Jedro

Le če naročnik podjemniku postavi rok za odpravo napake in napaka do izteka tega roka ni odpravljena, lahko naročnik odpravi napako sam, od podjemnika pa zahteva povrnitev z odpravo napake nastalih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Spor se vodi glede denarne terjatve, ki jo je uveljavljala tožeča stranka potem, ko tožena stranka ni odpravila napak na predmetu podjema.

2. Tožeča stranka kot naročnik in tožena stranka kot podjemnik sta sklenila podjemno pogodbo. Pisni osnutek pogodbe je podpisala le tožeča stranka 9. 5. 2007. Ne glede na to pa sta se obe stranki strinjali, da je ta osnutek pogodbe določil vsebino pogodbenih obveznosti tožene stranke glede vrste del. S pogodbo se je tožena stranka zavezala izdelati toplotno izolacijo pročelja (fasade) na poslovno stanovanjski stavbi tožeče stranke, ta pa stoji v obrtni coni L. Tožena stranka je izdelala toplotno izolacijo v letu 2007. Tožeča stranka je grajala napake opravljenega dela. Toženec se je lotil odprave napak na delu špalet v letu 2008. S tožečo stranko se je dogovoril, da bo pustil takšno stanje pol leta, da bi ugotovil, ali je napaka odpravljena. Poskus odprave napake je spodletel. V letu 2009 je tožeča stranka ponovno grajala napako. Stranki se nista uspeli dogovoriti za način odprave napak potem, ko se je popravilo izkazalo za neuspešno. V letu 2009 je tožeča stranka toženi stranki prepovedala dostop do zgradbe.

3. Te ugotovitve prvostopenjskega sodišča tudi še po vloženi pritožbi niso sporne.

4. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala „povračilo stroškov, ki jih bo imela z dokončanjem fasade in popravilom le-te“ (l. št. 2 hrbet). V ta namen je dala izdelati predračun za popravilo fasade. Zahtevala je plačilo 17.428,60 EUR.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da naj bi tožena stranka v letu 2010 in kasneje ne obljubljala več odprave napak. Da jih je naj bi ne navajala niti tožeča stranka. Tožbo je tožeča stranka vložila 13. 3. 2012. Tožeča stranka naj bi zamudila enoletni rok za uveljavljanje zahtevkov (635. člen OZ).

6. Pritožba navaja, da sodba sploh ni obrazložena v tistem delu, ki se nanaša na obrestni zahtevek. Poleg tega naj bi sodišče ne odločilo o sklepu o izvršbi. Tožeča stranka tudi navaja, da je sodišče izdalo odpravek sodne odločbe v več kot treh mesecih, s tem naj bi bilo prekoračilo vse razumne roke za izdelavo obrazložene sodne odločbe.

7. Pritožba poleg tega navaja še, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno povzelo trditve tožene stranke, saj se naj bi tožena stranka strinjala s temeljem in je oporekala zgolj višini tožbenega zahtevka tožeče stranke. Sodišče naj bi bilo tudi ne zaslišalo predlaganih prič in A. A. Zmotna naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožena stranka po letu 2009 ne obljubljala več, da bo odpravila napako. Nasprotna je bila izpoved zastopnika tožeče stranke, ki pa je sodišče ni presodila. To dejstvo bi lahko potrdil tudi A. A., ki ga kot direktorja sodišče ni zaslišalo.

8. Ugotovitev sodišča, da naj bi toženi stranki preprečila dostop na objekt naj bi bila nelogična in nepravilna. Prvostopenjsko sodišče naj ne bi obrazložilo in ocenilo dokaza, ko je zgolj zapisalo, da je verodostojna izpovedba tožene stranke, da je tožeča stranka v letu 2009 ni več pustila na zgradbo. Sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka in jih je potrdil na zaslišanju B. B. Zmotno naj bi sodišče uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo zahtevek na temelju 635. člena OZ. Pritožba v nadaljevanju navaja sodne odločitve, ki naj bi bile v prid tožeči stranki, na prvem mestu odločbo opr. št. VS RS II Ips 7/2011. Tožena stranka naj bi s svojim ravnanjem tožečo stranko zavedla.

9. Sodišče naj bi opustilo obrazložitev glede ostalih trditev in pravnih naziranj tožeče stranke o tem, da je tožena stranka vseskozi vedela za napake in jih je zamolčala. Tožena stranka kot strokovnjak naj ne bi predstavila dejanskega stanja tožeči stranki in ni izvedla pojasnilne dolžnosti.

10. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka izrazila stališče, da je sodišče pravilno odločilo glede začetka teka roka za uveljavljanje napak. Vztraja pri tem, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke zastaral. Meni tudi, da tožeča stranka ni dokazala nobene od predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Te pa naj bi bile: nedopustno ravnanje tožene stranke, škoda, vzročna zveza in krivda.

11. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

12. Stranki tega spora sta sklenili podjemno pogodbo (619. člen OZ) in ne gradbene pogodbe (1. odstavek 649. člena OZ). Podjemnikova obveznost ni bila zgraditi po določenem načrtu v določenem roku gradbo ali druga gradbena dela, ki bi bila večja in zahtevnejša (1. odstavek 649. člena in 650. člen OZ). Tožena stranka se je namreč s podjemno pogodbo zavezala izdelati toplotno izolacijo pročelja (fasade) na poslovno stanovanjski stavbi tožeče stranke, kar ni večje in zahtevnejše delo. Tožeča stranka se je zavezala dela plačati. Podjemna pogodba je bila sklenjena v letu 2007. Njena vsebina med strankama ni bila sporna.

13. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo 17.428,60 EUR z obrestmi. Svoj zahtevek je v tožbi pojasnila takole: „Direktor tožeče stranke … zahtevka za plačilo škode iz naslova izgubljenega dobička ni postavil … tožeča stranka želi le povračilo stroškov, ki jih bo imela z dokončanjem fasade in popravilom le-te – ob predpostavki, da je toženi stranki vnaprej plačala celotni znesek ...“ Zahtevani znesek je pojasnila takole: „Tožeča stranka je tako pridobila predračun za popravilo fasade in odpravo napak na fasadi, ki po oceni izvajalca C. C. iz L. predstavlja znesek 17.428,60 EUR.“ (oboje na str. 4 pritožbe = hrbtna stran l. št. 2). Tudi v kateri od kasnejših vlog ni tožeča stranka svoje utemeljitve zahtevka več spremenila.

14. Iz teh dveh dobesednih navedb je mogoče sklepati, da je tožeča stranka uveljavljala zahtevek na plačilo zato, ker tožena stranka kot podjemnik pri izvrševanju posla nastale stvarne napake ni odpravila. Ni uveljavljala zahtevka na odpravo napake, temveč je uveljavljala zahtevek na plačilo za odpravo napak potrebnega zneska. Očitno je torej uveljavljala zahtevek po 3. odstavku 639. člena OZ.

15. Pritožba ima prav, da zahtevek tožeče stranke ni prenehal zaradi poteka roka iz 1. odstavka 635. člena OZ, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče. Ker je tožena stranka (podjemnik) začela odpravljati napako, začne s tem teči novi rok. Ta rok ni rok iz 1. odstavka 635. člena OZ, temveč je zastaralni rok. Znaša lahko 3 leta ali 5 let. Dolžina roka je odvisna od tega, ali gre za gospodarsko pogodbo, ali ne (odločba VS RS, opr. št. II Ips 7/2011). Tožeča stranka je vložila tožbo 12. 3. 2012. Tožena stranka ni nikoli postavila trditev, na temelju katerih bi bilo mogoče sklepati, da je pretekel katerikoli od obeh v poštev prihajajočih rokov.

16. Ne glede na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo 1. odstavka 635. člena OZ pa je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Tožeča stranka ne more zahtevati 17.428,60 EUR s pripadki, ker ni izpolnila vseh materialnopravnih predpostavk za uveljavljanje takšnega zahtevka po 3. odstavku 639. člena OZ.

17. Predpostavke za uveljavljanje denarnega zahtevka po 3. odstavku 639. člena OZ so jasno določene v istem odstavku. Te pa so: opustitev odprave napake do izteka „tega“ roka. Beseda „tega“ se nanaša na prejšnji odstavek (2. odstavek 639. člena OZ), ki določa, da lahko naročnik podjemniku določi primeren rok za odpravo napake. Le če torej naročnik podjemniku postavi rok za odpravo napake, in napaka do izteka tega roka ni odpravljena, lahko naročnik odpravi napako sam, od podjemnika pa zahteva povrnitev z odpravo napake nastalih stroškov.

18. Postavitev (primernega) roka ima pomembno nalogo, in sicer gre za po svoji vsebini na podjemnika naslovljeni opomin, naj napako odpravi, sicer bodo lahko zanj nastale neugodne pravne posledice. Šele potem, ko se podjemnik dokončno znajde v zamudi z odpravo napake (prim. 1. odstavek 299. člena OZ) in je bil s postavitvijo roka opozorjen na posledice, lahko naročnik uporabi eno od v 3. odstavku 639. člena OZ določenih pravic. K tem spada tudi pravica do samoodprave napake, kot je že bilo obrazloženo.

