Jedro

Odločitev, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka, ni pravilna. Tožnik je namreč v postopku delno uspel - uspel je za valorizirani znesek odškodnine, ki sta jo na račun nepremoženjske škode, ki jo je tožnik vtoževal, tožena stranka in zavarovalnica, pri kateri ima tožena stranka zavarovano odgovornost za škodo, poravnali tožniku po vložitvi tožbe. V tem delu je bila torej tožba (do delnega plačila) potrebna, tožnik pa je v tem obsegu upravičen do povračila stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 320,60 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 20,20 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2010 dalje in mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan plačati 72,60 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem je sodišče povsem spregledalo, da je izvedenec dopustil možnost poslabšanja stanja vratne hrbtenice v posledici škodnega dogodka. Sodišče bi moralo priti do zaključka, da je del omejene gibljivosti vratne hrbtenice potrebno pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnega trpljenja sodišče ni ustrezno ovrednotilo izpovedi izvedenca, da se je kapaciteta za ukvarjanje s športom po poškodbi pri tožniku še dodatno zmanjšala. Ob navedenih jasnih ugotovitvah izvedenca in upoštevaje tožnikovo izpoved bi moralo sodišče zaključiti, da je delovna nezgoda v določeni meri poslabšala tožnikovo zdravstveno stanje, kar je povzročilo zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti. Po mnenju tožnika je prav nezgoda z veliko verjetnostjo vzrok njegovi zmanjšani delazmožnosti. V kolikor škodnega dogodka ne bi bilo, bi tožnik vsaj še določen čas brez omejitev opravljal delo na prejšnjem delovnem mestu. Od škodnega dogodka dalje tožnik svojega dela na starem delovnem mestu ni več zmogel. Ob upoštevanju vsega navedenega bi moralo sodišče iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisoditi odškodnino v višini 6.500,00 EUR.

Meni, da je sodišče prenizko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožniku sploh ni odmerilo odškodnine zaradi mravljinčenja, ki šteje med neugodnosti, čeprav izvedenec ugotavlja, da lahko odločen hitri gib pripomore k mravljinčenju in objektivnemu poslabšanju. Ta vrsta škode pri tožniku sploh ni ovrednotena in upoštevana. Poleg tega bi moralo sodišče upoštevati izpoved izvedenca, da ima tožnik intenzivnejše in pogoste telesne bolečine, kljub temu da jih ni mogoče natančno izmeriti in utemeljiti. V takem primeru bi moralo sodišče v večji meri upoštevati tožnikovo izpoved o subjektivnem doživljanju bolečin. Sodni izvedenec je verjel tožniku, da je imel bolečine, kot jih je zatrjeval. Zato bi moralo sodišče tožniku za to vrsto škode prisoditi zahtevano odškodnino v znesku 6.500,00 EUR. Sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo prestanega strahu. Ta je bil intenziven zaradi hudih bolečin zaradi zmanjšanja gibljivosti in mravljinčenja. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati, da tožnik po končanem bolniškem staležu ni bil več zmožen opravljati dela na starem delovnem mestu, da ga je skrbelo za končni izid zdravljenja in s tem za eksistenco ter tožniku iz naslova strahu prisoditi še 2.500,00 EUR odškodnine.

