Jedro

Če je iz prošnje za azil očitno, da je prosilec v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, se njegova prošnja kot očitno neutemeljena zavrne v tako imenovanem "pospešenem postopku". V takem primeru ni pogojev za izvedbo "rednega" azilnega postopka. Prosilec mora že v vlogi, najpozneje pa do izdaje odločbe prve stopnje, navesti po resnici vse za odločitev pravno pomembne okoliščine in za svoje navedbe priložiti razpoložljive dokaze. MNZ ne ugotavlja po uradni dolžnosti razlogov, iz katerih je prosilec zapustil izvorno državo, temveč le ugotavlja, ali razlogi, ki jih je navedel prosilec, upravičujejo podelitev azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.2.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker je po lastnih izjavah prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, in odločila, da mora Slovenijo zapustiti v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Pojasnilo je razliko med rednim azilnim postopkom (1. odstavek 35. člena ZAzil) in pospešenim azilnim postopkom (2. odstavek 35. člena ZAzil). Menilo je, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je iz tožnikove vloge očitno, da je v Slovenijo prišel le iz ekonomskih razlogov, torej je tožena stranka odločila pravilno, ko je njegovo prošnjo za azil zavrnila. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore, da tožena stranka ni ugotavljala resničnih razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj tožnik v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, dejstev ali podatkov, ki bi kazali na drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno iz njegove prošnje. Pojasnilo je tudi, da v takem primeru ne gre za kršitev načela o nevračanju, ki pomeni, da izročitev oziroma izgon osebe in države, v kateri išče azil, ni dopustna, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru ne obstojajo. Zato je podana podlaga v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil za odločitev o tem, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočno končanem azilnem postopku.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Navaja, da je izpodbijana sodba preuranjena, ker v postopku pred izdajo odločbe tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je zapustil izvorno državo in zakaj se vanjo ne more vrniti. Te razloge je navedel že v prošnji za azil, natančno in prepričljivo je navedel tudi, česa se boji v primeru vrnitve vanjo. Slabe ekonomske razmere v izvorni državi namreč niso edini in odločilen razlog za njeno zapustitev.

Resnične razloge bi lahko ugotovila tožena stranka šele v rednem azilnem postopku, ko bi z njegovim zaslišanjem in z drugimi dokazi dokazovala ogroženost v izvorni državi in strah pred preganjanjem. Ni namreč dopustno kar v vseh primerih uporabljati določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki omogoča tako imenovani pospešeni postopek. Na podlagi njegove prošnje tožena stranka v obravnavanem primeru ni mogla z gotovostjo sklepati, da je podan kakšen od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojih številnih sodbah, sta v ZAzil urejene dve vrsti postopka, in sicer tako imenovani redni postopek (1. odstavek 35. člena ZAzil), v katerem se na podlagi tožnikove prošnje za azil njegovih nadaljnjih izjav v postopku in predloženih dokazil v posebnem ugotovitvenem postopku ugotavlja, ali so izpolnjene okoliščine za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil; in pa tako imenovani pospešeni postopek (2. odstavek 35. člena ZAzil), v katerem se že na podlagi prosilčeve prošnje za azil ugotovi, da očitno ne obstojajo razlogi za priznanje azila, pri čemer mora biti izpolnjen eden od pogojev iz ene od alinej iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče pravilno in zakonito presodilo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, da so bili izpolnjeni pogoji za odločanje o tožnikovi prošnji za azil v tako imenovanem pospešenem postopku. Tožnik je prošnjo za azil dal na zapisnik. Pred tem pa je bil opozorjen na svoje pravice in obveznosti v postopku, med drugim tudi na to, da mora navesti dejstva in predložiti dokaze, ki so potrebni za odločanje v njegovi prošnji za azil. Pri tem mu je bila nudena tudi strokovna pomoč uradne osebe, ki je tožniku omogočila izčrpno predstavitev in pojasnitev vseh okoliščin in dejstev, ki utegnejo biti pomembna za pridobitev azila, kar je tudi eno od temeljnih načel azilnega postopka (24. člen ZAzil), na razpolago mu je bil tudi tolmač.

Kljub temu pa je tožnik, kot izhaja iz prvostopne sodbe in odločbe tožene stranke, in kar potrjujejo tudi upravni spisi, v prošnji za azil tudi na izrecno vprašanje, zakaj je zapustil izvorno državo, navedel kot edini in odločilni zgolj ekonomski razlog, povedal pa je tudi, da v izvorni državi nikoli ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni skupini. S tem pa je bila podana dejanska podlaga za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi v tožbi in v pritožbi tožnik ne navaja drugih razlogov za zapustitev izvorne države, pač pa se izrecno sklicuje le na razloge, ki jih je navedel v prošnji. V takem primeru pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstoja niti pravna niti dejanska podlaga, da bi se vodil redni azilni postopek, saj tožena stranka ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati morebitnih drugih razlogov, zaradi katerih naj bi tožnik zapustil izvorno državo. Zato po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni pritožbeni ugovori glede zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče zavrača kot nedopustne pritožbene ugovore, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi bil tak ugovor glede na določbo 4. odstavka 72. člena ZUS dopusten le, če bi dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče. Tega pa v tem primeru ni, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je pravilno in popolno ugotovila tožena stranka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.