Jedro

Obseg zapuščine, dediči in njihov dedni delež se ugotovi šele s sklepom o dedovanju, zato se z vidika davčnih predpisov šteje, da je dedič pridobil podedovane nepremičnine z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 28.10.1993, s katero je bil tožnici odmerjen davek od dobička iz kapitala, dosežen s prodajo gospodarskega poslopja in 1/2 stanovanjske hiše, v znesku 144.406,00 SIT. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica davčna zavezanka po 57. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh, p.b. Uradni list RS, št. 14/92), po katerem je davčni zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, če je bila prodaja izvršena pred potekom desetih let od dneva, ko je bilo premoženje pridobljeno, zmanjšano za plačane davke. Organ prve stopnje je pravilno štel, da je tožnica pridobila prodane nepremičnine, ko je sklep o dedovanju z dne 31.8.1992 postal pravnomočen, saj je šele takrat bilo jasno, katere nepremičnine je pridobila in od tega dne dalje je lahko z njimi tudi razpolagala. Obravnavano nepremičnino je tožnica prodala 8.9.1993 za dogovorjeno kupnino 2,600.000,00 SIT. Po cenitvi sodnega cenilca je vrednost teh nepremičnin v času pridobitve znašala 1,587.799,00 SIT, katera je v skladu s 1. členom Odloka o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (v nadaljevanju: odlok, Uradni list RS, št. 20/91) pravilno valorizirana na dan prodaje na 1,825.969,00 SIT. Tako ugotovljena valorizirana vrednost kapitala je pravilno odšteta od prodajne cene, vključno s plačanim prometnim davkom v znesku 52.000,00 SIT in od tako ugotovljene razlike 722.031,00 SIT, je pravilno odmerjen davek po 20% stopnji v znesku 144.406,00 SIT.

Tožnica v tožbi izrecno uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in smiselno tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je prodane nepremičnine podedovala po pokojni materi, ki je umrla 1.12.1982. Pogodbo o prodaji podedovanega premoženja je sklenila 8.9.1993, torej več kot 10 let po materini smrti. Oba organa sta napačno štela, da je tožnica sporne nepremičnine pridobila šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ki je postal pravnomočen 17.11.1992, saj po 132. členu Zakona o dedovanju pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na dediče v trenutku njegove smrti. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da je po 57. členu ZDoh zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, tožnica pa je italijanska državljanka s stalnim prebivališčem v Italiji. Tožnica je nepremičnine prodala po vrednosti, kot jo je določil cenilec gradbene stroke na dan prodaje. V pridobljene nepremičnine ni nič vlagala in se je tako njihova vrednost kvečjemu znižala in ne povečala, zato s prodajo ni dosegla dobička. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi, in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica podedovane nepremičnine prodala 8.9.1993 za 2,600.000,00 SIT. Toda tožnica meni, da ni davčna zavezanka, ker po Zakonu o dedovanju pokojnikova zapuščina preide v trenutku njegove smrti na dediče, nepremičnine pa je prodala po več kot desetih letih po materini smrti, in tudi stalno prebivališče ima v Italiji in ne v Sloveniji. Kot pravno podlago za tožničino davčno obveznost tožena stranka navaja 57. člen p.b. ZDoh (oziroma pravilno 52. člen ZDoh, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91, na katerega se sklicuje organ prve stopnje), pri čemer navaja samo besedilo 1. odstavka 57. člena, po katerem je zavezanec za plačilo davka od dobička iz kapitala fizična oseba, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki dosega dobiček s prodajo. Toda davčni zavezanec je tudi fizična oseba, ki ni rezident Republike Slovenije, če na njenem območju dosega dobiček s prodajo (2. odstavek 57. člena p.b. oz. 2. odstavek 52. člena zakona). Dejstvo, da je bila nepremičnina prodana na območju Republike Slovenije, ni sporno. Zato trditev, da tožnica ni rezident Republike Slovenije, na odločitev ne more vplivati, zato tega ugovora ni mogoče upoštevati, ne glede na to, da je to tudi sicer tožbena novota (1. odstavek 39. člena Zakona o upravnih sporih, v nadaljevanju: ZUS). Točno je sicer, da po 132. členu Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 15/94, 40/94 in 82/94) pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Toda obseg zapuščine, dediči in njihov delež, se ugotovi šele s sklepom o dedovanju (214. člen). Zato sta oba organa z vidika davčnih predpisov pravilno štela, da je tožnica obravnavane nepremičnine pridobila z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju z dne 31.8.1992. Ker ni sporno, da je tožnica obravnavano nepremičnino prodala 8.9.1993, sta oba organa pravilno ugotovila, da je bila prodaja izvršena pred potekom desetih let od dneva pridobitve nepremičnine (1. alinea 1. odstavka 52. člena oz. 1. alinea 1. odstavka 57. člena p.b. zakona). Pavšalno tožnica tudi zatrjuje, da s prodajo obravnavanih nepremičnin ni dosegla nobenega dobička. Toda tožnica ne izpodbija odločilnih ugotovitev v zvezi s tem, in sicer ugotovitve, da je obravnavane nepremičnine prodala 8.9.1993 za 2,600.000,00 SIT, da je v času pridobitve njihova vrednost po cenitvi sodnega izvedenca znašala 1,587.799,00 SIT in tudi ne po odloku ugotovljeno valorizirano vrednost kapitala v znesku 1,825.969,00 SIT, ne ugotovljeno razliko in ne izračunan davek. Vse navedene odločilne dejanske ugotovitve so obrazložene, zato pavšalnega ugovora po prava vešči osebi ni mogoče upoštevati. Odločilne dejanske okoliščine so torej v zadostni meri razčiščene in pravilno ugotovljene. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo (52., 53. in 56. člen oz. p.b. 57., 58. in 61. člen zakona).

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS.

O predlogu za povrnitev stroškov upravnega spora sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče navedene določbe ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.