Jedro

Ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.

Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo za mednarodno zaščito tožnika, ker bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni članici EU za obravnavo njegove prošnje. V tretji točki izreka je navedeno, da se predaja izvrši, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od dne 28. 10. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe dne 19. 2. 2026 je tožnik sodišču predlagal, da odpravi izpodbijani sklep in "ugotovi, da pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje prevzema Republika Slovenija" in podredno, da sodišče zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, predlagal pa je tudi odložitev izvršitve izpodbijanega akta.

3.V dogovoru na tožbo je tožena stranka vztrajala pri izpodbijanem sklepu. Odgovor je bil poslan pooblaščenki tožnika v vednost.

4.Sodišče je nato dne 15. 6. 2026 prejelo obvestilo tožene stranke, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel dne 28. 4. 2026.

5.Na navedeno obvestilo tožene stranke je tožnik odgovoril dne 18. 6. 2026 in navedel, da naj sodišče ugotovi, da je rok za predajo potekel, predaja pa ni bila izvršena in da je zato za obravnavo prošnje postala odgovorna Republika Slovenija. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in ugotovi, da pristojnost za obravnavo prošnje prevzema Republika Slovenija.

Tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe se zavržeta.

Obrazložitev k I. točki izreka:

6.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).

7.Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

8.Med strankama ni sporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem tožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla, in je torej tožnik še vedno v Republiki Sloveniji.

9.Ker se predaja tožnika nesporno ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republike Slovenijo.

10.Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da se v takšnem dejanskem položaju, ko se torej predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo. Vrhovno sodišče v takšnih primerih izpostavlja tudi določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče v tej zvezi dodaja, da mora tožena stranka v takšnih primerih na omenjeni pravni podlagi iz ZMZ-1 in ob zavezi načelu zakonitosti ravnati na navedeni način, torej razveljaviti svoj sklep ter obravnavati prošnjo. Tako bo morala ravnati tožena stranka tudi v obravnavanem primeru na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti. Okoliščina, da na dan izdaje tega sklepa tožena stranka tega še ni storila, ob njenem izrecnem priznanju, da je rok za predajo potekel, ne pomeni, da ima tožnik (še vedno) pravni interes za odločanje o izpodbojni tožbi, za katero si še vedno prizadeva v odgovoru z dne 18. 6. 2026. Tudi Vrhovno sodišče namreč v takšnih okoliščinah pritožbo zavrže, sklicujoč se na določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki toženo stranko zavezuje k izdaji sklepa o razveljavitvi in obravnavi prošnje.

11.Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je treba njegovo tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V takšnih okoliščinah in iz tega razloga pritožbo v upravnem sporu namreč zavrže tudi Vrhovno sodišče.

Obrazložitev k II. točki izreka:

12.Ker izpodbijani akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, kot izhaja iz obrazložitve k prvi točki izreka, kar pomeni, da tožbe ni mogoče sprejeti v vsebinsko presojo, tožnik tudi nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče v drugi točki izreka predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi drugega odstavka 32. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 32. člena ZUS-1.

-------------------------------

1.Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2.V obravnavani zadevi nesporno ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

3.Gl. npr. sklep I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024 in sklep I Up 7/2024 z dne 19. 1. 2024, prim. I Up 123/2025 z dne 8. 7. 2025.

4.Gl. npr. sklepa I Up 152/2025 z dne 8. 9. 2025 in I Up 150/2025 z dne 27. 8. 2025.

5.Prav tam.