Jedro

Zadnje delno plačilo odpravnine, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bilo izvedeno 16. 12. 2013, zato je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od preostalega dela odpravnine šele od 17. 12. 2013 dalje do plačila, ker je s tem dnem tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom preostanka odpravnine (člen 378/1 OZ).

Delodajalec je dolžan delavcu odpravnino po 109. členu ZDR izplačati ob prenehanju delovnega razmerja (z izjemo, ki jo opredeljuje 5. odstavek 109. člena ZDR, pogoji za to izjemo pa v konkretnem primeru niso bili podani). Na to obveznost delodajalca nima vpliva obveščanje delavcev, da jim bo odpravnino izplačal v večih obrokih. V ZDR namreč ni podlage za ugotovitev, da bi takšno obveščanje delavcev vplivalo na zapadlost odpravnine, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. in II. točki izreka glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti tako, da tečejo zakonske zamudne obresti: - od prisojene odpravnine od 17. 12. 2013 dalje do plačila, - od neto prisojenega zneska regresa za letni dopust za leto 2010 od 2. 7. 2010 dalje do plačila, - od neto prisojenega zneska regresa za letni dopust za leto 2011 od 2. 7. 2011 dalje do plačila, - od neto prisojenega zneska regresa za letni dopust za leto 2013 od 2. 7. 2013 dalje do plačila vse v 8 dneh in pod izvršbo, višji zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 8.091,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati neizplačan regres za leto 2010 v višini 367,15 EUR bruto, odvesti predpisane dajatve in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila, na TRR tožeče stranke; obračunati neizplačan regres za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila na njegov TRR; obračunati neizplačan regres za leto 2013 v višini 66,66 EUR, odvesti predpisane dajatve ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2013 na njegov TRR, vse pod pretnjo izvršbe. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti potrebne pravdne stroške v višini 1.040,05 EUR, od poteka paricijskega roka iz te sodbe pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prav tako v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je v zvezi s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od odpravnine sodišče prve stopnje štelo, da je odpravnina zapadla v plačila 17. 2. 2013. Posledično je pri izračunu dejanskega zneska dolga tožene stranke do tožnika iz naslova odpravnine, ki ga je tožnik izdelal ob upoštevanju delnih plačil odpravnine, obračunalo tudi zamudne obresti. Po mnenju tožene stranke ta odpravnina še ni zapadla v plačilo glede na to, da je tožena stranka v postopku redne likvidacije in da je tožnika že ob prekinitvi delovnega razmerja in tudi kasneje obvestila, da mu bo odpravnino izplačevala v več obrokih, predvsem v odvisnosti od hitrosti unovčevanja premoženja. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, katere obveznosti je tožena stranka tožniku plačala na njegov transakcijski račun, ki jih je izvedla 20. 12. 2010 v višini 367,00 EUR bruto, 18. 5. 2012 v višini 381,53 EUR bruto in 5. 9. 2012 v višini 396,06 EUR bruto, pri čemer sta za toženo stranko sporni ugotovitvi sodišča prve stopnje v zvezi s plačiloma z dne 18. 5. 2012 in 5. 9. 2012. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala izjave, kateri dolg poplačuje s posameznim plačilom, saj je vse delavce ustno obvestila, kateri dolg poplačuje. Tako je s plačilom dne 18. 5. 2012 plačala del regresa za letni dopust za leto 2011, dne 5. 9. 2012 pa preostali del regresa za letni dopust za leto 2010. Navedeno pa je razbrati tudi iz samih plačanih zneskov. V letu 2010 je bil tožniku odmerjen regres za letni dopust v višini 763,06 EUR bruto, če od tega zneska odštejemo znesek 367,00 EUR, ki je bil tožniku plačan 20. 12. 2010, znaša razlika 396,06 EUR, kar je enako plačanemu znesku dne 5. 9. 2012. Zaključek sodišča prve stopnje pa je napačen tudi glede na 287/2 člen Obligacijskega zakonika, saj bi moralo sodišče prve stopnje delna plačila šteti kot plačila tiste obveznosti, ki je prva zapadla v izpolnitev. Ker je bila tožena stranka v letu 2010, 2011 in 2012 v finančnih in likvidnostnih težavah, je bila v skladu s Kolektivno pogodbo gradbenih dejavnosti dolžna izplačati regres najkasneje do 1. novembra tekočega leta in ne že 1. julija tekočega leta. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2011, saj jih je sodišče prve stopnje prisodilo že od 1. 7. 2010 dalje do plačila, torej še pred zapadlostjo tega regresa v plačilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen glede določitve pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odpravnine oziroma regresa za letni dopust).