Pri odločitvi o stroških je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da mu tožena stranka do vložitve tožbe na račun odškodnine ni bila pripravljena ničesar plačati. Vsa nakazila so bila izvedena po datumu vložitve tožbe, zato je tožnik v tej pravdi uspel z zneskom 6.044,83 EUR. Tožnik je uveljavljal odškodnino v znesku 15.642,53 EUR, v pravdi pa je uspel s 40 % oziroma z zneskom 6.044,83 EUR, kolikor mu je tožena stranka plačala. Tudi iz obvestila tožene stranke z dne 24. 9. 2010 je razvidno, da je obvestilo prišlo v pisarno tožnikove pooblaščenke šele dne 30. 9. 2010, znesek pa je bil nakazan 28. 9. 2010. Iz sodne prakse izhaja, da plačilo po vloženi tožbi predstavlja tožnikov uspeh v pravdi in se upošteva pri odmeri stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnika tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev, razen v odločitvi o pravdnih stroških, materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožnik se je februarja 2009 poškodoval, ko se je s stropa v rudniku odluščil kos premoga cca. 60 x 30 cm in mu padel na glavo, vrat in levo roko. Med strankama ni sporen temelj odgovornosti tožene stranke, temveč le obseg nepremoženjske škode. Po delnem umiku zaradi plačila zneska 5.000,00 EUR v septembru 2010 (valoriziranega na datum odločitve sodišče prve stopnje na znesek 5.070 EUR) in ob nesporni ugotovitvi na glavni obravnavi dne 13. 9. 2011, da sta toženki plačali omenjen znesek na račun utrpele nepremoženjske škode, tožnik vtožuje za to vrsto škode še nadaljnjih 10.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je višino te škode presojalo zlasti ob upoštevanju ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke prof. dr. R.K., ki jih je podal v izvedenskem mnenju z dne 3. 5. 2011, ki ga je dopolnil ob zaslišanju na obravnavi dne 13. 9. 2011. Ključna ugotovitev izvedenca je bila, da lahka telesna poškodba pri tožniku ni pustila nobenih trajnih objektivnih posledic. Zaradi simptomatike (tožnikovih pritožb o bolečinah), ki pa niso imele podlage v kakšni sveži travmatski poškodbi skeleta, so tožnika podrobneje obravnavali, in pri njem našli znake ortopedske degenerativne bolezni. Po proučitvi medicinske dokumentacije je sodni izvedenec ugotovil, da so bile degenerativne spremembe (kronični cervikobrahialni sindrom) pri tožniku prisotne od leta 1994 dalje, in da poškodba ni bila prvi sprožilec manifestacije degenerativnih sprememb. Tudi v ustno podanem mnenju je izvedenec vztrajal pri tem, da poškodba tožnika ni trajno poslabšala življenjske aktivnosti, tj. da pri njem dejansko ni pustila objektivnih posledic in da je glavni vzrok za nadaljnje slabšanje stanja posledica degenerativnih sprememb, ki so tožnika pestile že pred škodnim dogodkom. Zgolj ugotovitvi, da naj bi škodni dogodek lahko poslabšal gibljivost vratnega dela hrbtenice, in da se je kapaciteta za ukvarjanje s športom po poškodbi še dodatno zmanjšala, še ne pomenita, da je šlo za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v posledici škodnega dogodka, zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene. Isto velja tudi za pritožbene navedbe, da je prav nezgoda z veliko verjetnostjo vzrok tožnikove zmanjšane delazmožnosti, in da bi tožnik, če škodnega dogodka ne bi bilo, vsaj še določen čas opravljal delo na prejšnjem delovnem mestu, ki nimajo podlage v izvedenih dokazih. Nasprotno, iz pravnomočne odločbe ZPIZ št. ... z dne 20. 4. 2010 je razvidno, da je bolezen izključni vzrok tožnikove razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti od 14. 4. 2010 dalje, pritožbeno sodišče pa zavrača tudi pritožbene navedbe, da naj bi prednostno obravnavanje tožnika pred organi ZPIZ pomenilo, da je tožnikova delazmožnost neposredna posledica škodnega dogodka v februarju 2009. Upoštevaje navedene ugotovitve je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da poškodba pri tožniku ni pustila nobenih trajnih posledic in da mu ne pripada odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah v višini 1.070,00 EUR je pravična, saj upošteva kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami). Tožnik je v posledici delovne nezgode utrpel lahko telesno poškodbo - udarnino glave in nateg obhrbteničnih vratnih mišic brez zloma in rane. Bile so rdečine, ki so se celile spontano, brez kirurškega zdravljenja. Sodni izvedenec je pojasnil, da je bilo pri tožniku z diagnostiko (EMG) ugotovljeno, da ima obojestransko utesnitev živca medianusa v zapestnem kanalu in hkrati kronično draženje vratnih živčnih korenin 6-8, kar pa ni posledica škodnega dogodka, ampak oboje spada k degenerativni bolezni hrbtenice. Mrtvenje prstov obeh rok je posledica utesnitvenih degenerativnih sprememb na zapestnih prehodih obojestransko, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo mravljinčenja na prstih obeh rok. