Jedro

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. ... z dne 24.4.1995. 2. Pritožba zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine Kranj št. ... z dne 14.6.1994 se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve Občine Kranj št. ... z dne 14.6.1994 in zavrgla zahtevo tožeče stranke za vrnitev zemljišč parc. št. 584 in 585 vl. št. 2. Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevo tožeče stranke za vrnitev podržavljenih zemljišč, ker je ugotovil, da sta bili parceli podržavljeni na način iz 4. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen, namreč na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, vendar ne neodplačno, zato prejšnji lastnik ni upravičenec do denacionalizacije. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da sta bili zahtevani zemljišči podržavljeni prejšnjemu lastniku z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Kranj, Oddelka za finance št. ... z dne 16.5.1962, ki je bila izdana na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 1/57).

Razlastitev je bila opravljena v korist Kmetijskega gospodarstva Š. za graditev gospodarskih poslopij v skladu z odobreno lokacijo.

Prejšnji lastnik je za odvzeti zemljišči dobil odškodnino v skupnem znesku 428.378,00 DIN in ta odškodnina znaša 47,84 % vrednosti zemljišč. Tožena stranka ugotavlja, da je bila za podržavljeno premoženje dana odškodnina, ki presega 30 % njegove vrednosti in je zato potrebno šteti, da je bilo premoženje razlaščeno odplačno, torej ni bilo podržavljeno na način iz 4. člena ZDen. Po stališču tožene stranke v konkretni zadevi ni pravne podlage za uveljavljanje denacionalizacije ne po 3. in ne po 4. členu ZDen, zato je bilo potrebno zaključiti, da vlagateljev zahtevek v konkretnem primeru ni upravna stvar, o kateri bi bil stvarno pristojen odločati upravni organ. Upravni organ prve stopnje ni upošteval določila 25. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP in ni ves čas pazil na svojo stvarno pristojnost ter je zato nepravilno odločil na podlagi materialnega predpisa. Glede na to je tožena stranka kot pritožbeni upravni organ odpravila izpodbijano odločbo in sama odločila o zavrženju zahteve.

Tožeča stranka v svoji tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbe ZDen in nepravilno obračunala izplačano odškodnino. Poleg tega pa investitor na zemljišču še ni začel z gradnjo in ima tako upravičenec pravico do vrnitve nezazidanega stavbnega zemljišča. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: K 1. točki: Tožena stranka ni pravilno uporabila pravil postopka, ki jih določa ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86). Upravni organ prve stopnje je po oceni sodišča, po izvedenem postopku, pravilno zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo in svojo odločitev obrazložil oziroma utemeljil z določili 3. in 4. člena ZDen.

V konkretnem primeru ni pogojev, da se vloga zavrže zaradi nepristojnosti upravnega organa na podlagi 4. odstavka 66. člena ZUP. ZUP v poglavju "pristojnost" (členi 17. do 48.) ureja načela pristojnosti, konkretna pristojnost organov za postopke denacionalizacije pa je opredeljena v 54. členu ZDen. Glede na tako opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. člena, niti na podlagi 4. člena ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen. Če je materialnopravni zahtevek, ki ga postavlja stranka v svoji zahtevi takšen, da ga je mogoče obravnavati in reševati v upravnem postopku, je organ dolžan izdati v določenem roku meritorno (pozitivno ali negativno) odločbo.

Določilo 4. odstavka 66. člena ZUP uporabi upravni organ takrat, ko dobi po pošti vlogo, ki jo ni pristojen sprejeti in jo brez odlašanja pošlje pristojnemu upravnemu organu ali sodišču ter to sporoči stranki. Upravni organ pa zavrže vlogo stranke le tedaj, če ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen. Glede na podrobno določilo ZDen o pristojnosti upravih organov za obravnavanje vlog - zahtevkov za denacionalizacijo, ni možno zavreči vloge stranke zato, ker se ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen.