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal obračun ter izplačilo dela odpravnine in regresa za letni dopust za leto 2010, 2011 in 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahteval pa je tudi povrnitev pravdnih stroškov. V podrednem zahtevku pa je namesto regresa za letni dopust za leto 2010 vtoževal regres za letni dopust za leto 2012. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bilo pri sodišču prve stopnje vloženo večje število tožb, v katerih so se tožbeni zahtevki opirali na enako oziroma podobno dejansko podlago in isto pravno podlago (spori med nekdanjimi delavci tožene stranke in toženo stranko za izplačilo razlik v odpravnini, regresov za letni dopust, v enem primeru pa tudi izplačila dela plače), je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu na podlagi člena 279.b ZPP izvedlo vzorčni postopek (preostale postopke pa prekinilo, potem ko je predhodno omogočilo strankam, da se izjavijo o prekinitvi postopka zaradi izvedbe vzorčnega postopka, tožečim strankam pa je omogočilo, da se izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (izvedlo je vse dokaze, ki so bili predlagani - vpogled in prečitanje kompletne listinske dokumentacije, ki sta jo v spis vložili stranki; zaslišanje tožnika in zakonitega zastopnika likvidacijskega upravitelja tožene stranke; tožena stranka je predlog za zaslišanje priče A.A. na naroku za glavno obravnavo dne 15. 5. 2014 umaknila) ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 17. 2. 2013 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2), ki jo je tožena stranka tožniku podala 18. 1. 2013 na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Nadalje je bilo ugotovljeno (kar med strankama niti ni bilo sporno), da je bil tožnik na podlagi 109. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 108. člena ZDR upravičen do izplačila odpravnine v višini 10.629,20 EUR, da je tožena stranka tožniku iz naslova odpravnine že plačala določene zneske in sicer 21. 3. 2013, 20. 5. 2013 in 16. 12. 2013 (B2/1, B7/1, B2/2, B7/2, B7/3). Ta delna plačila je tožnik upošteval pri oblikovanju svojega tožbenega zahtevka tako, da je v zvezi z vtoževano odpravnino glede na določbo 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) iz naslova odpravnine zahteval še znesek 8.091,21 EUR (A10/2 - izračun tožnika, ki ga je kot pravilnega sprejel tudi zakoniti zastopnik likvidacijskega upravitelja tožene stranke). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo vtoževani znesek odpravnine, ki ga je tožnik, kot je bilo že ugotovljeno, ustrezno modificiral glede na opravljena delna poplačila iz naslova pripadajoče odpravnine.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je z ozirom na dejstvo, da je bilo zadnje delno plačilo odpravnine izvedeno 16. 12. 2013 (B7/3), tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od preostalega dela odpravnine šele od 17. 12. 2013 dalje do plačila, saj je s tem dnem tožena stranka prišla v zamudo z izplačilom preostanka odpravnine (člen 378/1 OZ). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je kot datum pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odpravnine določilo 17. 12. 2013, višji tožbeni zahtevek tožnika iz naslova zakonskih zamudnih obresti (torej za pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od 16. 12. 2013 dalje do plačila) pa zavrnilo (za kar je imelo podlago v 5. alineji člena 358 ZPP).