19. Prvostopenjska sodba v svojem povzetku navedb o dejstvih tožeče stranke ni navedlo, da bi tožeča stranka kdajkoli trdila, da bi toženi strank postavila kakršenkoli rok. Odločilno pa je, da takšnega dejstva ni ugotovila prvostopenjska sodba, pomanjkljive ugotovitve dejanskega stanja sodbe v tem oziru pa ne izpodbija niti pritožba. Pritožba nasprotno vztraja pri tem, da je tožeča stranka vztrajala pri odpravi napak (pritožba, str. 5) in da je tožena stranka odpravo napak obljubljala. O kakršnemkoli roku ni niti besede.

20. Postavitev roka bi bila nepotrebna, če bi podjemnik (tožena stranka) vnaprej zavrnil ali pa vsaj zavračal odpravo napak. Do takšnega položaja v tej zadevi ni prišlo in ga tožeča stranka ni niti zatrjevala. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da tožena stranka ni zavrnila odprave napake. To namreč izhaja iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka tista, ki ni dovolila dostopa do objekta. Celo če se v celoti verjame pritožbeni navedbi, da je takšna ugotovitev zmotna, je potem treba verjeti tudi pritožbeni navedbi, da je tožena stranka odpravo napak obljubljala še po letu 2009. Oboje namreč trdi pritožba. Če pa je bilo tako, bi morala tožeča stranka še toliko bolj presekati jalov krog obljub s postavitvijo roka.

21. Neutemeljen je pritožbeni razlog, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo „kaj se je zgodilo s sklepom o izvršbi“ (pritožba, str. 2). Postopek v tej zadevi se ni začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine, temveč s tožbo (l. št. 1 in nasl.). Prvostopenjsko sodišče pač o sklepu o izvršbi že zato ni moglo odločati, ker ga nikoli niti ni bilo.

22. Glavnični zahtevek je glavni, zahtevek na plačilo zamudnih obresti je v razmerju do glavnega pomožni (akcesorni). To pomeni, da obrestni zahtevek ne more biti utemeljen, če ni utemeljen glavnični zahtevek. To pa je tudi bil razlog za zavrnitev obrestnega zahtevka pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožba ima prav, prvostopenjska sodba namreč svoje odločitve glede obrestnega zahtevka (299. člen OZ) ni obrazložila. Pritožbeno sodišče je zato dodalo manjkajočo obrazložitev in s tem odpravilo pomanjkljivost. 23. Pritožba kot pritožbeni razlog navaja, da naj bi sodišče iz vlog tožene stranke „zmotno povzelo trditveno podlago, saj se je tožena stranka v vlogah tudi strinjala s temeljem in je oporekala le višini zahtevka tožeče stranke“ (pritožba, str. 2). Pritožba je v tem delu neutemeljena. Strinjanje s temeljem zahtevka pomeni pripoznavo zahtevka vsaj po temelju. Pritožba niti ne navaja, v kateri vlogi naj bi tožena stranka pripoznala zahtevek in je nedoločena, zato pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opraviti nadaljnjega preizkusa. Sodišče pa tudi ni odločilo mimo trditvene podlage strank. Tožena stranka je priznavala obstoj napak na špaletah, ne pa tudi napake zaradi madežev na pročelju. Predvsem pa se je branila s trditvijo, da ji tožeča stranka ni dovolila odprave napake. To je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Pritožba te ugotovitve niti ne izpodbija z uspehom. Navaja le, da je ugotovitev „nelogična in mimo vsebine“ (str. 3 pritožbe), kaj več o tem ne obrazloži. Na str. 5 pa očita pritožba, da sodišče ni obrazložilo in ocenilo dokaza s tem, ko je obrazložilo, da je verodostojna izpovedba tožene stranke, da je tožeča stranka v letu 2009 ni več pustila na objekt. Tudi ta pritožbena graja ni utemeljena, saj je sodišče izpovedbo izrecno ocenilo kot verodostojno. Prvostopenjskemu sodišču pritožba še očita, da ni ugotavljalo dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka in jih je potrdil B. B.. B. B. pa ni izpovedal ničesar v zvezi z dostopom tožene stranke do objekta v letu 2009 ali kasneje.

24. Rok za izdelavo pisne sodbe znaša 30 dni, šteto od konca glavne obravnave (3. odstavek 321. člena ZPP). Prekoračitev tega roka pomeni kršitev procesnega prava. Ne pomeni pa, da je sodba sama po sebi nepravilna iz tega razloga. Očitana kršitev je torej nebistvena (1. odstavek 339. člena ZPP).

25. Na ostale pritožbene razloge pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker bi v ničemer ne spremenili izida.

26. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

27. Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena niti tožena stranka. Odgovor na pritožbo namreč ni bil v ničemer potreben za odločitev v tej zadevi (1. odstavek 155. člena ZPP).