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine, ugotovljene na podlagi tožnikove izpovedi in mnenja sodnega izvedenca. Subjektivne težave tožnika morajo biti objektivizirane oziroma dokazno podprte s podatki v medicinski dokumentaciji, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati vsebino tožnikove izpovedi. Ugotovitve sodišča na šesti strani obrazložitve izpodbijane sodbe o telesnih bolečinah (huda bolečina ob padcu je trajala nekaj minut, srednje hude v mirovanju nekaj minut, lahke bolečine manj kot teden dni, trajnih fizičnih bolečin zaradi poškodbe tožnik nima) in nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem (obisk ambulante, kontrolni pregledi in diagnostika, nošenje vratne opornice in terapije), ki jih je tožnik prenašal v štirimesečnem obdobju, kolikor je trajal bolniški stalež, ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine iz tega naslova.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje za zvišanje odškodnine za prestani strah. Tožnik je pretrpel intenziven strah ob nezgodi, prav tako pa je bil objektivno upravičen tudi strah za izid zdravljenja, ki pa je prenehal po treh tednih. Na odmero odškodnine iz tega naslova ne more vplivati okoliščina, da tožnik po zaključku bolniškega staleža ni bil več zmožen opravljati dela na starem delovnem mestu in njegova skrb za eksistenco, saj je bila izguba zmožnosti za opravljanje dela na starem delovnem mestu posledica bolezni. Znesek 1.070,00 EUR glede na vrsto poškodbe in potek zdravljenja predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah, medtem ko bi bil višji znesek iz tega naslova pretiran.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožnik graja odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je v tem postopku uspel z zahtevkom v višini 5.000,70 EUR, kolikor znaša valorizirana vrednost odškodnine 5.000,00 EUR, ki sta jo na račun nepremoženjske škode tožena stranka in zavarovalnica, pri kateri ima tožena stranka zavarovano odgovornost, poravnali tožniku po vložitvi tožbe. Tožba je bila v tem delu torej potrebna, zato navedeno delno plačilo odškodnine s strani tožene stranke po začetku postopka predstavlja uspeh tožnika z 1/3 tožbenega zahtevka glede na prvotno vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.500,00 EUR (posebni stroški z ugotavljanjem premoženjske škode niso nastali) vse do dneva delnega umika tožbe s pripravljalno vlogo z dne 20. 12. 2010. S skrčenim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode po delni izpolnitvi tožene stranke tožnik ni uspel, zato od delne izpolnitve dalje ni upravičen do povrnitve stroškov. Odmera prvostopenjskih pravdnih stroškov temelji tako na drugem odstavku 154. člena ZPP. Stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, 67/2008), priznalo nagrado za posel (sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka) po tarifni številki 2200 (1,0 x 1/3 x 367,00 EUR) ali 122,30 EUR, nagrado za postopek v znesku po tarifni številki 3100 (1,3 x 1/3 x 367,00 EUR) ali 159,00 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku (1/3 x 20,00 EUR) 6,70 EUR. Tožnik pa ni upravičen do priglašene nagrade za narok in stroškov izvedenine, saj so ti stroški nastali po delnem umiku tožbe. Ob upoštevanju 20 % DDV tožnikovi stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 345,60 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške po 155. členu ZPP priznalo le stroške kilometrine in parkirnine za udeležbo na dveh narokih v skupnem znesku 47,60 EUR, ni pa priznalo materialnih stroškov, ki naj bi nastali toženi stranki v zvezi z vložitvijo odgovora na tožbo, v znesku 25,00 EUR, ker v ZPP ni podlage za priznanje stroškov za vloge, ki jih sestavi stranka sama. Po medsebojnem poračunu tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožena stranka plačati tožniku še 320,60 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel le glede odločitve o stroških postopka. Uspeh tožnika po oceni pritožbenega sodišča znaša 3 % (tožnik je uspel z 393,20 EUR /72,60 EUR + 320,60 EUR/ od izpodbijanih 14.923,29 EUR /10.500,00 EUR + 4.423,29 EUR/). V tem deležu je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 674,72 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 - 545,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev - 20,00 EUR ter 20% DDV), pri čemer 3 % znaša 20,20 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).