Jedro

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka očitala tožeči stranki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi spornega dne v predprostoru oddelka, v umivalnici, kričala in za ušesa povlekla otroka. Priča, ki naj bi edina videla dogodek, spornega dogodka s svojo izpovedjo ni potrdila. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnici očitana kršitev ni dokazana oziroma obstoj krivdnega odpovednega razloga ni dokazan. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga št. ... z dne 2. 12. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo na delovno mesto "vzgojitelj", v skladu z zadnjo med njima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, št. ... z dne 17. 11. 2014, ter tožečo stranko za obdobje od 18. 12. 2014 do vrnitve nazaj na delo neprekinjeno prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 18. 12. 2014 do vrnitve nazaj na delo obračunati bruto mesečna nadomestila plač, plačati davke in prispevke, ter tožeči stranki izplačati mesečna neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (III. točka izreka) ter - odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga zoper sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bil postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tožnici izpeljan v rokih in v skladu s pogoji, kot jih določa zakon ter da je bilo tudi v disciplinskem postopku tožnici izrečeno pisno opozorilo izdano utemeljeno, vendar je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ker je ugotovilo, da ni dokazan obstoj odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je svoje stališče obrazložilo z navedbo, da A.A. prijave ni podala takoj po spornem dogodku in da je zgolj sklepala, da je tožnica dečka potegnila za uho.

V zvezi s "pozno" prijavo A.A. sodišče prve stopnje navaja, da je "izkustveno neobičajno in da hkrati vzbuja dvom v verodostojnost in resničnost izjave priče A.A. okoliščina, da prijave ni podala takoj po spornem dogodku, temveč skoraj mesec dni po njem." Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je do prijave dogodka s strani A.A. prišlo v času, ko tožnica ni bila več zaposlena pri toženi stranki, da tožena stranka in A.A. v času prijave A.A. tudi še nista bili seznanjeni s tem, da je tožnica zoper toženo stranko sprožila individualni delovni spor, v katerem je uveljavljala transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen delovni čas, da je A.A. v postopku odpovedi izrecno izpovedala, da se je za prijavo dogodka odločila šele takrat, ko je izvedela, da tožnica ni več zaposlena pri toženi stranki in je bila tudi prepričana, da tožnici več ne more škodovati.

