Jedro

Pri odločanju o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe ni pomembno, zakaj so toženci izpolnili zahtevek. Odločilno je le dejstvo, da so s svojim ravnanjem izpolnili oz. udejanili tisto, kar sta z zahtevo po pravnem varstvu zahtevala tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po vročitvi sklepa povrniti tožeči stranki 1.025,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje.

Proti takšnemu sklepu so se z enotno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožili toženci. Navedli so, da odločitev sodišča nasprotuje sedaj veljavni sodni praksi glede pričetka tega zamudnih obresti oz. okoliščine, kdaj pride stranka v zamudo. Dokler sklep ne postane pravnomočen, tožena stranka ne more biti v zamudi s plačilom pravdnih stroškov, zato ugovarjajo izreku iz tega razloga. Nadalje je sodišče napačno zaključilo, da je tožena stranka izpolnila obveznost po tožbi tožnikov in da sta tožnika kljub umiku tožbe upravičena do povrnitve stroškov postopka. Do izselitve tožencev ni prišlo zaradi zahtevka tožnikov, temveč zaradi sklenjene sodne poravnave s povsem tretjimi osebami. Sodišče tako napačno navaja, da ni pomembno, zakaj so toženci izpolnili zahtevek. Sodišče bi se moralo spustiti tudi v presojo utemeljenosti samega zahtevka. Tožnika sta tožbo vložila brez zakonske osnove in nista imela ne izkazanega pravnega interesa ne pravice terjati od tožencev izselitev iz stanovanja. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor o skupnem nakupu nepremičnine. Sodišče bi torej moralo najprej presojati utemeljenost same tožbe, ne pa sodne poravnave, sklenjene med tretjimi osebami, šteti za izpolnitev zahtevka. Sodna poravnavava je bila sklenjena že 7. 6. 2006 in so se toženci 20. 6. 2006 izselili iz hiše, tožnika pa sta tožbo umaknila šele 19. 4. 2007. Predlagali so, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ustrezno spremeni.

Tožnika sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za odločanje o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe je v določilu I. odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se toženci dne 20. 6. 2006 izselili iz stanovanjske hiše, tožnika pa sta tožbo umaknila dne 19. 4. 2007, takoj po tem, ko sta dne 16. 4. 2007 prejela vlogo, v kateri so toženci pojasnili, da so se izselili iz stanovanjske hiše. Zaključilo je, da sta tožnika tožbo umaknila takoj, ko so toženci izpolnili zahtevek.

Takšno presojo prvostopenjskega sodišča kot pravno zmotno pritožbeno izpodbijajo toženci z navedbami, da sta tožnika umaknila tožbo skoraj leto dni po dejanski izselitvi tožencev iz hiše, njihove izselitve pa tudi ni mogoče enačiti z izpolnitvijo zahtevka, saj so se izselili zaradi sklenjene sodne poravnave s tretjimi osebami. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ni pomembno, zakaj so toženci izpolnili zahtevek. Odločilno je le dejstvo, da so svojim ravnanjem (izselitvijo) izpolnili oziroma udejanili tisto, kar sta z zahtevo po pravnem varstvu oz. z vložitvijo tožbe v konkretnem primeru zahtevala tožnika (tožba na izpraznitev in izročitev nepremičnine). Glede na pritožbeno neizpodbijano dejstvo, da sta tožnika vlogo z dne 5. 4. 2007, v kateri so toženci pojasnili, da so se dne 20. 6. 2006 izselili iz hiše, prejela dne 16. 4. 2007, nato pa dne 19. 4. 2007 umaknila tožbo glede zahtevka za izselitev, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika tožbo umaknila takoj, ko so toženci izpolnili zahtevek.

Neutemeljena so tudi nadaljnja zatrjevanja pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o pravdnih stroških odločiti tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Umik tožbe ima za posledico ustavitev postopka o glavni stvari (III. odstavek 188. člena ZPP), o povrnitvi stroškov pa sodišče odloči brez obravnavanja (I. odstavek 163. člena ZPP). Pri odločanju o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe ni pravno relevantno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna le od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka in ali je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Ti dve odločilni dejstvi za uporabo določila I. odstavka 158. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Če bi toženci želeli doseči nadaljevanje postopka in meritorno odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, bi morali nasprotovati umiku tožbe.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Višine po sodišču prve stopnje priznanih stroškov toženci s pritožbo niso obrazloženo izpodbijali, zato je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni preizkus (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), ki ni pokazal nepravilnosti. Pravdni stroški so bili pravilno odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

Materialnopravno pravilno in v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženem v načelnem pravnem mnenju z dne 13. 12. 2006, je sodišče prve stopnje odločilo tudi o povrnitvi zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka. Zamuda tožene stranke in obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti nastopi po preteku 15-dnevnega prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti, ta rok pa začne teči od prejema sklepa sodišča prve stopnje.

Ob vsem navedenem je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

Ker toženci s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Tožnika pa nista upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, saj z navedbami v tej vlogi nista v ničemer doprinesla k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (I. odstavek 155. člena ZPP).