uporabo prostega preudarka. Vendar pa je sodišče prve stopnje, kljub sklicevanju na navedeni dve določbi ZPP, svoje dokazne zaključke glede odločilnih dejstev vseeno obširno oblikovalo ob pravilni uporabi 8. člena ZPP, ki nalaga sodišču vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 215. člen ZPP), kar mu prav tako neutemeljeno očita pritožba.

8. Kljub obširnim pritožbenim navedbam, ki se dotikajo tako pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa je bistvo spora, kot jasno poudarja tudi tožena stranka v pritožbi, v uporabi 6. člena pogodbe o zaposlitvi. To pa je pravno vprašanje, ki je ključno za presojo pravilne uporabe materialnega prava. In sicer tožena stranka v zvezi z navedenim pogodbenim določilom še v pritožbi vztraja, da je (ne)priznanje variabilnega dela plače v celoti v diskreciji generalnega direktorja tožene stranke.

9. V 6. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2011 je bilo dogovorjeno, da je vodja prodaje upravičena do variabilnega dela plače na osnovi naslednjih kriterijev: - doseganja ciljev iz sprejetih poslovnih načrtov, programa dela in/ali sklepov predsednika uprave, - doseganja specifičnih ciljev in rezultatov prodaje, - uspešnosti poslovanja (prvi odstavek). Variabilni del plače lahko določi predsednik uprave skladno s predhodnim odstavkom, in sicer kot pozitivni ali kot negativni variabilni del (drugi odstavek). Pozitivni variabilni del plače se lahko določi v višini do dveh njenih bruto plač (četrti odstavek). Pri določanju variabilnega dela plače vodje prodaje se kriteriji lahko upoštevajo posamično ali skupno (peti odstavek). Pogodbeni stranki se strinjata, da bosta kriterije iz prvega odstavka tega člena ovrednotile naknadno (šesti odstavek).

10. Pritožba napačno navaja, da tožničin zahtevek na navedeni podlagi (iz katere pritožbeno sodišče ne razbere diskrecijske pravice direktorja) sploh ne more biti iztožljiv, ter da je sodišče s tem, ko je tožničinemu zahtevku ugodilo, nedopustno, arbitrarno poseglo v pristojnost generalnega direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tožnici, da je zaradi navedenega pogodbenega določila imela pričakovanje, da prejme dodatno plačilo, poleg sicer dogovorjene plače z dodatki iz 5. člena pogodbe o zaposlitvi. Kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, je nagrada iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjena kot mešanica dodatka za delovno uspešnost in dodatka za poslovno uspešnost. Četudi kriteriji v zvezi s tem v pogodbi o zaposlitvi niso bili ovrednoteni, so bili vsebinsko, okvirno, vendarle določeni. Zato tožena stranka neutemeljeno vztraja, da niso relevantni.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da izraz "lahko" v pogodbi v zvezi z določitvijo pozitivnega ali negativnega variabilnega dela ter v zvezi z uporabo kriterijev posamično ali skupno, ne dokazuje na diskrecijsko pravico direktorja. Na takšen način je opredeljena možnost, da tožnica postane upravičena do variabilnega dela plače pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. To, da so imeli tudi drugi delavci v pogodbah o zaposlitvi pogodbeno določilo takšne vsebine, ki ga je direktor tudi glede ostalih delavcev uporabil tako kot v primeru tožnice (da je šlo za njegovo individualno odločitev), še ne pomeni, da je bilo pogodbeno določilo uporabljeno zakonito. Tolmačenje pogodbenega določila je pravno vprašanje, zato ne more biti odločilna izpoved priče A.A. (vodja pravne službe pri toženki), ki jo izpostavlja pritožba, da sama nikoli ni dvomila, da gre za diskrecijo generalnega direktorja. Pritožba poudarja, da je izpovedala, da ima direktor merilo za vsakega izmed njih, ki pa ga ne razkriva, da merila niso določena, ter da direktor ne bi odločal na diskriminatoren način, da bi enemu delavcu dal, drugemu pa ne. Takšna izpoved v ničemer ne prispeva k pravilnemu razumevanju spornega pogodbenega določila. Tudi, če bi bila odločitev direktorja o tem, komu bo podelil del plače iz naslova uspešnosti in komu ne, res njegova diskrecijska pravica, to še ne pomeni, da sodišče ne bi smelo preverjati pravilnosti uporabe te pravice.

12. Četudi naj bi direktor tudi v ostalih 48 primerih deloval na enak način (ter 28 podelil pravico do izplačila bonusa, 20 pa ne), to še ne kaže na zakonitost delovanja oziroma na pravilno uporabo 6. člena pogodbe o zaposlitvi. Direktorjevo ravnanje bi moralo biti preverljivo, tožena stranka pa ni niti obrazložila uporabe zatrjevane diskrecijske pravice direktorja. Diskrecijska pravica ni sinonim za sprejemanje enostranskih poslovnih odločitev - ob ignoriranju pogodbenih določil, iz katerih niti ni razbrati zatrjevane diskrecijske pravice. V 6. členu pogodbe o zaposlitvi so, kljub zanikanju tožene stranke, vendarle dogovorjeni določeni okvirji za doseganje variabilnega dela plače. Vsebine teh kriterijev pa tožena stranka ni predočila, kar je ključni razlog za uspeh tožnice v tej pravdi. Tožena stranka je neutemeljeno vztrajala, da ima njen direktor pač pravico, komu bo nagrado priznal, komu ne. Ni podlage za zaključek, da naj bi šlo v zvezi s tem za individualno poslovno odločitev. Če bi držalo, da je zgolj v pristojnosti direktorja, da odloči, komu bo podelil nagrado in v kakšni višini, potem pogodbeno določilo ne bi imelo nobenega pomena.

