Jedro

Tožeča stranka z zahtevkom na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj si ne more izboljšati pravnega položaja. S tem ko je postala nova odločba pravnomočna, sta namreč posamična upravna akta, izpodbijana v tem socialnem sporu, izgubila pravni učinek. Z vzpostavitvijo stanja, kakršno je bilo pred protiustavnim posegom v pokojninsko dajatev z negativno uskladitvijo pokojnin, ni več mogoče izkazovati pravnega interesa za izplačilo razlike v pokojnini. Zato je tožba zakonito zavržena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevano odpravo odločb o negativni uskladitvi družinske pokojnine št. ... z dne 30. 1. 2013 in iste opr. št. z dne 27. 8. 2012 (I. točka izreka sklepa). Tožbeni zahtevek na plačilo razlike med prejetimi zneski pokojnine in pripadajočimi, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti, obračunanimi od zapadlost vsakokratne pripadajoče razlike v pokojnini po 80,30 EUR mesečno v plačilo do plačila, je stroškovno zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper naveden sklep in sodbo je tožnica po pooblaščenem odvetniku vložila pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve vsem tožbenim zahtevkom. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da zavrženje tožbe na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov, izdanih na protiustavni zakonski podlagi, ni pravilno. Ker je kljub izkazanemu pravnemu interesu, tožba na odpravo upravnih aktov zavržena, je preprečena sanacija protipravnosti in s tem kršeno načelo pravne varnosti ter pravica do sodnega varstva.

Napačno je tudi stališče sodišča v zvezi z razlago in uporabo ZOPRZUJF-a, ki da nima določbe, ki bi omogočala priznanje zakonskih zamudnih obresti. Kadar lex specialis pravnega instituta ne ureja, je potrebno uporabiti splošni zakon in splošna pravila iz lex generalis, torej Zakon o obligacijskih razmerjih. Dejstvo je, da z denarjem ni mogla razpolagati pravočasno, čeprav je bila do njega upravičena, zato je utrpela škodo in bila oškodovana. To škodo v skladu s pravnim in ekonomskim redom sanirajo zakonske zamudne obresti.

Nezakonit je tudi zavrnilni stroškovni izrek sodbe, saj je zahtevano povračilo le tistih stroškov postopka, ki so nastali zaradi vtoževane odprave nezakonitih odločb. Slednjega ne spreminja niti okoliščina, da je tožena stranka šele po vložitvi tožbe na pravno vprašljiv način sicer delno odpravila protipravno stanje, kajti takrat so stroški sodnega postopka že nastali.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Izdana je ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem procesnem ter materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče je doslej že v številnih istovrstnih zadevah(1) zavzelo enotno stališče, da si tožniki, ki so sicer vložili izpodbojno tožbo zoper posamične upravne akte o negativni uskladitvi pokojnin po ZUJF-u, potem ko so bile na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2013; v nadaljevanju: ZOPRZUJF), z odločbami z dne 24. 6. 2013 pravnomočno odpravljene protiustavne posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne morejo izboljšati pravnega položaja. To velja tudi v obravnavanem primeru, ne glede na to, da za izpodbojne tožbe v sodno socialnih sporih načeloma res ni potrebno izkazovati pravnega interesa, ker se ta zaradi pravice do sodnega varstva zoper dokončne posamične upravne akte, domneva.

Vendar sta posamična upravna akta, izpodbijana v tem sporu, potem ko je odločba z dne 24. 6. 2013 postala pravnomočna, izgubila vsakršen pravni učinek. Ker si več ni mogoče izboljšati pravnega položaj, ni pravnega interesa za tožbo, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožba v tem obsegu je zakonito zavržena. Pritožnica si ne bi mogla izboljšati pravnega položaja niti v primeru, da bi bila izpodbijana posamična upravna akta s sodno odločbo odpravljena.

Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa o zavrženju tožbe, na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti.

6. Pritožba je morala brezuspešna ostati tudi zoper zavrnilni del sodbe o vtoževani glavnični terjatvi.

Splošno znano je, da je bil preostali 80 % del protiustavno znižane pokojninske dajatve vsem prizadetim uživalcem, in torej tudi tožnici, izplačan ob nakazilu pokojnin za mesec maj 2014. S tem je bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je obstajalo pred protiustavnim znižanjem družinske pokojnine. Z zavrnilnim delom sodbe je zato tožbeni zahtevek na plačilo razlike pokojninske dajatve, zakonito zavrnjen.

7. Enako velja za terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev.

Pravilno je namreč materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je zakonodajalec v ZOPRZUJF-u navedeno vprašanje rešil tako, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnem znesku. Glede na 2. člen ZOPRZUJF-a, torej brez obresti. Takšna zakonska ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi(2) , saj ima zakonodajalec na področju sistema socialne varnosti, široko polje pravnega urejanja. V ZOPRZUJF-u torej ni pravne podlage za izdajo drugačne odločitve od izpodbijane.

Res je sicer, da so po naravi stvari zamudne obresti plačilo za prepustitev rabe denarnega zneska in se obračunavajo ter plačujejo v odstotku od zneska glavne terjatve za čas, v katerem ta obstaja. V ekonomskem smislu so nadomestilo za uporabo tujega denarja, ki naj upniku nadomesti korist, ki bi jo imel, če bi določeno vsoto lahko uporabljal. V bistvu so objektivna posledica zamude v izpolnitvi denarne obveznosti. Vendar se v predmetni zadevi ni mogoče uspešno sklicevati na Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: OZ), saj ne gre za akcesorno denarno terjatev iz obligacijskega prava. Javno pravnih terjatev iz sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni mogoče enačiti z obligacijskimi terjatvami.

Pravne posledice zamude pri izplačilu pokojninskih dajatev so prav zato urejene z matični predpisi. Torej z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) in enako z novim Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. Tovrstni zakonodajalčev pristop je glede na naravo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter postopek njihovega priznavanja, povsem logičen. Zavod je po obeh zakonih (po 277. členu ZPIZ-1 oz. 197. členu ZPIZ-2), zamudne obresti na zapadle prejemke dolžan plačati le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v 60-ih dneh od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Takšno dejansko stanje v predmetni zadevi seveda ni podano, saj do zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin, sploh ni moglo priti.

Ni podan niti dejanski stan iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, po katerem je zavod iz naslova odškodnine zavezan plačati zakonske zamudne obresti med drugim tudi v primeru, če je denarno dajatev dolžan plačati za nazaj na podlagi sodne odločbe. V konkretnem primeru je tožba na odpravo izpodbijanih upravnih aktov zavržena. Tudi, če bi bila posamična upravna akta odpravljena, terjatev iz naslova razlike v pokojnini ob izdaji izpodbijane sodne odločbe več ni obstajala, in zato toženi zavod ne bi niti mogel biti zavezan k plačilu razlike pokojninske dajatve za nazaj.

8. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo zoper zavrnilni izrek sodbe o glavnični in akcesorni denarni terjatvi na podlagi 353. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti.

9. Tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela. Pomeni, da je pravilen in zakonit tudi zavrnilni stroškovni izrek izpodbijane sodne odločbe. Ni izpolnjen dejanski stan iz 154. člena ZPP, da bi bilo mogoče izdati drugačno odločitev od izpodbijane. Na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP je zato pritožba tudi v tem delu kot neutemeljena zavrnjena.

10. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnica sama svoje stroške pritožbe.

(1) Npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013, Psp 480/2014, Psp 543/2014 in drugih.

(2) Stališče Ustavnega sodišča RS zavzeto v odločbi U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008.