Individualni delovni spor, v katerem je tožnica zahtevala transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas (postopek Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 387/2014) sicer neposredno ne vpliva na obravnavani individualni delovni spor, posredno pa potrjuje izpoved priče A.A., da se je za prijavo dogodka odločila šele takrat, ko je bila prepričana, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da ji s podano prijavo več ne more škodovati. Tožnici je delovno razmerje za določen čas pri toženi stranki namreč prenehalo 30. 9. 2014, A.A. je prijavo podala 13. 10. 2014, tožba, s katero je tožnica zahtevala transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, pa je bila toženi stranki vročena šele 3. 11. 2014. Glede na vse navedeno tožena stranka nasprotuje obrazložitvi sodišča, da je pozna prijava kršitev tožnice s strani A.A. izkustveno neobičajna in da hkrati zbuja dvom v verodostojnost in resničnost. V zvezi z navedbo sodišča prve stopnje, da je edina priča dogodka ob svojem zaslišanju zgolj "sklepala", da je tožnica dečka potegnila za uho, pa tožena stranka najprej izpostavlja, da je med dogodkom, zaradi katerega je bil zoper tožnico uveden postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in zaslišanjem A.A. (na naroku za glavno obravnavo 27. 10. 2016) preteklo več kot dve leti, zaradi česar je bilo že pred zaslišanjem A.A. pričakovano, da bo spomin na dogodek po dveh letih veliko bolj "medel", kot takoj po dogodku oziroma ob prijavi le tega. Sodišče prve stopnje do navedb priče A.A. ob prijavi kršitve tožnice in kasneje ob izvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sploh ni zavzelo stališča. Svojo odločitev je oprlo zgolj na izpovedbo A.A. na naroku za glavno obravnavo, pri čemer pa sodišča prve stopnje ni zanimalo, zakaj A.A. na naroku izpoveduje nekoliko manj določno o dogodku, kot ob prijavi kršitve in v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Poleg tega pa ni upoštevalo dejstva, da so izjave tožnice neverodostojne oziroma neresnične. Tožnica je namreč tekom svojega zaslišanja izpovedovala, da je raziskovala in ugotovila, da sodelavka A.A. dela po navodilih ravnatelja ter v zvezi s tem v nadaljevanju svoje izpovedbe navedla, da ji je B.B. povedala, da včasih kaj podpiše, ne da bi sploh prebrala. Navedeno izjavo so tekom svojega zaslišanja zanikali tako B.B. osebno kakor tudi ravnatelj tožene stranke in A.A. Tožena stranka s pritožbo graja tudi sam način vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje. Iz razpravnega zapisnika (naroka za glavno obravnavo 27. 10. 2016) sicer neposredno ne izhaja, da je pooblaščenka tožene stranke nasprotovala nejasnim oziroma zavajajočim vprašanjem sodišča prve stopnje, saj navedeno ni zabeleženo v zapisniku, posredno pa je iz zapisnika to razvidno. Sodišče prve stopnje je ves čas, za opredelitev do očitanega ravnanja tožnici, pri zastavljanju vprašanj pričam uporabljalo besedno zvezo "zlasala dečka", čeprav se "lasanje" tožnici nikoli ni očitalo in je bilo navedeno dejstvo na naroku pred sodiščem prve stopnje s strani tožene stranke tudi večkrat izpostavljeno. Da so bila vprašanja sodišča prve stopnje nejasna in zavajajoča (občutek, da sodišče pričam "v usta polaga besede"), pa izkazuje že sam uvod zaslišanja A.A. (na strani 6 zapisnika glavne obravnave z dne 27. 10. 2016). Sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijane sodbe tudi ni zavzelo nobenega stališča do predhodnih prijav o fizičnem nasilju tožnice v preteklosti, ki ga je omenila tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišana priča (B.B. - deček C.C.), čeprav te okoliščine posredno potrjujejo očitek tožene stranke o neprimernem ravnanju tožnice. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič, ki so prav tako podale prijavo o nasilju tožnice nad otroci, ki posredno zagotovo potrjujejo dejstvo, zaradi katerega je bila tožnici izrečena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Temeljno načelo pri toženi stranki je spoštljiv odnos do drugih in koncept ničelne stopnje tolerance do nasilja, tako verbalnega kakor fizičnega. Tožena stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič, ki so podale prijavo o nasilju tožnice nad otroci, ki naj bi posredno potrjevale, da je bila tožnici utemeljeno podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz podatkov v spisu (zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 27. 10. 2016) izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2016 odločilo, da "se neizvedeni dokazi, ki sta jih predlagali stranki, zavrnejo, saj je dejansko stanje dovolj razčiščeno, prav tako pa izvedba teh dokazov ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja." Na naroku tožena stranka ni grajala te odločitve, čeprav mora stranka po določbi prvega odstavka 286. b člena ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Že iz tega razloga pritožbenih navedb v zvezi z domnevno neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obeh strank. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so dokazni predlogi tožene stranke (za zaslišanje prič), na katere se (sicer le pavšalno) sklicuje v pritožbi, irelevantni za predmetni spor, saj se nanašajo na domnevne kršitve delovnih obveznosti tožeče stranke, ki niso predmet sodne presoje v obravnavani zadevi.

6. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe ustrezno opredelilo do vseh bistvenih spornih vprašanj, zato sodbi ni mogoče očitati bistvenih pomanjkljivosti. Tožena stranka sicer le smiselno uveljavlja navedeno bistveno kršitev (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) na več mestih v pritožbi (z navedbami, da sodišče do določenih vprašanj ni zavzelo stališča oziroma da se do njih ni opredelilo), vendar v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, s čimer v bistvu uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanim reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 85., 86. ter in 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, ZDR-1), ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da je bil tožnici predhodno dne 23. 4. 2014 po disciplinskem postopku utemeljeno izrečen pisni opomin, ki predstavlja obenem tudi predhodno pisno opozorilo v smislu prvega odstavka 85. člena ZDR-1 (kot je presodilo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 62/2016). Ugotovilo je tudi, da je bila odpoved podana pravočasno, v roku iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 in da je bil tudi sicer postopek pred redno odpovedjo izpeljan v skladu s citiranimi določbami ZDR-1. 9. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v zvezi z očitano kršitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki so razvidne iz izpodbijane sodbe, so zlasti naslednje: - V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 12. 2014 (A 3 in B 13) je tožena stranka očitala tožeči stranki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi dne 18. 9. 2014 okrog 12. ure v predprostoru oddelka D., v umivalnici, kričala in za ušesa povlekla otroka E. E. - Dogodek z dne 18. 9. 2014, ko naj bi tožeča stranka za uho povlekla otroka, je videla le A.A., ki je bila tožeči nadrejena delavka, ki prijave ni podala takoj, ko naj bi se sporni dogodek zgodil, ampak skoraj mesec dni po njem (uradni zaznamek tožene stranke z dne 13. 10. 2014).

