Jedro

Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če revident ne obrazloži okoliščin, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Drugačna sodna praksa od prakse upravnih organov v upravnih postopkih ni eden izmed pogojev za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) po pooblaščencu vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada z dne 27. 2. 2006, s katero je davčni organ v postopku kontrole obračuna davka od dobička pravnih oseb za leto 2003 ugotovil, da investicijska družba A., d. d., ..., do 30. 11. 2004 ni razdelila najmanj 90% dobička preteklega leta. Drugostopni davčni organ je z odločbo z dne 8. 5. 2009, zavrnil revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa.

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, da gre sicer za ugotovitveno odločbo, vendar je od veljavnosti izpodbijane odločbe odvisna davčna obveznost iz obračuna davka od dobička pravnih oseb za obdobje 1. 1. do 31. 12. 2003, ki ga je revident vložil za investicijsko družbo A. in v katerem je izkazal davčno obveznost v znesku 290.627,01 EUR.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. To določbo je mogoče uporabiti zgolj v tistih primerih, ko se izpodbija upravni akt, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v nominalnem znesku. V obravnavani zadevi je izpodbijani upravni akt ugotovitvena odločba, ki se nanaša na razdelitev dobička in tako pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni izražena v denarni vrednosti. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo prvega odstavka 367. a člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

8. Revident utemeljuje dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, da je v obravnavanem primeru pomembno pravno vprašanje, ali je s preoblikovanjem investicijske družbe A. v investicijski sklad B., z izvedbo katerega se je celoten dobiček investicijske družbe A. prelil v investicijske kupone investicijskega sklada B., bil razdeljen dobiček investicijske družbe A. v smislu določbe 4. alineje 6. člena tedaj veljavnega Zakona o davku od dobička pravnih oseb – ZDDPO. Navaja tudi, da stališče iz sodbe odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, ko sta ..., d. d., in ....d. d. preoblikovali dobiček v novo nastale delnice in so to davčni organi šteli za razdelitev dobička v smislu določb 4. alineje 6. člena ZDDPO.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 7. točke te obrazložitve. Revident ni obrazložil okoliščin, ki naj bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revident v zvezi z zatrjevanjem, da stališče v izpodbijani sodbi odstopa od sodne prakse, ni navedel opravilne številke zadeve Vrhovnega sodišča, od katere naj bi naj bi odločitev odstopala. Prav tako ni navedel opravilnih številk sodnih odločb sodišč prve stopnje, niti predložil kopij sodnih odločb sodišč prve stopnje, v zvezi s katerimi naj bi bila v obravnavanem primeru podana neenotnost sodne prakse. Drugačna sodna praksa od prakse upravnih organov v upravnih postopkih pa ni eden izmed pogojev za dovoljenost revizije. Glede na navedeno revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da je od rešitve v obravnavani zadevi odvisna davčna obveznost, ki skupaj z zamudnimi obrestmi znaša 405.014,38 EUR, kar lahko ima zelo hude posledice za revidenta, ni izkazal tega pogoja za dovoljenost revizije. Revident bi namreč moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Šele če bi revident navedel in izkazal konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Ker revident tega ne navaja, niti ne izkazuje, ni izkazan pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).