13. Prav tako je nesmiselno zatrjevanje tožene stranke, da je takšna direktorjeva obravnava, ker je za vse delavce enaka, tudi enakopravna. Pomembna okoliščina v tem sporu je, da se pogodbeno določilo ni uporabljalo pravilno, v nepravni situaciji pa ni možno govoriti o enakopravni obravnavi. Tožnica je torej pravilno zatrjevala neenako obravnavo ob sklicevanju na to, da bi morala tožena stranka uporabiti enake in primerljive kriterije za izplačilo nagrade. Stališče tožene stranke, da je to tudi storila, saj je uporabila edini relevantni kriterij, to je kriterij individualne odločitve generalnega direktorja, ni pravilno. Zgolj vztrajanje pri tem, da je direktor izključno pristojen določati, kdo je upravičen do nagrade in kdo ne, namreč ne pove nič o vsebinskih kriterijih tega odločanja.

14. Sodišče prve stopnje ni zmotno ocenilo listinskih dokazov. Iz listine z dne 25. 9. 2014 je razbralo zavrnitev tožničinega izvensodnega zahtevka za plačilo nagrade, ker naj ne bi doprinesla k dobremu poslovanju družbe in doseganju ciljev poslovanja. Sicer pa, kot že izpostavljeno, tožena stranka sama v pritožbi poudarja, da je nepomembno, ali je tožnica kaj doprinesla k poslovanju tožene stranke ali ne. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vsebino seznama delavcev, ki jim je bil izplačan variabilni del plače za leto 2013. Ugotovilo je, da tudi iz te listine ne izhajajo kriteriji za odločitev direktorja, temveč le sklicevanje na "individualno odločitev generalnega direktorja", pri čemer delavci niso dobili enakega zneska, prav tako ni bilo navedeno, od kakšne osnove se je nagrada odmerjala. Direktor se je sicer skliceval na to, da on oceni, kdo je tisti, ki doprinese k uspešnosti in razvoju podjetja, kdo si s svojim profesionalnim delovanjem, odnosom do dela in konkretnimi rezultati zasluži nagrado. Ni pa pojasnil, kaj to konkretno po vsebini pomeni, sploh za tožnico, npr. v primerjavi z drugimi sodelavci. Ni na primerljiv način pojasnil, zakaj so določeni delavci dobili nagrado, drugi pa ne. Za utemeljitev tega, upoštevaje vsebino 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ne zadostuje zgolj sklicevanje na poslovno odločitev oziroma na diskrecijo. Sklicevanje tožene stranke na to, da kriteriji za določitev nagrade niso bili nikoli določeni, ne more privesti do uspeha s pritožbo, ampak ravno obratno.

15. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 6. člen ZDR, ki prepoveduje diskriminacijo in nalaga enako obravnavo. Tudi ne drži, da je diskriminacija oziroma neenaka obravnava lahko relevantna le pri obravnavanju odškodninskega zahtevka, ne pa tudi zahtevka iz naslova variabilnega dela plače. Neutemeljenost takšnih navedb je nenazadnje razvidna iz gornje obrazložitve predmetne sodbe.

16. Omenjeno je že bilo, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini nagrade (ki je v pogodbi predvidena v višini do dveh plač) sklicevalo na uporabo pravila o prostem preudarku iz 216. člena ZPP, ki pride v poštev, ko se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve o utemeljenosti višine vtoževane terjatve ni obrazložilo zgolj s sklicevanjem na navedeno določbo ZPP, pač pa je njeno uporabo oziroma prisojeno višino natančno obrazložilo, tudi s sklicevanjem na izvedene dokaze. Upoštevalo je izpoved tožnice, da sporne nagrade ni prejela zato, ker je v letu 2014 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpovedala je namreč tudi o tem, da je pred tem vsako leto dobila nagrado, in sicer prvič v letu 2011 v višini 1.000,00 EUR (ko je bila še začetnica) in v letu 2012 v višini 1.500,00 EUR (kar je ocenila kot razočaranje, saj je pričakovala več), ni pa s strani tožene stranke dobila pojasnila, kako je bila ta višina določena, saj se je tožena stranka že takrat sklicevala zgolj na individualno odločitev generalnega direktorja. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da prisojena nagrada v višini ene plače pomeni ravno sredino razpona, ki je bil v tožničini pogodbi o zaposlitvi predviden kot možna višina variabilnega dela plače, ter da je prisojeni znesek obenem tudi v razponu nagrad, ki so bile izplačane ostalim delavcem po predloženem seznamu (od 500,00 EUR do 6.000,00 EUR). Upoštevalo je še okoliščino, da je bil poslovni uspeh tožene stranke v letu 2013 najboljši v zadnjih 10 letih, ter predvsem pravilno poudarilo, da tožena stranka niti ni konkretizirano ugovarjala višini tožbenega zahtevka.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnica pa zato, ker njen odgovor na pritožbo za odločitev o pritožbi ni bil potreben (154., 155. in 165. člen ZPP).