Jedro

Sodne odločbe, glede na 3. člen ZUS-1, niso upravni akti, saj gre za odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in se posledično ne morejo izpodbijati pred upravnim sodiščem.

Pravilnosti ravnanj in odločb sodišč, storjenih oziroma izdanih v sodnih postopkih sodišče v upravnem sporu ne more presojati, saj je sodno varstvo (tudi v primeru kršitev človekovih pravic) glede teh postopkov tožniku zagotovljeno v okviru instančnih sodnih postopkov. Tožnik zato tudi ne more uveljavljati zoper dejanja sodišč v sodnih postopkih sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 2. 12. 2021 priporočeno po pošti vložil tožbo na podlagi 2., 4., 5. in 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zahteva tudi varstvo zakonitosti ter razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Uveljavlja kršitve Ustave RS, Kazenskega zakonika, ZUS-1, Zakona o izvršbi in zavarovanju ter Zakona o pravdnem postopku. V tožbi ni navedel tožene stranke, k tožbi pa je obenem priložil številne sklepe Višjega in Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki sta jih sodišči izdali v sodnih postopkih, vodenih pod opr.št II Ip 1241/2021 in VL 112250/2020, in zahtevo, ki jo je poslal na Okrajno sodišče na Vrhniki dne 24. 11. 2021. 2. Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da le-ta ni v skladu z določbo 30. člena ZUS-1, ki določa, da je v tožbi, s katero se sproži upravni spor, poleg imena in priimka ter prebivališča tožnika treba navesti tudi naziv tožene stranke; navesti je treba upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, in ta akt tožbi tudi priložiti; razložiti je treba, zakaj se toži, ter predlagati, kako in v čem naj sodišče izpodbijani upravni akt odpravi (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Tožbi je treba priložiti izpodbijani akt v izvirniku, prepisu ali kopiji. V konkretnem primeru tožnik v tožbi izrecno ne pove, kdo je tožena stranka niti ni postavil tožbenega zahtevka glede na zahteve ZUS-1, k tožbi pa tudi ni priložil nobenega upravnega akta, ki bi se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijati.

3. Sodišče je zato tožnika dne 9. 12. 2021 pozvalo, da v roku 8 dni odpravi pomanjkljivosti tožbe in sicer, da tožbo dopolni tako, da jasno in skladno z določbami ZUS-1 navede toženo stranko ter navede, ali izpodbija upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 ali vlaga tožbo zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v smislu 4. člena ZUS-1. V nadaljevanju je bil tožnik poučen, da mora v primeru, če vlaga tožbo zoper upravni akt po 2. členu ZUS-1, v tožbenem zahtevku navesti številko in datum izpodbijanega upravnega akta in priložiti izpodbijani upravni akt ter določno postaviti tožbeni zahtevek (povedati kako in v čem naj sodišče izpodbijani upravni akt odpravi oziroma kako naj se ugotovi njegova nezakonitost). V primeru, da vlaga tožbo zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1, pa je bil poučen, da mora v tožbenem zahtevku navesti številko in datum izpodbijanega upravnega akta ali opredeliti dejanje, s katerim naj bi organ posegel v vaše človekove pravice in temeljne svoboščine ter tožbeni zahtevek jasno in konkretno opredeliti glede na določbo tretjega odstavka 30. člena ZUS-1: navesti mora dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. Glede zahtevane odškodnine pa je sodišče tožnika poučilo, da mora tožba obsegati tudi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo. Sodišče je v pozivu tožnika izrecno opozorilo tudi na posledico, če ne bo dopolnil in popravil tožbe v skladu s pozivom in je sodišče zaradi tega ne bo moglo obravnavati (31. člen ZUS-1). Poziv je bil tožniku vročen dne 20. 12. 2021. 4. V danem roku je tožnik dopolnil tožbo. Kot tožene stranke je navedel Okrajno sodišče v Ljubljani, Višje sodišče v Ljubljani, Okrajno sodišče na Vrhniki in Stanovanjski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS). Kot izpodbijani upravni akt je navedel sodne odločbe VL 112250/2020 z dne 30. 10. 2020 (2x) in dne 19. 7. 2021 (Okrajno sodišče v Ljubljani), ter sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Ip 1241/2021 v povezavi z VL 112250/2020 in sodni odločbo Okrožnega sodišča na Vrhniki v zadevi VL 112250/2020 in P 61/2021 z dne 20. 12. 2021. Hkrati navaja, da vlaga tožbo na podlagi 4.člena ZUS-1. Od sodišča zahteva, da razveljavi pravnomočnost upravnega akta in da ugotovi njegovo nezakonitost. Hkrati opredeljuje konkretna dejanja v skladu s 30.členom ZUS-1, kjer Okrajno sodišče v Ljubljani, Višje sodišče v Ljubljani in Okrajno sodišče na Vrhniki niso pazili po uradni dolžnosti na kršitve vseh določb ZPP, upnik Stanovanjski sklad RS pa je po njegovem mnenju v postopku lagal. Predlaga, da sodišče odpravi tudi nezakonite odvetniške stroške, ddv in neplačane zneske sodne takse iz celotnega zneska izvršbe kot nezakonite in neplačane. V skladu z 26. členom Ustave RS zahteva 100,00 EUR odškodnine.