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnika že ob prenehanju delovnega razmerja in tudi kasneje obvestila, da mu bo odpravnino izplačala v večih obrokih in da zato ta odpravnina še ni zapadla v plačilo. Delodajalec je dolžan delavcu odpravnino po 109. členu ZDR izplačati ob prenehanju delovnega razmerja (z izjemo, ki jo opredeljuje 5. odstavek 109. člena ZDR, pogoji za to izjemo pa v konkretnem primeru niso bili podani), na to njegovo obveznost pa nima nikakršnega vpliva obveščanje delavcev, da jim bo delodajalec odpravnino izplačal v večih obrokih. V ZDR namreč ni podlage za ugotovitev, da bi takšno obveščanje delavcev vplivalo na zapadlost odpravnine, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Prav tako nima na zapadlost odpravnine po 109. členu ZDR nikakršnega vpliva hitrost unovčevanja premoženja družbe, ki je v postopku prenehanja zaradi likvidacije po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje praktično v celoti pravilno odločilo tudi o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo regresov za letni dopust za leta 2010, 2011 in 2013. Ob dejstvu, da je tožnik pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta v letu 2010, 2011 in 2013 in s tem pravico do regresa za letni dopust za leto 2010 in 2011 oziroma do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013, kar med strankama niti ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka odločilo v skladu s 131. členom ZDR. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izplačala del regresa za letni dopust za leto 2010, da mu regresa za letni dopust za leto 2011 sploh ni izplačala, prav tako pa mu ni izplačala sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013. Do takšne ugotovitve je prišlo na podlagi dokazne ocene listin, ki sta jih v spis vložili stranki, pri čemer je utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožniku z delnimi plačili v letu 2012 izplačala del regresa za letni dopust za leto 2010 oziroma 2011. Tožena stranka v pritožbi navaja, da so bili delavci ustno seznanjeni, kateri dolg oziroma kateri del regresa za letni dopust bo poplačan s posameznim delnim plačilom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to dejstvo pritožbena novota, za katerega tožena stranka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti v skladu z 286. členom ZPP. Glede na to pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe tožene stranke (za dokazovanje njene resničnosti tožena stranka sicer ni ponudila nobenega dokaza) v skladu s členom 337 ZPP ni upoštevalo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka s plačiloma z dne 18. 5. 2012 oziroma 5. 9. 2012 tožniku poravnala del regresa za letni dopust za leto 2011 (plačilo z dne 18. 5. 2012) oziroma del regresa za letni dopust za leto 2010 (plačilo z dne 5. 9. 2012). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki sta jih v spis predložili stranki, zaključilo, da predstavljata listini B5 in B6, s katerima je tožena stranka dokazovala delno poplačilo regresa za letni dopust za leto 2010 oziroma 2011, notranjo računovodsko listino, ki ne izkazuje dejstva, da je bil tožniku s plačilom spornih zneskov poravnan del pripadajočega regresa za letni dopust za leto 2010 oziroma 2011. Ker tudi iz preostalih listin, ki jih je tožena stranka vložila v spis, ne izhaja, da bi bil s spornima zneskoma izplačan del tožnikovega regresa za letni dopust za leto 2010 oziroma 2011, pri čemer je tudi iz povzetka obračuna osebnih prejemkov in dohodkov za leto 2010, 2011 oziroma 2012 (A8) razvidno, da je bil tožniku iz naslova regresa za letni dopust (šifra 1103) v letu 2010 obračunan znesek 367,00 EUR, v letu 2012 znesek 777,59 EUR, medtem ko iz teh podatkov ne izhaja, da bi bil tožniku obračunan in izplačan regres za letni dopust tudi za leto 2011, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni uspela dokazati, da je s spornima plačiloma tožniku poravnala tudi svojo obveznost iz naslova regresa (oziroma dela regresa) za letni dopust za leto 2010 oziroma 2011. Ob tem pritožbeno sodišče kot primeroma navaja, da je sicer tožena stranka vložila v spis listino, iz katere jasno izhaja, da je tožniku del regresa za leto 2010 dejansko obračunala in izplačala. To izhaja iz obračunskega lista osebnih prejemkov za november 2010 (B5), kjer je navedeno, da je tožena stranka tožniku poleg plače za november 2010 in skupaj z njo izplačala tudi del regresa za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 306,26 EUR, ta regres pa je znašal v bruto višini 367,00 EUR. Podobnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožena stranka s spornima plačiloma v letu 2012 tožniku obračunala ter izplačala regres za letni dopust za leto 2010 oziroma 2011, tožena stranka ni predložila. Ker je v postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka z delnima plačiloma regresa, ki sta bila izvedena 18. 5. 2012 oziroma 5. 9. 2012, poravnala svojo obveznost tožniku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012 (iz tega razloga tožnik v primarnem tožbenem zahtevku regresa za letni dopust za leto 2012 ni vtoževal), je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbo 287. člena OZ.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje kot datum zapadlosti vtoževanih regresov za letni dopust upoštevati 1. november tekočega leta in ne 1. julij tekočega leta, kar naj bi bilo v skladu z določbami Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 1/2005 in nadalj.). Ta je v členu 46/4 določala, da se v primeru nelikvidnosti delodajalca regres izplača najkasneje do 1. novembra tekočega leta (kar je dopuščala tudi določba člena 131/3 ZDR). Tožena stranka pa v postopku ni predložila ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je bila v letih 2010, 2011 oziroma 2012 (kot to zatrjuje v pritožbi) nelikvidna. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko pri določanju zapadlosti posameznih zneskov regresa za letni dopust ni upoštevalo določbe 46/4 panožne kolektivne pogodbe.

Pritožbeno sodišče pa je, delno na pritožbeno navedbo tožene stranke (glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od pripadajočega neto regresa za letni dopust za leto 2011), delno pa v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno določilo pričetek teka zakonskih zamudnih obvesti od prisojenih neto zneskov regresov za letni dopust. Ker člen 131/2 ZDR določa, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta (panožna kolektivna pogodba pa posebnih, ugodnejših določb za delavce v zvezi z datumom izplačila regresa za letni dopust, ki ga morajo izplačati likvidni delodajalci, nima), je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom neto zneskov regresa za letni dopust šele 2. julija tekočega leta. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je kot pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov pripadajočega regresa za letni dopust določilo 2. julij tekočega leta (5. alineja 358. člena ZPP), višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti v zvezi z vtoževanimi regresi za letni dopust pa zavrnilo.

Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena le glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odpravnine in regresov za letni dopust, ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in datume pričetka teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede preostalega dela sodbe sodišča prve stopnje niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu, je pritožbeno sodišče potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, ki je temeljila na 1. odstavku 154. člena ZPP (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.