Ker je iz prvostopne odločbe razvidno, da je bila vrednost odvzetega zemljišča (odškodnina), izračunana v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti premičnin in nepremičnin oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/93 - navodilo) in Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/93), za izračun vrednosti odškodnine, izplačane v letu 1962, pa je kot podlaga služila Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/93), sodišče nima pravnih pomislekov glede uporabe predpisov, ki so služili za izračun vrednosti razlaščenega zemljišča, kot tudi ne glede načina ugotovitve vrednosti odškodnine, ki jo je razlaščenec prejel v letu 1962. V zvezi z uporabo Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, katere uporabo tožnik v tožbi izpodbija, pa je sodišče mnenja, da ta odredba, ki ima po svoji vsebini značaj predpisa tehnične narave, omogoča le primerjavo prejete odškodnine za podržavljena zemljišča, uporabljena za gradnjo, s sedanjo vrednostjo teh istih zemljišč, ki so predmet denacionalizacije, in sicer pri ugotavljanju ali prejeta odškodnina presega 30 odstotkov vrednosti podržavljenih zemljišč (72. in 90. člen ZDen). Sodišče je mnenja, da je z uporabo navedenega akta možno zapolniti pravno praznino, ki je nastala s tem, da zakon tudi pri odškodnini za zemljišča, ni posebej navedel uporabe navedene odredbe, ki dejansko določa le koeficiente povečanja dejanskih cen nacionaliziranega premoženja in način uporabe teh koeficientov pri določanju denarne vrednosti v postopku denacionalizacije. Taka zapolnitev pravne praznine je po mnenju sodišča utemeljena, saj bi bil sicer onemogočen nemoten potek denacionalizacijskih postopkov. Uporaba navedenega predpisa, tudi pri valorizaciji odškodnin, prejetih za zemljišča, pa je utemeljena tudi glede na dejstvo, da so bila tako podjetja kot tudi navedena zemljišča podržavljena v obdobju enakih oziroma podobnih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih razmer. Vse to podržavljeno premoženje pa je sedaj predmet ZDen, katerega temeljni cilj je, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja zakon, ne sme delati novih. Način ugotavljanja odškodnine v času podržavljanja, za katerega se zavzema tožnik v tožbi in se pri tem sklicuje na odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo (št. ... z dne 19.8.1994), pa bi po mnenju sodišča pomenil nov in drugačen način ugotavljanja vrednosti podržavljenih zemljišč, uporabljenih za gradnjo, kot ga določa ZDen (44. člen), za kar pa ni utemeljene pravne podlage in bi bil zato tak način določanja odškodnine nezakonit. Drži sicer trditev, da v času, ko je bilo tožniku zemljišče razlaščeno, ni bilo trga nepremičnin. Zato odškodnina ni bila določena po prometni vrednosti. Vendar sodišče pri tem opozarja, da se tudi pri določanju odškodnine v denacionalizacijskem postopku ne upošteva prometna vrednost zemljišč, ampak je zakonodajalec v 44. členu ZDen predpisal način določanja odškodnine, z upoštevanjem že prej navedenega temeljnega načela ZDen, da se s popravljanjem krivic, ki jih ta zakon ureja, ne sme delati novih oziroma da se krivice popravijo le v okviru materialnih sposobnosti družbe, ki krivice popravlja. Pavšalna tožbena navedba, da les ne bi smel biti vštet v odškodnino za razlaščeno parcelo, brez navedbe pravne podlage, je s pravnega vidika neutemeljena. Zmotna je tudi tožnikova trditev, da je potrebno 2. odstavek 90. člena ZDen uporabljati v povezavi z 72. členom tega zakona. Določba 2. odstavka 90. člena določa le, kaj se v smislu 4. člena tega zakona šteje za neodplačno podržavljeno premoženje in v tem kontekstu ni v nikakršni neposredni pravni povezavi z določbo 72. člena, ki določa le, v katerih primerih se v postopkih denacionalizacije ne upoštevajo odškodnine, ki so jih denacionalizacijski upravičenci prejeli za podržavljeno premoženje.

K 2. točki: Ker je sodišče v upravnem sporu presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita in ker iz podatkov, zbranih v upravnih spisih, sodišče ne dvomi, da je bilo na prvi stopnji pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ker tudi narava stvari to dopušča, je na podlagi 3. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih - ZUS o stvari meritorno odločilo, kar pomeni, da toženi stranki ni treba izdati nove odločbe.

Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).