5. Sodišče glede na zgoraj navedeno ugotavlja, da dopolnjena tožba ne vsebuje vseh podatkov, ki bi jih glede na določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1 morala in tako ostaja kljub dopolnitvi nepopolna in nerazumljiva do take mere, da zaradi tega sodišče zadeve ne more obravnavati.

6. Tožnik navaja, da s tožbo izpodbija določene „akte“ sodišč. Gre za sodne odločbe izdane v izvršilnih postopkih Okrajnega sodišča v Ljubljani, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča na Vrhniki, ki jih prilaga k tožbi. Sodne odločbe pa glede na 3. člen ZUS-1 niso upravni akti, saj gre za odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in se posledično ne morejo izpodbijati pred upravnim sodiščem.

7. Tožnik v nadaljevanju navaja, da vlaga tudi tožbo po 4. členu ZUS-1 zaradi nezakonitih aktov in dejanj Okrajnega sodišča v Ljubljani, Višjega sodišča v Ljubljani in Okrajnega sodišča na Vrhniki ter Stanovanjskega sklada RS, ki pomenijo poseg v (človekove) pravice, pri čemer tudi po pozivu za odpravo pomanjkljivosti sodišču ni predložil nobenega upravnega akta oziroma ni navedel ravnanja organa oziroma sodišča, ki bi ga v smislu 3. člena ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, postavil pa tudi ni nobenega tožbenega zahtevka na ugotovitev kršitve človekovih pravic. Pravilnosti ravnanj in odločb sodišč, storjenih oziroma izdanih v sodnih postopkih pa sodišče v upravnem sporu ne more presojati, saj je sodno varstvo (tudi v primeru kršitev človekovih pravic) glede teh postopkov tožniku zagotovljeno v okviru instančnih sodnih postopkov. Tožnik zato tudi ne more uveljavljati zoper dejanja sodišč v sodnih postopkih sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. 8. Tožbo je zato potrebno zavreči na podlagi 4. točke prvega odstravka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 3. členom ZUS-1. 9. Glede odškodninskega zahtevka pa sodišče pojasnjuje, da lahko v upravnem sporu po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, vendar pa tožnik tega zahtevka ne more uspešno uveljavljati samostojno, temveč ga lahko uveljavlja le kot adhezijski zahtevek v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kadar sodišče s sodbo v glavni stvari odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem sporu polne jurisdikcije.1 Ker v obravnavani zadevi tožnik tudi po pozivu sodišča ni navedel nobenega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, sodišče po določbah ZUS-1 ni imelo podlage za odločanje o zahtevani odškodnini.

1 Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2019, Mira Dobravec Jalen in ostali, str. 269.