- A.A. je, zaslišana kot priča, izpovedala, da je kritičnega dne v času kosila vstopila v prostore starega vrtca in zaslišala vpitje tožeče stranke ter videla dečka ob umivalniku. Izpovedala je tudi, da predvideva, da se je deček ob umivalniku umival oziroma se igral z vodo, in da je sklepala, da je tožeča stranka dečka potegnila za uho, ker je kasneje glavo sklonil, ne more pa zatrditi, da je videla, da bi ga tožeča stranka potegnila za uho.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev, zlasti izpovedi ključne priče A.A., pravilno ugotovilo, da navedena priča, ki naj bi edina videla dogodek, spornega dogodka s svojo izpovedjo ni potrdila. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnici očitana kršitev ni dokazana oziroma obstoj krivdnega odpovednega razloga ni dokazan. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna in prepričljiva, saj jo izvedeni dokazi potrjujejo, pritožba pa presoji sodišča prve stopnje, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, neutemeljeno oporeka. Pri tem ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni natančneje obravnavalo prijave oziroma izpovedi navedene priče A.A. v postopku pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, saj je bistvenega pomena njena izpoved pred sodiščem, ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno in prepričljivo dokazno ocenilo. Časovna odmaknjenost dogodka je sicer pogosto lahko pomembna, kadar se raziskujejo dogodki iz preteklosti, vendar ne gre za nobene podrobnosti v zvezi s potekom dogodka, ampak za to, da je priča jasno izpovedala, da dogodka, glede katerega je podala prijavo, ni videla, ampak je o nedopustnem ravnanju tožnice le sklepala. Takšne izpovedi priče si ni mogoče razlagati drugače, kot sodišče prve stopnje, saj je povsem jasna. Do enakega zaključka bi pripeljala takšna izpoved priče tudi v primeru, da bi bila prijava s strani priče podana takoj po spornem dogodku in ne šele mesec dni po njem. Pri tem pa je potrebno izpostaviti tudi, da nedvomno ne more imeti večje dokazne vrednosti kot izpoved priče, podane pred sodiščem, uradni zaznamek o prijavi kršitve, ki ga niti ni zapisala priča, ampak ravnatelj ob razgovoru s pričo (iz katerega izhaja, da naj bi priča ... "videla delavko go. F.F., ki je kričala in za ušesa vlekla enega otroka" ...). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Pritožba zlasti v zvezi z zaslišanjem navedene priče A.A. (na naroku za glavno obravnavo 27. 10. 2016) sodišču prve stopnje očita, da naj bi bila vprašanja sodišča prve stopnje nejasna in zavajajoča (sodišče naj bi pričam "v usta polagalo besede") oziroma graja način vodenja postopka. Iz zapisnika naroka niso razvidne kakršne koli pomanjkljivosti pri vodenju postopka, pripombe na zapisnik niso bile podane, iz zapisnika pa tudi ne izhaja, da bi bile podane kakršne koli pripombe strank na vodenje postopka s strani predsednika senata. Tožena stranka - kot v pritožbi celo sama izpostavlja - ni nasprotovala (domnevno) nejasnim oziroma zavajajočim vprašanjem sodišča prve stopnje. Že to pa je razlog, da se na bistvene kršitve določb postopka v zvezi izvedbo dokaza z zaslišanjem prič na naroku za glavno obravnavo ne more sklicevati v pritožbi, saj ni izkazala, da bi bili podani pogoji iz 286. b člena ZPP.

12. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku in s tem v zvezi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku, je torej pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1) v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.